Jedro

Toženka, tožnika ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Kadar toženka uporabi tak koncept, mora prosilca s tem predhodno seznaniti in mu tako omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna zaradi njegovih posebnih okoliščin. Obenem bi bila dolžna pridobiti, glede na podane navedbe tožnika, aktualne informacije o stanju v izvorni državi, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov kot zavrnjenih prosilcev za azil, ki zatrjujejo, da se nimajo kam vrniti v Alžirijo. Ker tega ni storila in tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjasni, je v tem delu tudi onemogočena učinkovita sodna presoja izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2027/2018/13 (1312-06) z dne 17. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki je mladoletnik in prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, izvorno državo zapustil zaradi slabih družinskih odnosov. Glede na zatrjevano mladoletnost (tožnik je v postopku predložil le kopijo rojstnega lista, iz katerega izhaja, da je bil rojen ...), mu je bila v postopku postavljena zakonita zastopnica.

3. V nadaljevanju toženka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Toženka je v postopku ugotavljala, ali je tožnikova izvorna država zanj varna država. Po navedbah tožnika mu je oče umrl v letu 2012, očim, s katerim se je mama znova poročila, pa je bil do njega zelo nasilen. Na njegovo zahtevo je moral pustiti šolo, ni smel trenirati, moral je pričeti delati, včasih celo krasti, ves zaslužek mu je vzel. Veliko ga je tepel, zlasti, če ni prinesel domov dovolj denarja. Takrat tudi ni smel spati doma in je spal na ulici ali pri prijateljih, ki so mu potem dali tudi hrano. Očim ga je večkrat tudi poškodoval. Nazadnje malo preden je pobegnil. Takrat je skušal zaščititi mamo, očim pa ga je z nožem porezal po roki. Ker se je očima bal in zaradi groženj, ki se jih je očim posluževal, ga policiji ni prijavil. Tudi v šoli ni povedal za težave, težave je omenil samo prijatelju. Niti starejšemu bratu, ki je poročen in ne živi več z njimi, ni vsega povedal. Mama glede nasilja ni mogla ničesar ukreniti, saj je očim pretepal tudi njo, poleg tega ga zagovarja. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi ga očim ubil. Drugih sorodnikov, kjer bi lahko živel, po očetovi strani nima, po mamini strani ima eno teto, vendar z njo že dalj časa nimajo stikov. Pri bratu ne more živeti, saj tega ne bi dovolila bratova žena. Težav z drugimi ljudmi pa ni imel. 4. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da gre pri tožniku izključno za družinske težave, ne pa za preganjanje zaradi razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je očitno, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih stisk, ampak izključno težavam, ko so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Toženka v odločbi ugotavlja še neskladnosti v izjavah tožnika in pravi, da je tožnik »glede ključnega dogodka, zaradi katerega je zapustil izvorno državo (pretepi očima), podajal izrazito kontradiktorne in lažne izjave, ki kažejo na to, da tožnik v resnici nima takšnih težav, kot jih skuša prikazati«. Ugotavlja, da, kljub zatrjevanemu skoraj dnevnemu nasilju, ne tožnik ne njegova mama nista iskala pomoč pri policiji, ne vložila tožbe ali poiskala pomoč katere druge organizacije, ki bi ju pred zatrjevanimi grožnjami lahko zaščitila. Prosilec se za pomoč ni obrnil niti na učitelje v šoli. Zato je nemogoče trditi, da bi policija tožniku odrekla zaščito ali pomoč, če te zaščite ni niti iskal niti ni navedel nobenega primera, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da policija ne ukrepa proti družinskim težavam, ali da bi sam imel kakšne neprijetne izkušnje s policijo, zaradi katerih bi se očima bal prijaviti. Toženka je prepričana, da bi tožnik s pomočjo mame, brata, prijateljev, lahko poiskal pomoč pri kateri od nevladnih ali mednarodnih organizacij. Ugotavlja, da zaradi vseh navedenih razlogov ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 5. Toženka nadalje ugotavlja, da mora biti tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz izjav tožnika. Tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma, da mu zaščite nočejo nuditi. Toženka obenem ugotavlja, da je tožnik na poti do Republike Slovenije prečkal več varnih držav, kjer za mednarodno zaščito ni zaprosil. Meni, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da zapusti izvorno državo in išče varnost drugje, vsekakor moč pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva priložnost. Navaja, da je glede na tožnikovo mladoletnost upoštevala tako določbo petega odstavka 16. člena ZMZ-1 kot Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, po katerih so otrokove koristi glavno vodilo. Ker ima tožnik v izvorni državi starejšega brata, s katerim ni imel nobenih težav in pri katerem je tudi občasno bival, kateri mu je tudi dal denar za pot, bi se tožnik lahko nastanil pri njem, naklonjena pa mu je tudi mama. Na podlagi tega sklepa, da bi bil za tožnika ob vrnitvi v izvorno državo zagotovljen primeren sprejem in nega.

6. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa zadevo vrne v ponovni postopek.

7. Meni, da je zaključek toženke o očitno neutemeljeni prošnji najmanj preuranjen. Toženka ni upoštevala določb ZMZ-1 glede pospešenega postopka v zvezi z mladoletnimi prosilci za azil niti tožnika pred izdajo odločbe ni seznanila, da bo uporabila koncept varne izvorne države. S tem je kršila načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je tožniku odvzela možnost, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Iz izjav tožnika smiselno izhaja, da Alžirija zanj ni varna država zaradi fizičnega in psihičnega nasilja s strani njegovega očima. Policiji ga ni prijavil zaradi groženj očima. Sorodnikov, h katerim bi lahko pobegnil in tam živel, nima. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, saj toženka ni pridobila informacij o tožnikovi izvorni državi, na podlagi katerih bi lahko preverila, katerim nevarnostim bi bil kot nepreskrbljen mladoletnik lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo. Iz odloka o določitvi varnih izvornih držav ni razvidno, ali je odločitev o Alžiriji kot o varni izvorni državi sprejeta tudi na podlagi relevantnih informacij o stanju v izvorni državi iz tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov, ki zatrjujejo, da se kot zavrnjeni prosilci za azil v Alžirijo nimajo kam vrniti. Toženka ni upoštevala načela varovanja otrokovih koristi. V celoti je spregledala specialna določila 49. člena ZMZ-1, ki se tičejo mladoletnih prosilcev. Toženka tožnika ni obravnavala kot ranljive osebe s posebnimi potrebami iz 22. točke 2. člena ZMZ-1. Toženka bi morala o tožnikovi prošnji odločati v rednem in ne v pospešenem postopku. Samo v kolikor prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, se lahko uporabijo določila o pospešenem postopku. Toženki očita kršitev materialnega prava zaradi neupoštevanja UNHCR-ovih smernic o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, po katerih lahko tudi otroci ali manjša skupina otrok tvori določeno družbeno skupino, ki ima podlago za priznanje statusa begunca. Zaradi očitanih kršitev je dejansko stanje nepopolno oz. nepravilno ugotovila. Povsem napačna je tudi ugotovitev toženke, da bi se tožnik ob vrnitvi v izvorno državo lahko nastanil pri svojem bratu, saj je tekom postopka večkrat zatrdil, da to ni mogoče. 8. V odgovoru na tožbo, se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Tožnik je bil obravnavan na način, primeren njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja. Pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru je tožnik imel poleg pooblaščenca tudi skrbnika. Prosilcem ni potrebno poznati postopka. V svojih prošnjah morajo samo natančno in po resnici zaupati organu svoje težave, probleme in razloge za zapustitev izvorne države, ta pa jih po uradni dolžnosti prepozna in pravilno umesti. Pridobitev informacij o izvorni državi tožnika ter poročilo UNHCR sta nedovoljena tožbena novota. Poudarja, da toženka lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prošnje za mednarodno zaščito. V tej pa tožnik ni navedel nič takšnega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma, da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo.

9. Tožba je utemeljena.

10. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ). Če je prosilec mladoletna oseba brez spremstva, zakon še bolj strogo določa pogoje za odločanje v pospešenem postopku, saj je ta možnost organu dana le v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (1. alineja drugega odstavka 49. člena istega zakona) oziroma če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost Republike Slovenije ali je bil zaradi tehtnih razlogov ogrožanja javnega reda, javne varnosti ali državne varnosti odstranjen iz države (2. alineja drugega odstavka istega člena). To pomeni, da bi lahko organ prošnjo mladoletnega prosilca v konkretnem primeru zavrnil, če bi ob upoštevanju določenih procesnih garancij ugotovil, da prosilec prihaja iz varne izvorne države in očitno ne izpolnjuje pogojev za priznane mednarodne zaščite, ker ni navajal tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

11. V konkretnem primeru je toženka izpodbijano odločbo, s katero je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno, oprla pa na določilo 1. alineje 52. člena ZMZ-1, čeprav bi jo smela, če je menila, da je ta očitno neutemeljena, opreti kvečjemu na 1. alinejo drugega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki je, ko gre za mladoletnika, specialna določba v povezavi z drugim odstavkom 62. člena ZMZ-1. 12. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, tudi ne, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Alžirija varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval specifične družinske razmere oziroma nasilje, ki ga nad njim že nekaj let izvaja njegov očim, ki je od njega po zaključenem petem razredu osnovnega šolanja zahteval, da šolanje prekine, da prične služiti denar, mu obenem jemal dnevni zaslužek, ga pretepal oziroma nad njim skoraj vsakodnevno izvajal fizično in psihično nasilje, zato tožnik tam ne more več živeti, zaščite pa mu mama ne more nuditi, saj očim ustrahuje tudi njo. Drugih sorodnikov, pri katerih bi lahko živel, pa tožnik nima, razen starejšega brata, ki pa je poročen in pri njem ravno tako ne more živeti.

13. Toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da je iz opisa dogodkov, kakor jih je podal tožnik, nedvomno razvidno, da gre za izključno družinske težave in da te niso takšne narave, ki bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite in da je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je lahko kot mladoletnik žrtev družinskega nasilja in je lahko pripadnik določene družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 (1. alineja 5. odstavka 27. člena ZMZ-1; glej tudi člen 1 in člen 2(2)(3) in (5) Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ, z dne 5. april 2011. Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku. Toženka bi o tožnikovi prošnji morala odločati v rednem postopku in ob tem upoštevati procesne garancije, kot sledi iz nadaljevanja te sodbe.

14. Toženka, kot pravilno opozarja tožnik, tožnika ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Kadar toženka uporabi tak koncept, mora prosilca s tem predhodno seznaniti in mu tako omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna zaradi njegovih posebnih okoliščin. Sodišče je v podobnih zadevah (I U 1544/2017 z dne 31. 7. 2017, I U 1537/2017 z dne 26. 7. 2017) že odločilo, da je toženka pred odločitvijo dolžna seznaniti prosilca, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo določila kot varno izvorno državo, obenem pa ga mora tudi seznaniti, na podlagi katerih informacij je bila Alžirija določena za varno izvorno državo. Obenem bi bila dolžna pridobiti, glede na podane navedbe tožnika, aktualne informacije o stanju v izvorni državi, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov kot zavrnjenih prosilcev za azil, ki zatrjujejo, da se nimajo kam vrniti v Alžirijo. Ker tega ni storila in tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjasni, je v tem delu tudi onemogočena učinkovita sodna presoja izpodbijane odločbe. Sodišče zgolj na podlagi tega, kar je toženka v svoji odločbi navedla, in sicer, da tožnik prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, ne more presoditi, ali je Alžirija varna za tožnika, ki je mladoletnik in ki zatrjuje, da ga je strah pred družinskim nasiljem.

15. Da v okviru spoštovanja največjih otrokovih koristi, ki mora biti glavno vodilo pri odločanju o prošnjah mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj, da toženka v odločbi navede, da je upoštevala določbo petega odstavka 16. člena ZMZ-1 in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, po katerih so otrokove koristi glavno vodilo, pri čemer pa zgolj predpostavi, da bosta za tožnika ob vrnitvi v izvorno državo zagotovljena primerna sprejem in nega, ker ima starejšega brata, s katerim nima težav in pri katerem je občasno bival, naklonjena pa mu je tudi mama, je sodišče že zavzelo stališče v sodbah I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012, I U 377/2011 z dne 28. 3. 2011. 16. Obravnavanemu načelu tudi ni zadoščeno že zgolj s tem, da organ mladoletnemu prosilcu v skladu z zakonom v postopku zagotovi zastopanje po zakonitem zastopniku in pooblaščencu, da ga seznani s postopkom priznanja mednarodne zaščite ter pravicami in dolžnostmi prosilcev. Sodišče pripominja, da je tudi naloga toženke, da jo v postopku odločanja vodijo največje koristi otroka. Zastopanje mladoletnika, upoštevanje njegove starosti ter seznanitev s postopki, s pravicami in dolžnostmi prosilcev, so zgolj nujni sestavni del postopkov za priznanje mednarodne zaščite, zapisani tudi v 5., 16. in 37. členu ZMZ-1. Vendar pa mora biti spoštovanje načela največjih koristi otroka vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev (absolutnih) pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Načelo varovanja največjih otrokovih koristi je potrebno upoštevati tudi pri materialnopravnem ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za status begunca in subsidiarne zaščite (sodba I U 42/2012).

17. Tožnik je v tožbi utemeljeno opozoril na neuporabo mednarodnih smernic UNHCR o otroških prošnjah za azil iz leta 2009 (gre za pravilno uporabo materialnega prava in ne dokazno novoto), iz katerih izhaja, da je glede na zatrjevane okoliščine mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito potrebno ugotoviti tudi, ali je ta lahko pripadnik določene družbene skupine upoštevaje njegove posebne okoliščine.

18. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še pozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018, in sicer, da bo tožena stranka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ne bo mogoče uresničevati.1

19. Sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka tožnika seznaniti z informacijami, na podlagi katerih je Alžirija razglašena za varno izvorno državo, in z informacijami, ki zadevajo zavrnjene mladoletne prosilce za azil, ki trdijo, da se v Alžirijo nimajo kam vrniti, in mu dati možnost, da se o tem izjasni.

20. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To po stališču Sodišča EU v sodbi Velikega senata v zadevi Alheto (C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 144-149) pomeni, da mora biti odločba v ponovnem postopku sprejeta v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila odločba upravnega organa odpravljena.

21. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

1 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.