Jedro

Pravnomočni sklep o dedovanju za osebo, ki ni bila stranka v zapuščinskem postopku ni ovira, da uveljavi v pravdi varstvo svoje lastninske pravice na stvari, ki je bila sicer v sklepu o dedovanju navedena kot del zapuščine. Tožnik nima pravnega interesa za tožbo zaradi ugotovitve, da toženec ni solastnik določene nepremičnine. Tudi za meritorno obratovanje dajatvene tožbe je nujen pravni interes tožnika.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje (pomotoma imenovan sodba) potrdi. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala: - da se določen sklep o dedovanju razveljavi v delu izreka, da v zapuščino po pokojni V. V. spada zapustnici do 1/2 solastna nepremičnina vl. št. ... in vl. št. ... oboje k.o. P., ter v delu, v katerem se glede te nepremičnine odredi vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na M. B. (1); - da sodišče ugotovi, da toženka kot dedinja V. V. ni solastnica 1/2 nepremičnin vl. št. ... in vl. št. ... oboje k.o. P., ker je bil pravni temelj - darilna pogodba pravnomočno razveljavljena (2); in - da sodišče zemljiški knjigi odredi izbris solastninske pravice toženke na 1/2 nepremičnin vl. št. ... in vl. št. ... oboje k.o. P. (3), ter da tožena stranka tožeči povrne vse pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je nato odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 242.047,00 SIT z ustreznimi obrestmi. Tožeča stranka je v pritožbi zoper takšno odločbo uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo odločbe. Poudarila je nesporna dejstva: - da je s sklepom o dedovanju določeno, da spada v zapuščino po pokojni V. V. tudi navedena 1/2 nepremičnin, tožnica pa v predhodnem zapuščinskem postopku ni sodelovala in ni vedela za sklep o dedovanju; - da do 14.10.1997 niti tožnica niti njen pooblaščenec nista vedela za sodbo zaradi izostanka, s katero je bila pravnomočno razveljavljena darilna pogodba za navedeno 1/2 nepremičnin med tožnico in pokojno; - da je tožnica po pooblaščencu, takoj ko je izvedela za sodbo o razveljavitvi darilne pogodbe, tožbene zahtevke modificiral, sodišče pa je tako tožbo zavrglo. Za zavrženje pa ni bilo pogojev. Takšna tožba je edina pot, da se popravi nezakonito stanje po sklepu o dedovanju. Tožnica ni vedela za sodbo zaradi izostanka. Pritožba ni utemeljena. Najprej je potrebno navesti, da po določbi 129.člena v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) sodišče izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa. Sodbo praviloma izda, kadar o zadevi odloči meritorno, po vsebini. Kadar ne odloči meritorno, odloči s sklepom. Primer takšnega odločanja je ravno ta, ko sodišče zaradi pomanjkanja obveznih procesnih predpostavk tožbo zavrže. Sodišču prve stopnje se je tako pripetila očitna oblična napaka, ko je svojo odločbo naslovilo kot sodbo in ne kot sklep. Vendar to ni bistvena kršitev pravil postopka, ki bi sama po sebi pomenila nezakonitost odločbe, zato je sodišče druge stopnje na to pomanjkljivost izpodbijane odločbe zgolj opozorilo. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč pravilna, obrazložitev pa bo sledila zaporedoma posebej za vsak zahtevek zavržene tožbe. Prvi zahtevek (po delni razveljavitvi pravnomočnega sklepa o dedovanju) je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo zato,ker po pravnomočnosti sklepa o dedovanju njegove razveljavitve ne morejo zahtevati niti stranke zapuščinskega postopka niti tretje osebe. V pravnomočen izrek odločbe po vsebini ni dovoljeno posegati, ga razveljavljati, spreminjati ali dopolnjevati, razen če je dovoljeno in uporabljeno izredno pravno sredstvo. To je t.i. materialna pravnomočnost sodne odločbe. Še pred tem pa je potrebno opozoriti na pravnomočnost v formalnem, procesnem smislu, zaradi nastopa katere se sodna odločba ne sme več izpodbijati in se vsa pravna sredstva zoper njo (torej vse vloge, ki merijo na spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodne odločbe) zavržejo. V konkretnem primeru pa je tožnica,ki sploh ni bila stranka zapuščinskega postopka, podala vlogo z zahtevkom po delni razveljavitvi sklepa o dedovanju, s katerim je bil ta zapuščinski postopek pravnomočno končan. Takšna vloga pa po vsebini predstavlja prav izredno pravno sredstvo, ki ga zakon v zapuščinskem postopku ne predvideva (niti za stranke). Toda iz 220. člena Zakona o dedovanju (ZD) izhaja še posebna določba, po kateri pravnomočni sklep o dedovanju ne veže oseb, ki niso sodelovale v zapuščinskem postopku, niti glede pravic dednega prava. In še več: pravnomočni sklep o dedovanju ne ovira udeleženca zapuščinskega postopka, sploh pa ne tistih, ki niso bili udeleženci v tem postopku, da v pravdi uveljavi svoj zahtevek, ki ne izvira iz dednopravnega razmerja in katerega predmet je izločitev določenega premoženja iz zapuščine, čeprav je to premoženje v sklepu o dedovanju navedeno