Jedro

Za podanost konkludentnega priznanja je treba z zadostno stopnjo prepričanja kumulativno ugotoviti tako voljo priznanja odločilnega dejstva, kot tudi voljo priznanja njegovih pravnih posledic.

Pretrganje zastaranja je mogoče zgolj v primeru, ko zastaranje terjatve še ni nastopilo. Ko se je zastaralni rok že iztekel in je torej terjatev že zastarala, je že po logiki stvari mogoča zgolj še odpoved zastaranju, za kar pa mora dolžnik v skladu s 361. členom OZ podati pisno pripoznavo dolga.

Solastnina daje na stvari vsakemu solastniku ustrezna lastninskopravna upravičenja posesti, uporabe in razpolaganja s stvarjo, zaradi česar je utemeljenost takšnega zahtevka prvenstveno odvisna od vprašanja, ali je bila tožeči stranki takšna uporaba s strani tožene stranke kot solastnika onemogočena. Prvenstvena obveznost vsakega lastnika je, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega, kar seveda velja tudi v razmerju do solastnika.

Ravnanje tožene stranke je takšno, da toženi stranki po določenem času ni več omogočalo normalne uporabe solastne stvari, saj bi takšna uporaba predpostavljala nadaljnje izpostavljanje psihičnemu nasilju tožene stranke. Navedene hude in dalj časa trajajoče življenjske razmere, ki jih je ustvarjala zgolj (oziroma v odločilni meri) ena stranka, pa je materialnopravno mogoče subsumirati pod pojem „sile“ na enak način, kot je to mogoče storiti za fizični napad.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: v 1. alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 525,40 EUR delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj temelja zahtevka za povračilo polovice stroškov stanovanja št. 57 v VII. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu V. 73 v obdobju od 15. 10. 2002 do 11. 4. 2005 in v 2. alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 9.556,15 EUR delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj temelja zahtevka za plačilo uporabnine za polovico stanovanja št. 57 v VII. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu V. 73 v obdobju od 15. 10. 2002 do 10. 1. 2006, v 1. in 2. alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje glede višine zahtevkov, na katera se nanaša prva alineja 1. točke te odločbe, ter v tretji alineji 1. točke in v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (v prvi alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 1.160,01 EUR s pripadki in v drugi alineji 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje za znesek 6.801,72 EUR s pripadki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Stroški pritožbenega postopka predstavljajo nadaljnje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 34.043,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.685,40 EUR od 11. 4. 2005 dalje do plačila, od zneska 16.357,87 EUR od 23. 3. 2006 dalje do plačila in od zneska 16.000,00 EUR od 23. 3. 2006 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.519,24 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve o zahtevku za povrnitev stroškov v zvezi z uporabo in vzdrževanjem spornega stanovanja navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o ugovoru zastaranja. Tožena stranka namreč navedeno terjatev priznava in je ne šteje za sporno. Tožeči stranki je to večkrat potrdila in izjavila, v tem smislu pa je sodišče tudi izvedlo predlagan dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Sicer pa so razlogi sodišča v tem delu protispisni, sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke niti izvedenih dokazov. Tožeča stranka je skladno zatrjevala, da je stroške stanovanja plačala iz sile in nuje, saj bi v nasprotnem primeru sledila prekinitev dobave elektrike in vode in bi bila onemogočena uporaba tega stanovanja. Gre za splošno znano dejstvo. Tožena stranka je zato na račun tožeče neupravičeno obogatena, saj je slednja kot poslovodja brez naročila plačala tudi tisti del stroškov, ki bremenijo toženo stranko kot polovičnega solastnika spornega stanovanja. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi napačno sklicuje na 191. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2), saj navedeni člen ureja pravico zahtevati povračilo od tistega, kateremu je bilo plačano (v predmetni zadevi bi bil to upravnik). Z obravnavanim zahtevkom pa tožeča stranka povračilo zahteva od solastnika, ki je bil za plačilo upravniku naupravičeno obogaten. Pravna podlaga navedenega zahtevka zato ni 191. člen OZ, kot to navaja sodišče, temveč prvi odstavek 190. člena OZ in 197. člen OZ. V zvezi z zadnjenavedenim členom sodišče tudi zmotno razloguje, da takšna določba ne more biti podlaga tožničinemu zahtevku, ker ne gre za zakonsko obveznost tožene stranke. Člen 9 OZ namreč določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Tožena stranka je bila zato po zakonu dolžna plačevati stroške stanovanja. Tožena stranka se glede verzijskega zahtevka sklicuje tudi na sodbo VSL II Cp 3518/2008 in sodbo VSL III Cp 941/2009. V zvezi z zahtevkom na povračilo uporabnine za solastno stanovanje ponovno poudarja, da