Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na v času izdaje odločbe veljavno pravno podlago Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je bil večkrat dopolnjen in spremenjen (zadnja sprememba je dopustila trikratno opravljanje preizkusa), in glede na dejstvo, da je minister na podlagi 12. člena Pravilnika pregledal vse tožnikove strokovne preizkuse in ugotovil, da je tožnik od vložitve vloge leta 1995 že trikrat neuspešno opravil preizkus strokovnosti, je bila tožnikova zahteva za imenovanje za izvedenca pravilno zavrnjena.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se imenovanje A.A. (tožnika v tem sporu) za sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva, podpodročje visoke gradnje, zavrne. V obrazložitvi navaja pravno podlago za imenovanje za sodnega izvedenca, ki je v določbi 87. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, številka 94/07, 101/07, dalje ZS) in 12. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, številka 7/02, 75/03, 72/05, 71/07 in 84/08, dalje Pravilnik). V petem odstavku 87. člena ZS je določeno, da minister za pravosodje zaradi ugotavljanja pogojev strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela zahteva od kandidata predložitev mnenja ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije, lahko pa odredi poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja, na katerem bo oseba opravljala izvedensko delo. Kandidat je lahko imenovan za izvedenca le, če uspešno opravi poseben preizkus strokovnosti. V tem primeru je kandidat podal vlogo že 1. 4. 1995 za imenovanje za sodnega izvedenca in je bil z obvestilom z dne 9. 4. 1997 obveščen o kraju in času opravljanja posebnega preizkusa strokovnosti. Iz zapisnika komisije maja 1997 izhaja, da posebnega preizkusa strokovnosti ni uspešno opravil. Zato je bil z dopisom z dne 1. 8. 2008 ponovno obveščen o kraju in času opravljanja posebnega preizkusa strokovnosti in iz zapisnika komisije septembra 2008 je razvidno, da je bil kandidat pri opravljanju preizkusa ponovno neuspešen. Minister za pravosodje je tožniku v skladu s petim odstavkom 87. člena ZS, z odločbo številka 705-187/2006 z dne 31. 5. 2010, odredil opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti in sicer pisnega dela 18. 6. 2010, ustnega dela pa 23. 6. 2010. Iz zapisnika z dne 23. 6. 2010 izhaja, da je tožnik pisni del preizkusa uspešno opravil, medtem ko je bil na ustnem delu neuspešen. V skladu s tretjim odstavkom 35. člena Pravilnika se lahko celotni preizkus opravlja največ trikrat. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da Pravilnik o dopolnitvi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, številka 71-3895/2007) velja od 8. 8. 2007 dalje. Ta ne obravnava kandidate, ki so opravljali preizkus strokovnosti pred njegovo veljavnostjo. V tretjem odstavku 35. člena Pravilnika piše, da se preizkus opravlja največ trikrat od veljavnosti 8. 8. 2007 dalje, prav tako v odločbi piše, da se skladno s tretjim odstavkom 35. člena Pravilnika lahko celotni preizkus opravlja največ trikrat. Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju ga je z dopisom z dne 28. 5. 2008 obvestilo, da bo pripravljalni seminar za preizkus strokovnosti za kandidate sodne izvedence s področja gradbeništva 13. 6. 2008. Dne 23. 9. 2008 je prvič pisno opravljal preizkus strokovnosti (splošni del s področja gradbeništva), ki ga je uspešno opravil. Za preizkus s področja gradbeništva je imel 50 vprašanj, a je bilo 76% premalo za uspešnost. Od 23. 9. 2008 pa do 18. 6. 2010 mu nihče ni povedal, da bo moral ustno zagovarjati ta splošni del. Dne 18. 6. 2010 je na pismenem delu iz gradbeništva dobil 40 vprašanj, od tega jih je uspešno opravil 86%, kar je bilo uspešno in zadostno. Na ustnem delu 23. 6. 2010 mu je gospa B.B. postavila 25 vprašanj za splošni del (ustno ji je odgovoril, da je splošni del – pravniški pismeno uspešno opravljal 23. 9. 2008). Preizkusa strokovnosti za splošni del (drugič) ni opravil, ker je bil 100% prepričan, da pismeni del iz 23. 9. 2008 velja. Gospa B.B. ga je vrgla in zrežirala odločbo, številka 705-187/2006 z dne 8. 