Jedro

Ne glede na to, po kateri določbi ZUS uveljavlja stranka sodno varstvo, je treba najprej preizkusiti pravočasnost tožbe, in jo, če je prepozna, zavreči zaradi tega, ne da bi se sodišče spuščalo v vsebinsko presojo. Zoper upravni akt je dovoljen „redni upravni spor“, zato je zagotovljeno drugo sodno varstvo in ni mogoč upravni spor zaradi varstva ustavne pravice.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka), s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti posamičnih aktov in dejanj ter plačilo odškodnine; z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da tožnik s tožbo, ki jo je vložil 1.3.2005, uveljavlja sodno varstvo po 3. odstavku 1. člena ZUS, po katerem odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, kadar in kolikor ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na to, da tožnik v tem upravnem sporu kot nezakonita dejanja šteje dopis direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora z dne 5.11.2004 (s katerim mu je odgovoril na njegovo prošnjo za dodelitev zunaj zavodskih ugodnosti: premestitev na pol odprti oddelek ter vročitev fotokopije dokumenta Prometne policije); dopis Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Ministrstva za pravosodje z dne 12.11.2004 (ki po vsebini predstavlja odgovor na pritožbo zoper prej navedeni odgovor z dne 5.11.2004) ter dejanja iz odločbe Komisije za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje z dne 4.1.2005 (s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust ter tožnika poučila, da ima zoper navedeno odločbo v roku 30 dni pravico vložiti tožbo pri upravnem sodišču), je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožnik lahko ob določenih pogojih sodno varstvo zoper navedene akte uveljavlja v rednem upravnem sporu, torej na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS. Glede na to torej ni izpolnjen pogoj za uveljavljanje sodnega varstva po 3. odstavku 1. člena ZUS in je bilo treba tožbo zavreči. Zoper prvostopni sklep vlaga tožnik pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, saj je pojasnjen le razlog za zavrženje tožbe v zvezi z dopisom z dne 12.11.2004, v katerem je pravni pouk, da lahko vloži vlogo na Ministrstvo za pravosodje v skladu z določbo 85. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS, št. 22/00). Ne vsebuje pa izpodbijani sklep razlogov glede manjkajočega pravnega pouka v dopisu z dne 5.11.2004, čeprav je sodišče pravilno ugotovilo, da bi moral biti opozorjen na pravico do pritožbe oziroma vložitev vloge na ministrstvo za pravosodje. Napačen je tudi sklep sodišča, da naj bi bilo v zvezi z dejanji, ki jih napada s tožbo, zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS in da takšna dejanja ne morejo biti predmet sodnega varstva na podlagi tožbe na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS. V tožbi ni navedel pravne podlage oziroma določbe ZUS, na podlagi katere uveljavlja tožbeni zahtevek. Ker v obrazložitvi ni navedeno, kako je sodišče prišlo do sklepa, da vlaga tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, sklep nima razlogov glede bistvenih okoliščin, zato je tudi podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Tudi če bi šlo za spor po 3. odstavku 1. člena ZUS, bi stališče prvostopnega sodišča lahko veljalo kvečjemu za izpodbijano odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 4.1.2005, nikakor pa ne za dopisa z dne 5. in 12.11., saj ta dva predstavljata posamična dejanja, s katerima je bilo poseženo v tožnikovo z ustavno zajamčeno pravico do osebnega dostojanstva, in glede katere, kot izhaja iz dikcije 85. člena ZIKS, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato navedenih dopisov ni mogoče obravnavati kot dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, na kar kaže poleg vsebine tudi oblika dopisov, ki nista sestavljena v obliki upravnega akta z uvodom, izrekom, obrazložitvijo in pravnim poukom, in je zato omenjeno stališče sodišča prve stopnje v uporabi določb 2. odstavka 1. člena ZUS napačno, izpodbijani sklep pa zaradi tega nepravilen in nezakonit. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke, nastalih v tem pritožbenem postopku, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, čeprav delno tudi iz drugih razlogov, kot jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo prvostopno sodišče. Te razlog navaja pritožbeno sodišče v tem sklepu.