je tožena stranka z grožnjami in fizičnim nasiljem dosegla, da je tožeča stranka prenehala uporabljati zadevno stanovanje in se iz njega izselila skupaj s svojima otrokoma. Po izselitvi tožeče iz stanovanja, je le-to v celoti zasedla in uporabljala ter v ta namen tudi zamenjala ključavnico na vratih, pri čemer ključa nikdar ni izročila tožeči stranki. V stanovanju je zadrževala tudi premične stvari tožeče stranke in ji ni omogočila, da bi jih odnesla. Opozarja tudi na odločbo o dodelitvi stanovanja v izključno last in posest toženi stranki, iz katere je razvidno, da je bil poglavitni razlog za takšno odločitev sodišča ravno ugotovitev, da je tožena stranka v celotnem obdobju od izselitve tožeče stranke, sporno stanovanje v celoti uporabljala sama. Do vsebine navedenega dokaza pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ravno tako je zmotno izpeljevanje sodišče, da je zahtevek za plačilo uporabnine neutemeljen tudi iz razloga, ker so tožeča stranka in njena otroka v stanovanje po izselitvi še nekajkrat vstopili. Tožeča stranka namreč opozarja, da je ravno takšno dejstvo dokaz, kako nemogoča je bila zanje souporaba stanovanja skupaj s toženo stranko. Razen tega je tožena stranka izrecno prepovedala vstop v stanovanje tožeči 27. 1. 2004 ob 11. uri, ko je v stanovanje skušala skupaj s strani sodišča postavljenim cenitvenim izvedencem, tožena stranka pa ji tega ni dovolila, temveč je v stanovanje pustila zgolj cenilca. V zvezi z razlogi sodišča o zastaranju takšne terjatve pa ponavlja trditve o pretrganju zastaranja s konkludentnimi ravnanji tožene stranke, ki takšno terjatev priznava in je ne šteje za sporno. V zvezi z zahtevkom na povračilo nastale škode na premičnih stvareh v stanovanju poudarja, da tožena stranka nikdar ni prerekala trditev tožeče stranke, da te stvari pripadajo njej. Tožena stranka se upira njihovi vrnitvi tožeči stranki in le-tej preprečuje dostop do njih, zato ravna protipravno. Takšno ravnanje pa je v vzročni zvezi s škodo, ki je v vtoževanem obdobju nastala na stvareh, saj so se le-te v času, ko so bile zaprte v škatlah, uničile. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja trditve, ki jih je že podala predhodno v postopku, ter pojasnjuje svoje strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve o ugovoru zastaranja: Sodišče druge stopnje prvenstveno pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja pravilna tako glede zahtevka za povračilo polovice stroškov stanovanja kot tudi glede zahtevka za plačilo uporabnine. Materialnopravno podlago prvoomenjenega zahtevka predstavlja določba 1. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(3) (v nadaljevanju ZOR – ki se v skladu z določbo 1060. člena OZ uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ leta 2002) oziroma določba 1. odstavka 190. člena OZ, v skladu s katero je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Podlago zahtevka za plačilo uporabnine pa je najti v 198. člen OZ, ki nalaga tistemu, ki tujo stvar uporablja v svojo korist, dolžnost, da lastniku stvari povrne korist, ki jo je od uporabe imel. V obeh primerih gre torej za zahtevke obogatitvene narave, za katere v skladu s 346. členom OZ oziroma 371. členom ZOR velja splošni petletni zastaralni rok.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko v pritožbi trdi, da pripoznava dolga, četudi zgolj konkludentna, povzroči pretrganje zastaranja, kar pomeni, da začne teči od tistega trenutka zastaralni tok znova (1. odstavek 364. člena OZ, enako 1. odstavek 387. člena ZOR). Vendar okoliščine, na katero se sklicuje, ni mogoče šteti za priznanje v smislu 1. odstavka 364. člena OZ, niti ni mogoče učinka pretrganja zastaranja doseči z ravnanjem, ki je nastopilo potem, ko je terjatev že zastarala, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. V pritožbi namreč tožeča stranka navaja, da naj bi se zastaranje pretrgalo, ker navedena zahtevka med strankama nista bila sporna, saj jih je tožena stranka priznavala. Sodišče druge stopnje prvenstveno ugotavlja, da so takšne navedbe tožeče stranke protispisne. Tožena stranka se je obema zahtevkoma upirala po temelju, kar je tudi izrecno navedla v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2009 na list. št. 60 sodnega spisa. Če pa tožeča stranka s takšnimi navedbami meri na okoliščino, da med strankama v postopku ni bilo sporno dejstvo, da je tožeča stranka plačevala celotne stroške stanovanja v spornem obdobju ter da je tožena stranka v vtoževanem obdobju na takšen ali drugačen način uporabljala stanovanje, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da nespornost določenega pravno relevantnega dejstva še ne pomeni priznanja v smislu 1. odstavka 364. člena OZ, saj je za podanost takšnega konkludentnega priznanja treba z zadostno stopnjo prepričanja kumulativno ugotoviti tako voljo priznanja odločilnega dejstva, kot tudi voljo priznanja njegovih pravnih posledic. Tega pa v konkretnem primeru glede na upiranje tožene stranke vtoževanim zahtevkom po temelju očitno ni mogoče zaključiti.