kot del zapustnikovega premoženja. Če nekdo trdi, da je lastnik določene stvari po kateremkoli veljavnem pravnem temelju (razen dednopravnem), in da zaradi tega ta stvar ne spada v zapuščino po tem zapustniku, lahko kadarkoli uveljavi ustrezni zahtevek zaradi varstva svoje lastninske pravice v skladu z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tako bo v primeru, da bo svoj zahtevek utemeljil, sodba o njegovem zahtevku močnejši pravni naslov od predhodno izdanega sklepa o dedovanju. Slednjega pa kljub temu, da v njem vsebovane rešitve določenih vprašanj ne vežejo absolutno, po pravnomočnosti ni dovoljeno kadarkoli razveljavljati ali spreminjati. V drugem zahtevku želi tožnica ugotovitev, da toženka ni solastnica 1/2 nepremičnin vl. št. ... in vl. št. ... k.o. P.. Po 187. členu ZPP/77 je lahko tožnik s tožbo zahteval, da sodišče le ugotovi obstoj oz. nebstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oz. nepristnost kakšne listine. Takšno tožbo lahko vloži, če je tako določeno s posebnim predpisom, ali pa če ima od tega pravno korist. Tožnica je zahtevala, da sodišče ugotovi neobstoj lastninske pravice neke osebe. Takšna tožba ni predvidena v kakšnem posebnem predpisu, tožnica pa tudi ni izkazala pravne koristi, ki bi jo imela od zahtevane ugotovitve. Če bi ji bilo v zahtevku ugodeno, bi s tem odstranila eno osebo (toženko) kot možno lastnico omenjene 1/2 nepremičnin. To pa za tožnico nima pravne koristi, če ne postavi zahtevka, po katerem bi bila tožnica lastnica teh nepremičnin. Dokler ne doseže slednjega, dopušča možnost, da je potem lastnik te 1/2 nepremičnin (katere lastnica ne bi bila toženka) najmanj katerikoli preostali državljan RS... Zaradi pomanjkanja pravne koristi pogoji po 187.členu ZPP/77 za uveljavitev takega tožničinega zahtevka niso podani in ugotovitvena tožba ni dovoljena. Tudi v takem primeru je posledica zavrženje tožbe (2.odstavek 288.člena ZPP/77), torej je izpodbijana odločba sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. S tretjim zahtevkom je tožnica zahtevala, da sodišče odredi zemljiški knjigi izbris solastninske pravice toženke na 1/2 nepremičnin vl. št. ... in vl. št. ..., oboje k.o. P.. Zaradi jasnejše obrazložitve je sedaj na mestu, da se obnovijo določena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so med strankama nesporna: - tožnica je dne 1.7.1970 sklenila darilno pogodbo s V. oz. B. V. in ji podarila 1/2 nepremičnin vl. št. ... in vl. št. ... k.o. P.; - obdarjenka V. V. je dne 25.5.1993 umrla. Po pravnomočnem sklepu o dedovanju je zapustničino premoženje podedovala toženka kot hčerka zapustnice; - še pred smrtjo obdarjenke pa je bila navedena darilna pogodba razveljavljena s pravnomočno sodbo zaradi izostanka, ki je postala pravnomočna dne 10.11.1980, razsodba pa ni bila nikoli izvedena v zemljiški knjigi. Ker je bila zapustnica v zemljiški knjigi vse do smrti navedena kot lastnica spornih nepremičnin, je zapuščinsko sodišče tudi za te nepremičnine v sklepu o dedovanju štelo za njeno premoženje in odredilo, da jih v okviru zapuščine deduje tožena stranka kot hčerka zapustnice. Tretji tožničin zahtevek je po vsebini izbrisna tožba, njena podlaga pa je v določbi 101. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). To je po naravi dajatvena tožba, s katero lahko tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, zahteva, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Vendar je tudi pri tej tožbi za obravnavanje nujen pravni interes. Ta je v zakonu izrecno predpisan za ugotovitveno tožbo, mora pa biti podan tudi pri vseh drugih tožbah. Če ni izkazan, se tožba zavrže. Iz tožničinega zahtevka po izbrisu toženkine pravice in njenih navedb pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, v čem bi imela tožnica pravno korist, če bi sodišče takemu zahtevku ugodilo. Ko bi prišlo do izbrisa toženkine lastninske pravice, še vedno ne bi bila kot lastnica teh nepremičnin vpisana tožnica, temveč le pravna (in naravna) prednica tožene stranke, po kateri je toženka nepremičnine tudi podedovala. Zato je obravnavanje tožničinega zahtevka nesmotrno, ker nobena mogoča meritorna odločba o tem zahtevku ne pomeni koristi za pravni položaj tožnice. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrženju tožbe je torej pravilna, čeprav ne ravno povsem iz razlogov, ki jih je kot odločilne navedlo sodišče prve stopnje. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, v izpodbijanem sklepu pa tudi ni nepravilnosti, na katere sodišče druge stopnje pazi uradoma. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo, izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (2.točka 380.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Zaradi neuspeha tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe (154. in 166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).