Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK sklep I Cp 237/2000

ECLI:SI:VSKP:2000:I.CP.237.2000 Civilni oddelek

posest motenje posesti
Višje sodišče v Kopru
26. september 2000

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanje motitve posesti, kjer je tožnica trdila, da ji je toženec onemogočil dostop do njenega stanovanja s tem, da je zaklenil vrata. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica imela posest in da je toženec s svojim ravnanjem motil njeno posest. Pritožba je bila utemeljena, saj je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožba glede sodnih taks pa ni bila utemeljena, saj je sodišče ugotovilo, da tožnica kljub svojemu finančnemu stanju lahko plača takse.
  • Motitev posesti in pravica do izročitve ključaAli je tožnica upravičena do izročitve ključa vhodnih vrat, ki so bila zaklenjena s strani toženca, kar ji onemogoča izvrševanje posesti?
  • Utemeljenost pritožbe glede sodnih taksAli je sodišče pravilno zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ob upoštevanju njenega finančnega stanja?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnica je imela v posesti stanovanje, v katerega je pred odvzemom posesti lahko nemoteno vstopala, ker so bila vhodna vrata sneta.

Toženec ji je dejansko oblast odvzel, ko je v vrata, ki jih je ponovno montiral, vstavil ključavnico in vrata zaklenil. Zato zadošča, da zahteva tožnica zgolj izročitev ključa, saj je le zaradi zaklepanja vrat ovirana v izvrševanju posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep o motenju posesti se r a z v e l j a v i in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba proti sklepu o plačilu sodne takse pa se zavrne in potrdi ta sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom o motenju posesti je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 8 dni izročiti tožeči stranki ključe vhodnih vrat in ji tako omogočiti uporabo stanovanja ter naj se mu prepove v prihodnosti vsa dejanja, ki lahko posegajo v posest tožnice na navedenem stanovanju ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje stroškovne odločbe do dne plačila, v 8 dneh. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti obema odločbama se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 338.čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP, smiselno pa zlasti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožeča stranka in naslovnemu sodišču predlaga njuno razveljavitev.

V pritožbi proti sklepu o motenju posesti navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka imela v posesti in uporabi stanovanje. Nedvoumno je tudi ugotovilo, da je toženec s svojim protipravnim ravnanjem onemogočil posest in uporabo tega stanovanja s tem, da je na novo namestil vhodna vrata in jih zaklenil. Sodišče je tako ugotovilo pristnost posesti, motitveno dejanje in motitelja. Ne glede na to pa je tožbeni zahtevek neosnovano zavrnilo. Pri tem se sklicuje v bistvu na nepravilno oblikovan tožbeni zahtevek. To obrazlaga z navedbami, da je z motitveno tožbo mogoče zahtevati le vrnitev odvzete posesti oziroma vrnitev v prejšnje stanje in nato zaključuje, da bi tožeča stranka lahko le zahtevala odstranitev vhodnih vrat in s tem vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je ugotovilo, da pred motitvenim dejanjem vrata sploh niso bila na svojem mestu in v svoji funkciji, tako da je bil vhod v stanovanje prost. Tako stališče sodišča je zmotno, saj je bil namen tožbe v tem primeru odstranitev ovir za uporabo in uživanje stanovanja na osnovi posesti. Tožnica bi z izročitvijo ključev nemoteno uporabljala svoje stanovanje. Zahtevati odstranitev na novo obešenih vhodnih vrat bi bilo zato absurdno. Tožeča stranka ima prosto izbiro predlagati sredstva za odpravo motitvenega dejanja, zato je zmotno stališče sodišča, da lahko zahteva samo vrnitev v prejšnje stanje, kar bi v tem primeru pomenilo, da je treba vhodna vrata ponovno sneti, morda celo uničiti. Izpodbijani sklep je v popolnem nasprotju z dejanskim dokazanim stanjem. Tožeča stranka se pritožuje tudi proti sklepu o zavrnitvi njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Ker je sodišče ugotovilo na osnovi predloženih dokazil, da tožnica prejema minimalno mesečno pokojnino v višini 51.000,00 SIT, meni, da bi moralo njenemu predlogu ugoditi.

Splošno znano dejstvo je, da dohodek v tej višini ne zadošča za dostojno življenje in vsakodnevne stroške, poleg tega pa mora tožnica plačevati še najemnino za stanovanje, saj ji je bilo odvzeto ravno s prej obravnavanim motitvenim dejanjem. Zmotna je razlaga sodišča, da ima tožnica poleg teh dohodkov tudi nepremičnino v polovičnem solastniškem deležu, katerega katastrski dohodek je ugotovljen na 8.000,00 SIT. Ta dohodek ne more vplivati na njeno premoženjsko stanje, saj je nepremičnina nedonosen gozd, ki ga ni mogoče izkoriščati in oddaljen skoraj 100 km od kraja bivanja. Tožnica je kot 100% invalid tudi nezmožna za vsako pridobitno delo, poleg tega pa zaradi invalidnosti potrebuje tudi nekoliko več sredstev za preživljanje kot zdrav človek.