Tudi sicer pa je treba opozoriti, da je pretrganje zastaranja mogoče zgolj v primeru, ko zastaranje terjatve še ni nastopilo. Ko se je zastaralni rok že iztekel in je torej terjatev že zastarala, je že po logiki stvari mogoča zgolj še odpoved zastaranju, za kar pa mora dolžnik v skladu s 361. členom OZ (enako 384. člen ZOR) podati pisno pripoznavo dolga. Navedenega tožeča stranka nikdar ni trdila, niti izkazala. Okoliščina, na katero se sklicuje, zato tudi iz pojasnjenega razloga ne bi mogla vplivati na že zastarane obveznosti (četudi bi po vsebini sicer lahko pomenila priznanje), saj je nastopila šele po vložitvi zahtevka, ko je sodišče štelo, da je bilo zastaranje pretrgano na podlagi 365. člena OZ.

Glede na pojasnjeno sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je na dan vložitve tožbe 15. 10. 2007 že potekel zastaralni rok za povračilo vseh tistih stroškov, ki jih je tožeča stranka plačala pred 15. 10. 2002, kakor tudi terjatev za plačilo uporabnine za polovico stanovanja za obdobje od 19. 10. 2000 do 14. 10. 2002. V tem delu, tj. za znesek 1.160,01 EUR (višina vtoževanih obveznosti iz naslova plačila stroškov za obdobje do 15. 10. 2002 izhaja iz prilog A14 do A33, pri čemer je sodišče druge stopnje upoštevalo zapadlost zneskov na 15. dan v mesecu za pretekli mesec, kakor izhaja iz zapisa na fotokopiji položnice v prilogi A15) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2005 dalje do plačila ter za znesek 6.134,07 EUR (tožeča stranka je za uporabo polovice stanovanja zahtevala nadomestilo v višini 250,37 EUR mesečno – list. št. 3 – pri čemer je njen zahtevek za plačilo uporabnine za polovico stanovanja za mesec oktober 2002 do vložitve tožbe 15. 10. 2007 zastaral zgolj do polovice) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2006 dalje do plačila je zato sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede zahtevka za povračilo stroškov: V zvezi z zahtevkom za povračilo polovico stroškov stanovanja na V. 73 za obdobje od 15. 10. 2002 do 11. 4. 2005 sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo pomanjkanje pravnega temelja. Res je sicer, da navedenega zahtevka ni mogoče utemeljevati na podlagi 197. člena OZ. Vendar ne iz razloga, ker v konkretnem primeru glede na trditve tožeče stranke ne bi bil podan dejanski stan plačila v sili, temveč zato, ker naveden člen ureja zgolj položaj neupravičenega premika premoženja med plačnikom in tistim, ki je plačilo prejel (v konkretnem primeru torej upravitelj oziroma dobavitelj), ne pa tudi položaja neupravičenega premika premoženja med tistim, ki je plačal dolg tretjega kot dolžnika in dolžnikom. Povedano drugače, naveden člen ni uporabljiv v tristranskem razmerju, temveč zgolj v dvostranskem razmerju tistega, ki plačilo prejme in tistega, ki je plačilo dal. Pojasnjeno pa seveda še ne pomeni, da zahtevek tožeče stranke ne more biti utemeljen na podlagi določbe 1. odstavka 190. člena OZ. Glede na to, da tožeča stranka povračila zneska ne terja od upravitelja oziroma dobavitelja, temveč ravno nasprotno od tožene stranke kot tiste, ki je bila na račun njenega plačila obogatena, je namreč jasno, da dejanski stan navedenega zahtevka ustreza ravno splošni določbi iz 1. odstavka 190. člena OZ, ki kot splošno pravilo zaobjema vse primere neupravičene obogatitve, razen tistih, katerih dejanski stan ustreza kateri izmed konkretnejše opredeljenih dispozicij iz členov 191 do 198 OZ.

Glede na nesporna dejstva, da je bilo v obravnavanem obdobju stanovanje na V. 73 v solasti pravdnih strank tako, da je imela vsaka polovični lastniški delež na nepremičnini, in da je stroške stanovanja na V. 73 v celoti plačala tožeča stranka, ter upoštevajoč določbo 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(4) oziroma 68. člena SPZ, v skladu s katero sta dolžna solastnika nepremičnine v primeru odsotnosti drugačnega dogovora kriti stroške uporabe, vzdrževanja in druge stroške, ki bremenijo stvar, do višine njunih solastniških deležev, tudi ne more biti dvoma, da je bila tožeča stranka prikrajšana za znesek polovice poravnanih stroškov solastnega stanovanja, tožena stranka pa je bila za ta isti znesek obogatena brez pravnega temelja.

V konkretnem postopku namreč tožena stranka ni ugovarjala, da bi se s tožečo stranko dogovorila za drugačen način delitve stroškov. Zahtevku se je sicer protivila s sklicevanjem na 191. člen OZ, v skladu s katerim ni mogoče zahtevati nazaj plačanega v primeru, če si izrecno nisi pridržal pravice do povračila ali si plačal četudi si videl, da nisi dolžan. Vendar naveden ugovor glede na pojasnjeno pravno podlago zahtevka ni relevanten (pomemben bi bil zgolj v razmerju med tožečo stranko in tistim, kateremu je le-ta plačala – upravitelju oziroma dobavitelju). V razmerju med pravdnima strankama je pomembno zgolj, da glede na trditveno podlago pravdnih strank ne more biti dvoma, da tožeča stranka sebe ni prikrajšala v želji, da toženi stranki nastane korist, in da torej njena volja ne more biti temelj za premik premoženja, ki bi izključevala okoriščenje tožene stranke in torej njen vrnitveni zahtevek iz tega naslova (v konkretnem primeru torej niso podane dejanske ugotovitve, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na volenti non fit iniuria). Sodišče druge stopnje je zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo obstoj temelja zahtevka tožeče stranke za plačilo polovice stroškov uporabe stanovanja na V. 73 v obdobju od 15. 10. 2002 do 11. 4. 2005 (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP).

Glede višine pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Le-to se namreč zaradi zavrnitve zahtevka že po temelju z njegovo višino ni ukvarjalo, le-ta pa je bila sporna. Tožena stranka je namreč trdila, da terjatve za povračilo polovice stroškov upravljanja ne priznava, da so le-ti sporni in da na Okrajnem sodišču v Ljubljani poteka pravda med upravnikom in pravdnima strankama zaradi računov, ki naj ne bi bili plačani. V dokaz svojim trditvam je predlagala številne dokaze med drugim tudi vpogled v ustrezni pravdni spis, ki pa jih sodišče zaradi izpodbijane zavrnitve zahtevka po temelju ni v celoti izvedlo. Ker se torej sodišče prve stopnje v tem postopku sploh še ni opredelilo do samostojnega in zaključenega sklopa pravno relevantnih dejstev, ki se nanašajo na višino zadevnega zahtevka, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo, saj bi sicer strankama postopka v tem obsegu odreklo pravico do pritožbe.

Glede odločitve o zahtevku za plačilo uporabnine: Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago tožeče stranke pri presoji navedenega zahtevka pravilno izhajalo iz 198. člena OZ (oziroma 219. člena ZOR), v skladu s katerim je tisti, ki je uporabljal tujo stvar v svojo korist, dolžan njenemu imetniku nadomestiti korist, ki jo je od uporabe imel. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da je postala tožena stranka dne 11. 1. 2006 na podlagi sklepa o razdelitvi solastnine izključni lastnik stanovanja na V 73, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke za obdobje od 11. 1. 2006 do 23. 3. 2006 neutemeljen, saj v tem obdobju ni izpolnjen pogoj uporabe tuje stvari. V tem delu (za znesek 667,65 EUR, kolikor znaša vsota dvakratnika in dveh tretjin zahtevane mesečne uporabnine v višini 250,37 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2006 dalje do plačila) je zato sodišče prve stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede zahtevka v preostalem delu – za obdobje od 15. 10. 2002 do 10. 1. 2006 – pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da daje solastnina na stvari vsakemu solastniku ustrezna lastninskopravna upravičenja posesti, uporabe in razpolaganja s stvarjo, zaradi česar je utemeljenost takšnega zahtevka prvenstveno odvisna od vprašanja, ali je bila tožeči stranki takšna uporaba s strani tožene stranke kot solastnika onemogočena. Prvenstvena obveznost vsakega lastnika je namreč, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega, kar seveda velja tudi v razmerju do solastnika (primerjaj sodbo II Ips 333/2007). Kdor z zlorabo solastninske pravice povzroči nevzdržno solastninsko skupnost, zaradi katere drugi solastniki ne morejo nemoteno souporabljati nepremičnine in so se iz tega razloga primorani iz nje izseliti, je zato dolžan drugim solastnikom nadomestiti korist, ki jo ima od uporabe (celotne) solastne nepremičnine.

Za presojo utemeljenosti takšnega zahtevka je odločilnega pomena, ali je bilo ravnanje tožene stranke samovoljno in po naravi stvari takšno, da se mu tožeča stranka ni mogla upreti. Gre za pravni standard „sile“, ki ga mora sodišče zapolniti v vsakem primeru znova glede na konkretne okoliščine zadeve, kakor tudi ob upoštevanju splošnega načela pravičnosti kot sestavnega dela odprtega sistema civilnega prava. V konkretnem primeru namreč med strankama ni bilo sporno, da se je tožeča stranka v obdobju, na katerega se nanaša obravnavani zahtevek, izselila iz solastnega stanovanja na V. 73, zaradi česar je bila seveda prikrajšana za uporabo nepremičnine v takšnem obsegu, kot jo je izvajala do tedaj. Med strankama pa je bila smiselno sporna podanost privolitve v takšno prikrajšanje, tj. obstoj predpostavke volenti non fit iniuria.