V 3. odstavku 3. člena ZUS je določeno, da se postopek, ki je v ZUS določen za izpodbijanje upravnih aktov, uporablja tudi za presojo zakonitosti drugih aktov in dejanj, če ni z ZUS določeno drugače. V skladu s 1. odstavkom 26. člena ZUS je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta. Ta rok se glede na določbo 3. odstavka 3. člena ZUS uporablja tudi za presojo pravočasnosti tožbe v upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS, saj glede tega ZUS ne določa drugače. Glede na navedeno bi torej moral tožnik tožbo zoper vsak posamičen akt, ki ga s tožbo napada, vložiti v 30 dneh od njegove vročitve. V predhodnem preizkusu tožbe bi moralo prvostopno sodišče, preden začne zadevo obravnavati po vsebini in ugotavljati, na kateri pravni podlagi je upravni spor sprožen, v skladu s 34. členom ZUS med drugim tudi preizkusiti, ali je tožba vložena pravočasno, ter jo, če bi ugotovilo, da je vložena prepozno, zavreči na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Tega preizkusa pa po podatkih sodnih spisov ni opravilo, zato ga je opravilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik tožbo priporočeno po pošti vložil 1.3.2005. Prvi akt, ki ga napada s tožbo, to je dopis direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora, je bil izdan 5.11.2004 in ga je po zaznambi na njem tožnik prejel 9.11.2004; drugi akt, dopis Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Ministrstva za pravosodje je bil izdan 12.11.2004, in ga je tožnik po podatkih spisov prejel 19.11.2004. Glede na 30 dnevni rok za vložitev tožbe (1. odstavek 26. člena ZUS) je torej tožbo zoper navedena akta vložil prepozno, zato jo je treba zavreči na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ne glede na to, da je prvostopno sodišče za zavrženje tožbe glede navedenih dveh aktov navedlo drug razlog, je njegova odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pri tem pa samo navedlo pravi razlog za zavrženje tožbe v tem delu, torej njeno prepoznost (2. točka 1. odstavka 34. člena ZUS), pri čemer pa ni pomembno, ali gre za tožbo po 2. ali po 3. odstavku 1. člena ZUS. Zato se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta dva akta, ni opredeljevalo.

Tretji akt, ki ga izpodbija s tožbo, odločba Komisije za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje z dne 4.1.2005 (s katero je ta organ zavrnil tožnikovo prošnjo za pogojni odpust ter tožnika poučil, da ima zoper navedeno odločbo v roku 30 dni pravico vložiti tožbo pri upravnem sodišču), je bil tožniku po podatkih spisov vročen 3.2.2005, torej je tožba v zvezi z njim, glede na to, da je vložena 1.3.2005, vložena pravočasno. Ta akt pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča upravna odločba, torej bi sodno varstvo zoper ta akt lahko uveljavljal v rednem upravnem sporu, torej na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS. Tožnik pa je, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, vložil tožbo tudi zoper dejanja iz te odločbe smiselno po 3. odstavku 1. člena ZUS. S tožbo namreč ni zahteval presoje zakonitosti tega akta, temveč ugotovitev nezakonitosti dejanj tudi iz tega akta, in sicer zaradi kršitve njegove ustavne pravice do varovanja človekovega dostojanstva (1. točka tožbenega zahtevka), ter zahteval odškodnino zaradi teh dejanj (2. točka tožbenega zahtevka).

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS pa v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zoper „dejanja iz odločbe z dne 4.1.2005“ kot jih imenuje tožnik, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zagotovljeno sodno varstvo v okviru „rednega“ upravnega spora, to je v okviru presoje zakonitosti navedenega upravnega akta po 2. odstavku 1. člena ZUS. Zato je tudi glede tega dela tožbe prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrglo, pri čemer je navedlo tudi pravilen razlog, to je, da v tem delu tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke za upravni spor po 3. odstavku 1. člena ZUS, ker je sodno varstvo zagotovljeno v „rednem“ upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča, vendar iz razlogov, navedenih v tem sklepu.

K 2. točki izreka: Odločitev glede stroškov postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora, če sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je presojalo tudi v tem primeru.

Oprostitev plačila sodnih taks, ki jo je odobrilo prvostopno sodišče, pa velja tudi za pritožbeni postopek.