Jedro

Tožeča stranka je bila dolžna toženki obračunati in plačati nadomestilo plače za sporno obdobje na podlagi pravnomočne sodbe delovnega in socialnega sodišča v drugem individualnem delovnem sporu (v katerem je bilo ugotovljeno, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito in je bilo tožeči stranki naloženo, da toženi stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji glede na to obračuna nadomestilo plače). Toženka je celotno obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba Zavoda RS za zaposlovanja (s katero je bila odpravljena odločba Zavoda RS za zaposlovanje o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo). Odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato ni utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.802,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2014 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 838,77 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 324,19 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila in sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 1.802,34 EUR (I. točka izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 1.802,34 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.802,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 1. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 538,39 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrže oziroma njen tožbeni zahtevek zavrne skupaj s stroškovno posledico. Uveljavlja bistveno kršitev postopkovnih določb že zato, ker so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju in kršitev 158. člen Ustave RS, ker je sodišče tožeči stranki, ki se je sama odločila, da v prejšnjem postopku niti na prvi stopnji niti z rednimi ali vsaj izrednimi pravnimi sredstvi določenih trditev, ki bi jih sicer lahko uveljavljala, ni uveljavljala, oziroma je strogo prekluzivne roke za uveljavljanje teh pravnih sredstev zoper prejšnjo sodbo zamudila, naklonilo namesto zamujenega 30-dnevnega prekluzivnega roka za obnovo, dodatno prekluzivno neomejeno možnost isto zadevo uveljavljati z novo tožbo. Navaja, da je sodišče z dopustitvijo predmetne tožbe ter ugoditvijo tožbenemu zahtevku kršilo vezanost na časovne meje pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 384/2012 z dne 18. 4. 2013 in prezrlo, da v časovne meje pravnomočnosti sodbe naslovnega sodišča sodi tudi to, da je tožena stranka v času pred izdajo te sodbe prejemala nadomestilo za brezposelnost, ki ga mora po zakonski ureditvi Zavodu RS za zaposlovanje vračati delodajalec. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da delodajalec ne more predvideti, da bo moral zavodu vrniti nadomestilo za brezposelnost, ki ga je ta moral izplačevati nezakonito odpuščenemu delavcu, ker da je to v domeni zavoda in delodajalec na njegovo ravnanje nima vpliva. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko razloguje, da naj bi tožena stranka ne izkazala, da je bila tožeča stranka že v zadevi opr. št. Pd 384/2012 do pravnomočnosti te seznanjena, da je tožena stranka prejemala nadomestilo za brezposelnost. Meni, da je sodišče kršilo načelo pravnomočnosti tudi glede odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 16. 12. 2013, in da ni res, da bi z odločbo bilo izrečeno, da je toženki odpadla podlaga za izplačevanje nadomestila za brezposelnost, temveč prav nasprotno. Navaja, da je tožeča stranka poravnala Zavodu RS za zaposlovanje tisto, kar je bil po določilih ZUTD in pravnomočne odločbe Zavoda RS za zaposlovanje njen lasten dolg do tega zavoda. Kar je tožeča stranka plačala toženi stranki, je plačala na podlagi sodbe, ki je pravnomočna in velja, saj pred izdajo sodbe ni uveljavljala ugovora nižje škode delavke zaradi delnega nadomeščanja te s strani zavoda, niti ni zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagala pravnih sredstev. Sklicuje se na judikate Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih zatrjuje pritožba, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožena stranka pri tožeči stranki v delovnem razmerju na podlagi pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas od 1. 3. 2009 do 31. 1. 2011 ter od 1. 2. 2012 do 30. 9. 2012, ko ji je prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas; - da je tožena stranka s tožbo v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 384/2012 uveljavljala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja; - da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 384/2012 z dne 18. 4. 2013 ugotovljeno, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2012 nezakonito in je bilo tožeči stranki naloženo, da toženi stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer za obdobje od 1. 10. 2012 do 18. 4. 2013, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji glede na to obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 468,53 EUR ter po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost toženi stranki izplača ustrezen neto znesek skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - da je skladno s pravnomočno sodbo tožeča stranka vse svoje obveznosti, naložene z navedeno sodbo, v celoti izpolnila; - da je tožena stranka v obdobju od 1. 10. 2012 do 31. 3. 2013 prejemala nadomestilo med brezposelnostjo, pri čemer ji je Zavod RS za zaposlovanje iz navedenega naslova izplačal skupno 1.802,34 EUR; - da je bila odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 19. 11. 2012, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odpravljena z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 16. 12. 2013 in je Zavod RS za zaposlovanje vračilo nadomestila med brezposelnostjo za isto obdobje v znesku 1.802,34 EUR zahteval od tožeče stranke, ki je tovrstno obveznost tudi izpolnila.

7. Ob navedenih dejstvih je sodišče prve stopnje obrazložilo, da bi tožeča stranka že v delovnem sporu lahko ugovarjala reparacijskemu zahtevku in uveljavljala, da je toženka prejemala denarno nadomestilo oziroma, da bi takrat, ko je zvedela za to dejstvo, lahko predlagala obnovo postopka. Kljub temu je presodilo, da se tožeča stranka utemeljeno sklicuje na odločbo ZRSZ z dne 16. 12. 2013, s katero je bila odpravljena odločba z dne 19. 11. 2012, saj je s to odločbo odpadla podlaga, da tožena stranka še naprej razpolaga s prejetim nadomestilom za primer brezposelnosti. Zaključilo je, da je bila toženka obogatena v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika, saj je prejela dvakratno plačilo.

8. Pritožba pravilno opozarja, da je bila tožeča stranka dolžna toženki obračunati in plačati nadomestilo plače v obdobju od 1. 10. 2012 do 18. 4. 2013 na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Celju opr. št. Pd 384/2012 z dne 18. 4. 2013. Toženka je tudi celotno obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ z dne 16. 12. 2013. Odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti(1). Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje neutemeljeno razlaga, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga, da bi toženka „razpolagala s prejetim nadomestilom za primer brezposelnosti“, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča(2). Zato ni utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe(3).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP, ugodilo pritožbi ter tožbeni zahtevek zavrnilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

10. Ker se je zaradi spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je glede na izid tega delovnega spora, v katerem je tožena stranka v celoti uspela, dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015; OT) priznalo stroške odgovora na tožbo (300 točk), pripravljalne vloge z dne 8. 9. 2015 (225 točk), pripravljalne vloge z dne 23. 9. 2015 (225 točk), prvega naroka za glavno obravnavo (300 točk), drugega naroka za glavno obravnavo (150 točk in 50 točk urnine), 2 % materialne stroške in 22 % DDV, ter stroške priglašene kilometrine v višini 14,80 EUR (7,40 x 2), kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša skupno 728,77 EUR. Sodišče je toženi stranki priznalo tudi stroške plačane sodne takse v višini 110,00 EUR. Skupni stroški tožene stranke tako znašajo 838,77 EUR.

11. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v skupni višini 324,19 EUR, in sicer za pritožbo (375 točk), materialne stroške, 22 % DDV in plačano sodno takso v višini 110,00 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 324,19 EUR, medtem ko sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Takšna odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela, v povezavi z določbo tretjega odstavka 65. člena tega zakona.

(2) Že iz tožbenega zahtevka jasno izhaja, da tožeča stranka zahteva vrnitev preplačila (nadomestila) plače in ne vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga je bila po določbi ZRSZ dolžna vrniti sama (kot delodajalka).

(3) Enako sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 99/2015 z dne 22. 9. 2015.