Sodišče prve stopnje je namreč v konkretnem primeru ugotovilo, da so bile razmere med pravdnima strankama tik pred izselitvijo tožeče stranke dejansko nevzdržne. Vendar pa je štelo, da zgolj nevzdržnost razmer ne more biti razlog za ugoditev zahtevku iz naslova uporabnine. Menilo je, da razlog za izselitev tožeče stranke iz tedaj skupnega stanovanja ni bilo fizično nasilje tožene stranke, temveč nastop spleta okoliščin, med drugim tudi sprostitev sobe v stanovanju staršev tožeče stranke zaradi smrti njenega očeta, ki so omogočili izvršitev njene odločitve, da zapusti dotedanji dom.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je takšno razčlenjevanje dejanskega stanu konkretne zadeve na razloge in povode neživljenjsko in posledično zmotno. Dejstvo, da se je tožeča stranka iz stanovanja izselila šele takrat, ko je imela možnost bivanja drugje, namreč ne zmanjšuje odločilnosti razloga, ki je bil temelj takšne odločitve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da rednega in neposrednega fizičnega nasilja med strankama (razen klofute, ki je bila dana hčerki pravdnih strank), ni bilo. Vendar je na podlagi zaslišanja pravdnih strank in njunih dveh otrok, katerim je v tem delu v celoti sledilo, ugotovilo tudi, da so bile okoliščine vsakodnevnega bivanja takšne, da so le s težavo omogočale razmere za normalno življenje.

Sodišče druge stopnje meni, da ni utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo treba pri presoji upravičenosti zahtevka iz naslova uporabnine razlikovati položaj, ko stranka zapusti nepremičnino zaradi fizičnega nasilja, od položaja, ko je k temu dejansko prisiljena zaradi dalj časa trajajočega psihičnega maltretiranja nasprotne stranke, ki je nesorazmerno glede na ravnanje tožeče stranke. Navedeno je na podlagi izpovedbe prič in tožeče stranke, kakor jima je sledilo sodišče prve stopnje, moč ugotoviti tudi v konkretnem primeru. Hčerka pravdnih strank je prepričljivo izpovedala, da razmere v družini niso bile normalne. Tožena stranka je veliko preklinjala, poniževala in se drla na nasprotno stranko. Podobno je izpovedal tudi sin pravdnih strank, ki je ravno tako prepričljivo pojasnil, da so bile razmere v družini slabe, da ga je oče poniževal in zaničeval ter da med staršema ni bilo več komunikacije oziroma je bila le-ta omejena na občasne prepire (priča jih je opisala kot „samo dretje“). Zaključek sodišča prve stopnje, da razmere v družini po vsej verjetnosti niso bile takšne, da bi bilo redno in neposredno grozeče fizično nasilje tožene stranke razlog za izselitev tožeče, zato v konkretnem primeru ni bistveno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča namreč jasno izhaja, da je bilo ravnanje tožene stranke celokupno gledano takšno, da toženi stranki po določenem času ni več omogočalo normalne uporabe solastne stvari, saj bi takšna uporaba predpostavljala nadaljnje izpostavljanje psihičnemu nasilju tožene stranke. Navedene hude in dalj časa trajajoče življenjske razmere, ki jih je ustvarjala zgolj (oziroma v odločilni meri) ena stranka, pa je materialnopravno mogoče subsumirati pod pojem „sile“ na enak način, kot je to mogoče storiti za fizični napad.