Pritožba proti sklepu o motenju posesti je utemeljena, pritožba proti sklepu o dolžnosti plačila sodnih taks pa ni utemeljena.

K pritožbi proti sklepu o motenju posesti: Pritožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica imela posest stanovanja v stanovanjski hiši in tako tudi stanovanjske hiše, v katero je pred motenjem (pravilno odvzemom posesti, to je zaklenitvijo vrat, ki je sledila namestitvi vrat) s strani toženca lahko nemoteno vstopala in torej hišo uporabljala. Pri tem pa je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnice na izročitev ključev vrat v nasprotju z materialnim pravom, ker zahteva tožnica nekaj, kar ni v skladu z zadnjim posestnim stanjem glede na to, da vrat pred motenjem (pravilno odvzemom posesti) na stanovanjski hiši ni bilo. Bistveno za posest kot dejansko oblast nad stvarjo je, da ima posestnik, kadar to želi, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati, to je izvajati posest. Ker tožnica zaradi zaklenitve vhodnih vrat (ki je sledila njihovi namestitvi) s strani toženca ni mogla vstopiti v hišo in torej izvrševati posesti, zadnje posestno stanje pa je bilo tako, da je tožnica posest lahko nemoteno izvrševala (uporabljala hišo), bi ji sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo nuditi pravno varstvo glede na postavljeni zahtevek. Tožnica bi z izročitvijo ključev vhodnih vrat lahko vzpostavila prejšnje posestno stanje, to je nemoteno uporabo svoje stanovanjske hiše oziroma stanovanja. 79. člen Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerij namreč določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti in zagrozi z denarno kaznijo oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožničinemu predlogu ter samo spremeniti izpodbijanega sklepa tako, da bi ugodilo tožničinemu zahtevku. Na tak pritožbeni predlog sodišče druge stopnje niti ni vezano, saj lahko v skladu z 2. odst. 351. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366.čl. istega zakona razveljavi sklep tudi, če stranka zahteva spremembo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke na zadnjem naroku za glavno obravnavo umaknil dokazni predlog za ogled stanovanjske hiše, kjer je prišlo do zatrjevanega odvzema posesti, ker stanovanjska hiša ne obstaja več - list. št. 35 spisa. Če ta navedba drži, pa zahtevek na izročitev ključa ne more biti utemeljen. Tega odločilnega dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni obravnavalo, izpodbijani sklep o njem nima razlogov, čeprav je pri presoji utemeljenosti zahteve tožeče stranke po posestni zaščiti potrebno poleg ostalih vprašanj (ali je bila tožeča stranka posestnik stvari ali pravice, ali je bila posest res motena, ali je toženec tisti, ki je posest motil, ali je dejanje res motilno ter samovoljno in protipravno) vedno presojati tudi ekonomski oz. pravni interes za varstvo posesti. Posestno varstvo je v bistvu bolj varstvo ekonomskega interesa posestnika kot njegovega pravnega interesa.

Ekonomski interes je v tem, da ostane obstoječe posestno stanje nespremenjeno, ker posestniku le tako omogoča, da od stvari ali pravice, ki jo ima v posesti, pridobiva ekonomsko korist. Če posestnik nima ekonomskega interesa za varstvo posesti, se lahko izkaže, da sploh nima pravnega interesa za varstvo posesti in je potrebno njegov tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Ker prvostopenjsko sodišče tega odločilnega dejstva sploh ni ugotavljalo, je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje o motenju posesti razveljaviti in vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razišče tudi zgoraj nakazano odločilno dejstvo, ga obrazloži ter o zadevi pravilno odloči. K pritožbi o dolžnosti plačila sodne takse: Pritožba pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga tožnice po oprostitvi plačila sodnih taks. Temeljno načelo glede povrnitve stroškov v pravdnem postopku je načelo uspeha v pravdi - če stranka v pravdi uspe, ji mora nasprotna stranka povrniti njene pravdne stroške. Vkolikor bi tožnica v sporu uspela, bi torej stroške postopka, tudi sodne takse, dobila povrnjene. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da s plačilom sodne takse za tožbo in sklep v višini skupno 14.400,00 SIT niso občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja (13.čl. Zakona o sodnih taksah), poleg tega pa bi lahko tožnica predlagala tudi obročno plačilo, tega pa ne glede na to, da ima pooblaščenca, ni storila. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo proti sklepu o dolžnosti plačila sodne takse zavrniti.

Ker pravdni stranki nista uveljavljali pritožbenih stroškov, je izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpadel (1. odst. 163.čl. ZPP)

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia