Jedro

Gre za spor med zatrjevano resničnim in zatrjevano navideznim kupcem. Kupna pogodba sama po sebi naj ne bi bila navidezna, navidezen naj bi bil le kupec, saj tožnik ni zatrjeval, da naj bi prodajalec stanovanja vedel in soglašal s tem, da toženka nastopa le kot navidezni kupec. V takem primeru ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 66. člena ZOR.

Za presojo razmerja med resničnim in navideznim kupcem uporabljajo splošne določbe ZOR o sklenitvi pogodbe (26. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik stanovanja št. 7 v prvem nadstropju hiše v Krškem zaradi česar naj bi bila toženka dolžna tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni vpis njegove lastninske pravice na spornem stanovanju sposobno listino. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku ali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Nobena od sodb nima potrebnih ali zadovoljivih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni odgovorilo na tožnikove trditve, da je bil on tisti, ki je plačal celotno kupnino po kupni pogodbi z dne 18.11.1991 za sporno stanovanje in da je toženka nastopala le kot formalni kupec, saj tudi sicer ni imela dovolj denarja za svoje lastno preživljanje. Vsi izdatki za kupnino in tudi vsi izdatki v zvezi s toženkinimi življenjskimi stroški so bili na tožnikovih plečih.

Odločitev pritožbenega sodišča je tudi v materialnopravnem smislu neumestna. Ob nespornem dejstvu, da je tožnik prispeval ves denar za kupnino in zaradi nadaljnje okoliščine, da sta se pravdni stranki kot izvenzakonska partnerja dogovorila, da bo toženka nastopala kot formalni kupec, dejanski kupec in plačnik pa bo tožnik, bi se resnično dalo govoriti o navidezni pogodbi v smislu drugega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki ga omenja pritožbeno sodišče, vendar v tem pogledu sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo nobenega stališča. Pritožbeno sodišče se je osredotočilo predvsem na vprašanje tožnikovega državljanstva v času sklepanja kupne pogodbe. Ker se postane lastnik šele z dokončnim plačilom kupnine, najmanj takrat pa je tožnik že bil državljan Republike Slovenije, so ti razlogi materialnopravno zmotni. Zato tožnik vztraja, da je on lastnik spornega stanovanja in da je zato njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do revizijsko uveljavljanih niti do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Če sta se sodišči zaradi trditvene podlage tožbenega zahtevka postavili na stališče, da vprašanje, s čigavim denarjem je bila plačana kupnina za sporno stanovanje, ni pravno pomembno, taki razlogi ne predstavljajo pomanjkanja ali nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ampak materialnopravno presojo, katera dejstva so in katera niso odločilna za razsojo v obravnavani zadevi. Revizijska trditev o zatrjevano nespornem dejstvu, da je bil tožnik plačnik kupnine, je zmotna, saj je bila ta okoliščina med pravdnima strankama sporna. Revizijska trditev, da naj bi tožnik kril tudi toženkine življenjske izdatke, predstavlja glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 nedovoljeno revizijsko novoto, ki pa se niti ne nanaša na v tej pravdni zadevi odločilna dejstva.

Tožnikova trditvena podlaga ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka o njegovem lastništvu spornega stanovanja in dajatvenega dela tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine je bila naslednja. Na podlagi dogovora s toženko, s katero je živel "v intimnem oziroma ljubezenskem razmerju", da bo ona nastopala kot formalni kupec v kupni pogodbi za sporno stanovanje, dejanski kupec pa bo tožnik, je on plačal celotno kupnino, pred leti pa je tudi on plačal celotno soudeležbo. Sodišče druge stopnje je glede na take tožnikove trditve pravilno opredelilo, da naj bi bila po zatrjevanem dogovoru toženka le navidezni kupec v kupni pogodbi z lastnikom stanovanja, tožnik pa dejanski kupec. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa je poudarilo, da bi bil tožnik v tej pravdi uspešen le, če bi dokazal obstoj zatrjevanega dogovora in če za veljavnost takega dogovora ne bi bilo ovir, ki se tičejo izigravanja prisilnih predpisov. V zvezi z drugim pogojem je še navedlo, da je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije šele po datumu sklenitve kupne pogodbe med lastnikom stanovanja kot prodajalcem in toženko kot kupcem.

Po presoji revizijskega sodišča ta zadnji razlog v obravnavani zadevi niti ni pravno odločilen. V sodni praksi je že sprejeto stališče, da ob določenih izpolnjenih pogojih lahko pride do konvalidacije nične pogodbe, če je bila pogodba izvršena, kršena prepoved oziroma ravnanje tistega, ki jo je kršil, pa manjšega pomena in tudi brez posledic, ki jih je želela prepoved preprečiti (drugi odstavek 107. člena ZOR). Vrhovno sodišče je tako stališče sprejelo prav v zvezi z vprašanjem veljavnosti kupnih pogodb za stanovanja z osebami, ki so državljanstvo Republike Slovenije pridobile po sklenitvi kupnih pogodb, vendar še v roku za uveljavljanje pravice do privatizacijskega nakupa po določbah Stanovanjskega zakona (Pravna mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I/96).

Glede na že prej poudarjeno trditveno podlago tožbenega zahtevka gre za spor med zatrjevano resničnim in zatrjevano navideznim kupcem. Kupna pogodba sama po sebi naj ne bi bila navidezna, navidezen naj bi bil le kupec, saj tožnik ni zatrjeval, da naj bi prodajalec stanovanja vedel in soglašal s tem, da toženka nastopa le kot navidezni kupec. V takem primeru ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 66. člena ZOR. To je tudi sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno poudarilo v razlogih na tretji strani svoje sodbe. Tako razmerje, torej dogovor med resničnim in navideznim kupcem, ni posebej urejeno niti v navedeni niti v drugih določbah ZOR. Zato se za presojo razmerja med resničnim in navideznim kupcem uporabljajo splošne določbe ZOR o sklenitvi pogodbe. Po 26. členu ZOR je pogodba sklenjena, ko se pogodbenika zedinita o njenih bistvenih sestavinah, ko torej obstaja soglasje njunih volj. Tudi po tej zakonski določbi je treba dokazati, da je do sklenitve pogodbe dejansko prišlo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je za razsojo v tej pravdni zadevi pravno odločilen prvi razlog, ki ga je navedlo sodišče druge stopnje. Tožnik bi moral dokazati obstoj zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama, kdo bo dejansko kupec spornega stanovanja v kupni pogodbi z lastnikom stanovanja. Prav obstoja zatrjevanega dogovora pa tožniku v tej pravdni zadevi ni uspelo dokazati. Njegove drugačne revizijske trditve so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. Zato sta bili odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka in odločitev sodišča druge stopnje o zavrniti njegove pritožbe materialnopravno pravilni.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 393. člena ZPP/77 tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.