Na pravilnost takšnega zaključka ne vpliva niti dejstvo, da so se tožeča stranka ter otroci pravdnih strank po izselitvi nekajkrat še vrnili v stanovanje na V. 73. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega sicer zaključilo, da strah pred toženo stranko očitno ni bil tako velik, da bi jih odvračal od vstopa v stanovanja. Vendar je pri tem zanemarilo, da ima solastnik nepremičnine pravico uporabljati skupno oziroma solastno stvar v obsegu svojega alikvotnega dela tako, da uživa vsa upravičenja, ki tvorijo vsebino lastninske pravice. V trenutku, ko je moč ugotoviti, da je tožeča stranka solastno nepremičnino uporabljala zgolj še tako, da se je nekajkrat vrnila v stanovanje, k takšni izrazito omejeni uporabi solastnega stanovanja pa je bila prisiljena zaradi razmer, kakršne je samovoljno ustvarila tožena stranka (in ne zato, ker bi bil to izraz njene volje), je tudi že podan element prikrajšanja za ugotovitev obstoja obogatitvene podlage. Dejstvo, da je tožeča stranka želela uporabljati sporno nepremičnino, pa med drugim izhaja tudi iz smiselne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v postopku delitve solastnine izrazila voljo, da se ji nepremičnina dodeli v izključno last in posest. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi zmotno ocenilo pomen zamenjave ključavnice s strani tožene stranke junija 2003. Glede na zgoraj ugotovljene okoliščine, ki so onemogočale normalno souporabo nepremičnine, namreč ni mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje, da zamenjava ključavnice za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni pomembna, ker do tedaj tožeča stranka v stanovanju ni zadovoljevala svojih stanovanjskih potreb oziroma je že predhodno uporabljala nepremičnino v zelo omejenem obsegu. Izključitev privolitve tožeče stranke v prikrajšanje (volenti non fit iniuria) namreč po logiki stvari izpodbija tudi utemeljenost takšnega argumenta sodišča prve stopnje. Do trenutka zamenjave ključavnice je bil razlog za neuporabo solastne nepremičnine s strani tožeče stranke psihično nasilje tožene stranke, po zamenjavi ključavnice pa se je k takšnemu razlogu pridružila še fizična prepreka za dostop do stanovanja. Razlog za zamenjavo ključavnice pri tem ne predstavlja pravno pomembnega dejstva.(5) V konkretni zadevi je odločilno zgolj vprašanje, ali je bila tožeči stranki omogočena pridobitev novega ključa in torej zagotovljena možnost neoviranega dostopa do solastne nepremičnine. Med strankama sicer ni bilo spora (tako pa izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje), da tožeča stranka z novim ključem ni razpolagala. Sporno pa je bilo, ali je tožena stranka omogočila tožeči njegovo pridobitev. Ni namreč mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka toženo vsaj pozvati na izročitev ključev. Takšna dolžnost lahko prvenstveno bremeni zgolj tistega solastnika, ki je ključavnico zamenjal. Tožeči stranki pa bi bilo moč očitati kvečjemu odsotnost ustrezne sodelovalne dolžnosti.

Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo sicer zatrdila, da je tožečo stranko pozvala na prevzem ključev, in v dokaz predložila izpis elektronskega sporočila z dne 30. 10. 2006 (tj. obdobja, za katerega tožeča stranka ne vtožuje več uporabnine in zaradi česar ne služi dokazovanju pravno relevantnih dejstev v konkretnem primeru) ter dvoje sporočil, prvo naslovljeno na sina pravdnih strank z dne 7. 8. 2006, drugo pa naslovljeno na tožečo stranko z dne 18. 6. 2003, iz katerega izhaja, da lahko tožeča stranka nov ključ prevzame pri toženi stranki ob plačilu polovice stroškov za zamenjavo ključavnice. Tožeča stranka je takšne trditve prerekala ter opozorila na dejstvo, da listina iz leta 2003, iz katere naj bi izhajala njena možnost, da pridobi nov ključ stanovanja, ni podpisana, niti ni iz nje razvidno, da bi bila kdaj koli poslana tožeči stranki. Tožena je ugovarjala, da gre za izpis dokumenta, ki ga je leta 2003 osebno pustila v nabiralniku stanovanja, kjer je tedaj prebivala tožeča stranka (le-to je bilo glede na neprerekane trditve tožene stranke od stanovanja na V. 73 oddaljeno zgolj 200m), vendar je tožeča stranka odgovorila, da tožena stranka tedaj ni več prebivala v Sloveniji, temveč na Nizozemskem. Tožena stranka pa je pojasnila, da se je takrat očitno nahajala v Sloveniji in je zato tudi izkoristila priložnost za zamenjavo ključavnice. Sodišče prve stopnje navedenih pravnoodločilnih dejstev ni ugotavljalo. Glede na to, da je tožeča stranka za svoje trditve predlagala zgolj listinske dokaze, pa je sodišče druge stopnje na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP takšno dokazno oceno opravilo samo in ugotovilo, da trditvam tožeče stranke ni mogoče slediti. Tožeča stranka je namreč prejem takšnega obvestila zanikala, iz predloženega listinskega dokaza pa ne izhaja, da bi ji bilo sporočilo dejansko tudi poslano. Tožena stranka pa za trditve o tem, da je tožeči stranki pustila sporočilo v nabiralniku, tudi ni predlagala dodatnih dokazov.

Med strankama je bil sicer sporen tudi obstoj elementa obogatitve na strani tožene stranke. Le-ta je namreč prerekala zatrjevano dejstvo, da naj bi v obdobju, na katerega se nanaša vtoževani zahtevek, tedaj solastno stanovanje uporabljala v celoti. Po njenih trditvah je v stanovanju izmere 77,70 m2 uporabljala zgolj dnevno sobo, kuhinjo, kopalnico in WC, na katere pa odpade zgolj 34,55 m2. Navedena površina naj bi ustrezala njenemu solastnemu deležu, zaradi česar ni mogla biti obogatena na račun tožeče stranke. Razen tega je v predmetno stanovanje prihajala le občasno, in sicer nekajkrat letno, tako da v tem stanovanju pravzaprav nikoli ni živela. Tožeča stranka pa je do zamenjave ključavnice razpolagala s ključi stanovanja, ki ga je uporabljala kot skladišče za svoje stvari in stvari otrok, s katerimi sta bili v celoti zasedeni spalnica in otroška soba.

Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da so takšni ugovori tožene stranke glede na naravo solastnine, ki že po definiciji ne daje pravice do določenega dela stvari, temveč imata solastnika na takšni stvari kot celoti zgolj alikvotni (idealni) delež, neutemeljeni. Posamezni solastnik ima namreč samostojno pravico do solastne stvari, le izvrševanje njegovih upravičenj je omejeno s tem, da imajo tudi preostali solastniki svoj del istih upravičenj glede solastne stvari.(6)(7) Če se torej solastnika nista dogovorila, da bosta svojo nepremičnino uporabljala tako, da bosta tudi fizično uporabljala vsak svoje prostore (česar tekom postopka v obravnavani pravdi ni trdila nobena izmed strank), tedaj je tožena stranka z izključitvijo tožeče stranke od souporabe solastnega stanovanja na način, kot je bil že predhodno pojasnjen, le-tej odvzela oblast nad stvarjo, ki ji je pripadala v okviru njenega solastniškega deleža. S takšno uporabo nepremičnine v obsegu, ki presega njen solastniški delež, je bila obogatena. Glede na naravo določbe 198. člena OZ oziroma 219. člena ZOR je v skladu s sodno prakso dolžna tožeči stranki povrniti tako doseženo korist. Glede na pojasnjeno je zato sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo obstoj temelja zahtevka tožeče stranke za uporabnino za stanovanje na V za obdobje od 15. 10. 2002 do 10. 1. 2006 (3. in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP). Tožeča stranka je podala ustrezne trditve in dokazno ponudbo tudi glede višine zahtevka, ker pa se sodišče prve stopnje z višino zahtevka zaradi njegove zavrnitve po temelju ni ukvarjalo, je sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbi ugodilo in v navedenem obsegu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje zaradi zagotovitve pravice strank do pritožbe.

Glede zahtevka za povračilo škode na premičnih stvareh oziroma za plačilo uporabnine zanje: Sodišče prve stopnje je utemeljenost navedenega zahtevka preverilo tako na odškodninski kot tudi na obogatitveni podlagi. Pravilnost razlogov izpodbijane sodbe pa je odvisna od zatrjevanega predmeta uporabe oziroma obrabe (torej ali gre za očitano neutemeljeno uporabo osebnih stvari tožeče stranke, ki so bile zapakirane v škatlah, ali za zatrjevano neutemeljeno uporabo ostalih premičnih stvari, tj. stanovanjske opreme, vgradnih elementov itd.), ter od vprašanja, ali so premičnine, ki niso bile zapakirane v škatle, dejansko v izključni lasti tožeče stranke. Navedeno je bilo namreč tekom postopka sporno. Tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja, da so bile te stvari njena last, tožena stranka pa se je v postopku na prvi stopnji sklicevala na sporazum o razdelitvi premoženja (priloga B2 sodnega spisa), iz katerega naj bi izhajalo, da sta si pravdni stranki pred sklenitvijo sporazuma o ugotovitvi obsega in delitvi skupnega premoženja že razdelili premične stvari, zaradi česar pripadajo premičnine, ki so po tem datumu ostale v stanovanju, njej – glej trditve na list. št. 39 in 40 sodnega spisa. Sodišče prve stopnje se do takšnih nasprotujočih trditev pravdnih strank glede lastništva tistih premičnih stvari, ki niso predstavljale osebnih stvari tožeče stranke (in ki so bile nesporno izključna last tožeče stranke, tožena pa jih je zapakirala v škatle), ni opredelilo. V izpodbijani sodbi je zgolj ugotovilo, da so bile v solasti pravdnih strank (glej stran 9 izpodbijane sodbe), pri čemer dokazov, ki jih je v zvezi s takšnim pravno odločilnim dejstvom izvedlo, ni ocenilo, niti ni za takšno ugotovitev navedlo razlogov. Kot že navedeno, gre za pravno odločilno dejstvo, saj je od takšne ugotovitve odvisna podanost stvarne legitimacije tožeče stranke in posledično utemeljenost vtoževanega zahtevka iz naslova uporabnine zanje in iz naslova povračila škode.

Glede osebnih stvari tožeče stranke, za katere je nesporno, da pripadajo tožeči stranki, pa sodišče druge stopnje v zvezi s trditveno podlago, ki ustvarja dejanski substrat za uporabo pravil o odškodninski odgovornosti tožene stranke, opozarja, da ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje o odsotnosti protipravnost ravnanja tožene stranke, ker le-ta ni imela nobene posebne dolžnosti vzdrževanja tožničinih osebnih stvari. Sodišče prve stopnje je pri takšnem sklepanju namreč zanemarilo določbo 10. člena OZ oziroma 16. člena ZOR, v skladu s katero se je dolžan vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (pravilo neminem laedere).

