Jedro

Ob razveljavitvi se je treba vselej vprašati, katera procesna dejanja so bila s kršitvijo prizadeta, dejanja strank ali dejanja sodišča. Če je mogoče reči, da je bil postopek do zaključka glavne obravnave korekten, tako da pritožbeno sodišče razen sodbe ni razveljavilo nobenih drugih procesnih dejanj, nova dejanja za dopolnitev postopka pa prav tako niso potrebna, potem z vidika razveljavitvenega razloga, ki je zgolj v napaki sodišča pri pisanju sodbe, ponovna glavna obravnava ni smiselna. Dejanja strank do izdaje razveljavljene sodbe tako ostanejo v veljavi in jih kasneje ni treba ponavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost v mesecu novembru leta 1996 izposojenih 15.000 nemških mark z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Del zahtevka iz naslova ''obresti od glavnice 15.000 DEM oz. 7.669,50 € za obdobje od dne 1. 6. 1998 do dne 20. 8. 2002 v višini kot NLB obrestuje devizne vloge na vpogled'' je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi povrnitev vseh tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V njej nasprotuje mnenju sodišča druge stopnje, da se je sodišče prve stopnje z zapisom, da ni izvajalo dokaznega postopka, le nerodno izrazilo. Tako zapisnik o glavni obravnavi z dne 20. 3. 2005 kot sodba prvostopenjskega sodišča namreč vsebujeta pojasnilo sodišča, da ''dokaznega postopka z novim ugotavljanjem dejanskega stanja ni bilo, saj je bil sporen samo obrestni del zahtevka'', prav tako pa je iz omenjenega zapisnika jasno videti, da na naroku za glavno obravnavo po razveljavitvi prve sodbe dokazovanja – zasliševanja prič, branja listin itn. – ni bilo. Dejstvo pa je, trdi, da razveljavitev sobe P 132/2002 z dne 16. 5. 2003 v celoti pomeni, da je bilo sodišče ''proceduro, predvideno za kompleten dokazni postopek'', dolžno izvesti na novo, popolno. S tem, ko tega ni storilo, je sodišče tožencu odvzelo možnost predstavitve bistvenega za podporo njegovim trditvam, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se tudi s stališčem, da tožnica zahtevka ni spremenila, in v zvezi s tem uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter za materialnopravno zgrešeno ocenjuje zavrnitev ugovora zastaranja. Zaključi, da je sodišče glede dela zahtevka, ki se nanaša na obresti od dne 1. 6. 1998 do dne vložitve tožbe, odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razveljavitev obsodilnega dela sodbe prvostopenjskega sodišča P 132/2002 z dne 16. 5. 2003 ne pomeni, da je izvedba nove glavne obravnave s ponovitvijo dokazovanja stvar avtomatizma. Kadar je razveljavitveni razlog bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je takšno ravnanje sodišča prve stopnje praviloma odveč in predstavlja, kot poudarja teorija, le nepotrebno zavlačevanje postopka. V skladu z načelom ekonomičnosti je treba namreč tista procesna dejanja, ki niso obremenjena s kršitvijo, ohraniti. To pa pomeni, da se je treba ob razveljavitvi vselej vprašati, katera procesna dejanja so bila s kršitvijo prizadeta, dejanja strank ali dejanja sodišča. Če je mogoče reči, da je bil postopek do zaključka glavne obravnave korekten, tako da pritožbeno sodišče razen sodbe ni razveljavilo nobenih drugih procesnih dejanj, nova dejanja za dopolnitev postopka pa prav tako niso potrebna, potem z vidika razveljavitvenega razloga, ki je zgolj v napaki sodišča pri pisanju sodbe, ponovna glavna obravnava ni smiselna. Dejanja strank do izdaje razveljavljene sodbe tako ostanejo v veljavi in jih kasneje ni treba ponavljati.(1)

7. Predmetna zadeva je natanko takšna. Prvostopenjsko sodišče je v prvem sojenju vsa dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, ugotovilo (procesno) korektno, zato s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je bila sodba naposled razveljavljena, toženčeva pravica do izjave ni bila okrnjena. To nenazadnje izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča Cp 1432/2003 z dne 25. 11. 2004, v katerem je razloženo, da je sodišče prve stopnje vse dokaze ''pravilno in obrazloženo ocenilo'' in da se sodišče druge stopnje ''s takšno dokazno oceno v celoti strinja''. Ker torej procesna dejanja strank s kršitvijo niso bila kontaminirana, njihovo ponovno izvajanje ni bilo potrebno. Sodišče je moralo le odpraviti pomanjkljivosti (nejasnosti) v izreku in obrazložitvi sodbe upoštevaje instrukcijo pritožbenega sodišča in s tem obema pravdnima strankama omogočiti uresničitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

8. Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče pritrjuje izpodbijanemu stališču pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno ugotavljalo dejansko stanje. Tako je v sodbi P 4/2005 z dne 30. 3. 2005 znova napravilo celovito dokazno oceno, pri čemer pa novih tožnikovih navedb in dokaznih predlogov, v nasprotju s trditvami revizije, zaradi prepovedi uveljavljanja novot v tem stadiju postopka (362. člen ZPP) niti ni moglo upoštevati.

9. Neutemeljeni so nadalje očitki, ki se nanašajo na domnevno spremembo tožbe po razveljavitvi. Tožnica tožbe ni spremenila, le popravila jo je, tako da je bila zmožna za obravnavanje in odločitev. Namreč, v času veljavnosti Zakona o denarni enoti Republike Slovenije so pogodbene stranke, ki so svoje denarne obveznosti vezale na tujo valuto, lahko zahtevale izpolnitev le v tolarski protivrednosti dogovorjene valute. Zato je morala tožnica svoj prvotno oblikovani zahtevek ustrezno transformirati, kar je tudi storila. Od načina, ki ga je za to uporabila, pa je bila odvisna odločitev, do kakšnih zamudnih obresti je upravičena. Ker je v nemških markah dolgovano glavnico izrazila v tolarskem znesku, preračunanem po deviznem tečaju na dan zapadlosti, bi ji kot objektivna posledica toženčeve zamude od tedaj dalje morale pripasti zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska. Ker pa je plačilo slednjih uveljavljala le od vložitve tožbe, ji jih sodišče za čas pred tem ni moglo prisoditi.

10. Drži pa revizijski očitek, da je prvostopenjsko sodišče v drugem sojenju ponovno odločilo o delu zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Gre za del, ki se nanaša na obresti v višini bančnih vpoglednih deviznih depozitov, glede katerih sodba prvostopenjskega sodišča P 132/2002 z dne 16. 5. 2003 ni bila izpodbijana in je postala pravnomočna. Sodišči druge in prve stopnje zato o tem ne bi smeli vsebinsko odločiti. Ker pa je bila (zavrnilna) odločitev o tem delu zahtevka za toženca ugodna, bi zadevna revizijska sprememba izpodbijane sodbe predstavljala poseg v revidentovo škodo. Kršitvi iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP navkljub izpodbijana sodba zatorej ostaja nespremenjena (primerjaj 383. člen v zvezi s 359. členom ZPP).

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej Zobec v Ude, Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba in Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 444–445 in Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 495–496.