Tožeča stranka je že v tožbi zatrdila, da je njene osebne stvari v škatle zapakirala tožena stranka, ko je preurejala stanovanje brez njenega soglasja in navkljub njenemu izrecnemu nasprotovanju ter izraženi zahtevi, da te stvari ponovno postavi na svoje mesto. Trdila je tudi, da je škoda na teh stvareh nastala ravno zato, ker jih je tožena stranka pospravila v škatle tako, da jih je ob preureditvi prostorov odnesla v poseben prostor, kjer jih je namestila eno na vrh druge do stropa, tako da so se omenjene stvari uničile, strohnele ter se prepojile z vodo in vlago ter v posledici postale neuporabne (primerjaj trditve tožeče stranke na list. št. 3 in 4 sodnega spisa). Tožena stranka se takšnim trditvam tožeče ni upirala, temveč je utemeljenost zahtevka iz tega naslova izpodbijala zgolj s pravnim argumentom, da teh stvari ni bila dolžna vzdrževati ter da je imela tožeča stranka možnost odnesti svoje stvari iz stanovanja vsaj do sredine leta 2003, ko je bila zamenjana ključavnica, pa tega ni storila, zaradi česar je za njihovo morebitno uničenje sama odgovorna (pri tem je še zatrjevala, da je tožečo stranko pozvala k prevzemu svojih premičnih stvari iz stanovanja). Sodišče prve stopnje se do takšnih trditev tožene stranke, ki smiselno pomenijo ugovor deljene odgovornosti (1. odstavek 171. člena OZ) oziroma zmanjšanja odškodnine (4. odstavek v zvezi s 5. odstavkom 243. člena OZ) navkljub navajanju pravne podlage zanj ni opredelilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke ZPP, saj sodišče druge stopnje zaradi pomanjkanja razlogov o navedenih dejstvih ne more preizkusiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tožene stranke kot predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Sodišče druge stopnje pa pri tem še opozarja, da je tožeča stranka v tožbi navedla specifikacijo uničenih oziroma poškodovanih stvari, pri čemer je posebej navedla seznam opreme in seznam drugih stvari v posameznih prostorih, ni pa navedla, katere izmed slednjih predstavljajo njene osebne stvari, ki jih je tožena stranka po njeni izselitvi zapakirala v škatle. Zaradi takšne pomanjkljivosti trditvene podlage pri odločanju o zahtevku tožeče stranke v tem delu ni mogoče razmejiti osebnih stvari tožeče stranke od ostalih premičnih stvari, ki se nahajajo v stanovanju. Gre za nejasnost oziroma pomanjkljivost, ki je odpravljiva, glede katere pa ni bilo opravljeno dolžno materialno procesno vodstvo (285. člena ZPP). Ugotovljena pomanjkljivost pa vpliva na celoten zahtevek iz naslova povračila uporabnine oziroma plačila odškodnine za premične stvari, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj ugotovljeno procesno pomanjkljivost odpravi in se šele na osnovi trditvene podlage ustrezno opozorjene stranke ponovno opredeli do utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu (355. člen ZPP). Šele če bo tožeča stranka svojo trditveno podlago ustrezno sanirala, bo lahko namreč glede na dokazno ponudbo pravdnih strank presodilo utemeljenost zahtevka še po višini. Sicer pa bo prisiljeno tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrniti iz razloga nesklepčnosti.

Ker se sodišče prve stopnje pri presoji vtoževanega zahtevka za plačilo uporabnine oziroma povračilo škode na premičnih stvareh glede na pojasnjene razloge ni izreklo do več pravno pomembnih vprašanj, ki predstavljajo relativno samostojne in zaključene pravne celote, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj bi sicer pravdnima strankama odreklo pravico do instančnega sojenja.

Upoštevajoč zgoraj pojasnjene razloge naj torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presodi utemeljenost zahtevka za povračilo polovice stroškov uporabe stanovanja in zahtevka za povračilo uporabnine za stanovanje še po višini ter se upoštevajoč materialnopravna izhodišča sodišča druge stopnje ponovno opredeli do utemeljenosti zahtevka za povračilo škode oziroma nadomestila za uporabo premičnih stvari v stanovanju.

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP ter 3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 73/2001 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(4) Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl..

(5) Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je ugotovitev sodišča, da jo do zamenjave ključavnice prišlo zaradi njene dotrajanosti, v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Le-ta je namreč že v odgovoru na tožbo priznala, da je ključavnico zamenjala zato, da bi s tem preprečila nenapovedane vstope v stanovanje otrokom in tožeči stranki. Šele v svoji izpovedbi pa je pojasnila, da je to storila zaradi dotrajanosti ključavnice, čemur pa sodišče prve stopnje glede na drugačno trditveno podlago ne bi smelo slediti.

(6) M. Juhart et altri, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2004, stra 334 (avtorica prispevka V. Rijavec).

(7) Poenostavljeno povedano, solastnika nimata pravice zgolj do določenega dela solastne stvari, temveč imata v mejah svojega idealnega deleža pravico na celotni stvari.