7. 2010. Predlaga, da se odločba kot nezakonita odpravi, ker ni izdana v skladu z veljavnim Pravilnikom o dopolnitvi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki velja od 8. 8. 2007 dalje, in da se mu ponovno omogoči delati izpit za sodnega cenilca in izvedenca s področja gradbeništva – visoke gradnje.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ponovno navaja 87. člen ZS, ki v petem odstavku zahteva od kandidata predložitev mnenja ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja, ki odredi poseben preizkus strokovnosti. V tem primeru je minister za pravosodje tožniku zaradi ugotavljanja tožnikovega strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela odredil opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti. V zvezi s posebnim preizkusom strokovnosti Pravilnik v 10. členu določa, da se le ta opravi po določbah IV. dela tega Pravilnika. V takem primeru je na podlagi petega odstavka 87. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka istega člena ZS ter 10. člena Pravilnika, kandidat lahko imenovan za izvedenca le, če uspešno opravi poseben preizkus strokovnosti. V skladu s tretjim odstavkom 35. člena Pravilnika se lahko celotni preizkus opravlja največ trikrat. Tožnik je k opravljanju posebnega preizkusa strokovnosti pristopil maja 1997, septembra 2008 ter junija 2010, a preizkusa ni uspešno opravil. V 29. členu Pravilnik določa, da preizkus zajema preverjanje znanja s pravnega ter strokovnega področja, za katerega želi biti kandidat imenovan ter vključuje poznavanje predpisov, teorije in strokovne prakse z določenega strokovnega področja. Poznavanje prava bremeni stranko, in bi tožnik moral te predpise poznati. Sicer je bil tožnik vabljen na splošni pripravljalni seminar za kandidate za sodne izvedence in sodne cenilce, kjer so bile predstavljene vsebine s pravnega področja in je to izhajalo tudi iz programa, vendar pa se tega seminarja, ki je potekal 15. in 16. 2. 2008 ni udeležil. Tožba ni utemeljena.
Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je 87. člen Zakona o sodiščih (dalje ZS), ki v prvem odstavku določa pogoje za imenovanje sodnega izvedenca, v nadaljevanju pa v petem odstavku tega člena določa, da minister, ki je pristojen za pravosodje lahko določi, da morajo sodni izvedenci iz posameznih strokovnih področij v določenem roku opraviti posebne preizkuse znanja glede novih dognanj in metod dela v stroki. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, v 12. členu določa, da odločbo o imenovanju za izvedenca oziroma cenilca ali o zavrnitvi imenovanja, izda minister.
Med strankama postopka nista sporna način opravljanja preizkusa in s strani strokovne komisije ocenjeni preizkus strokovnosti, temveč je sporno to, da tožniku preizkusa po treh neuspešnih ponovitvah ni več dovoljeno opravljati. Kot je razvidno iz spisovnih listin je tožnik trikrat neuspešno, sicer v daljših časovnih razdobjih (leta 1997, 2008 in 2010), opravljal ta preizkus. Po tožnikovih trditvah tožena stranka ni ravnala pravilno, ko mu je odrekla nadaljnjo možnost preizkusa, glede na to, da Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, številka 71/07), ne obravnava kandidatov, ki so že opravljali strokovni preizkus pred začetkom veljavnosti Pravilnika dne 8. 8. 2007. Tožnik zatrjuje, da v tretjem odstavku 35. člena piše, da se preizkus opravlja največ trikrat od veljavnosti 8. 8. 2007 dalje, prav tako pa je navedeno tudi v odločbi, da se skladno s tretjim odstavkom 35. člena Pravilnika lahko celotni preizkus opravlja največ trikrat. Tožbene trditve glede nepravilne uporabe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih so neutemeljene. Tožnik je bil pri prvem preizkusu strokovnosti neuspešen že leta 1997, ko je bil v veljavi še „prvi“ Pravilnik o sodnih izvedencih (Uradni list RS, številka 20/1995). Ta Pravilnik še ni omejeval opravljanja preizkusa strokovnosti. Glede na to, da je bil tožnik prvič neuspešen, je bil na podlagi vloge, četudi vložene že leta 1995, ponovno vabljen na preizkus strokovnosti, ki ga je opravljal v času veljavnosti novega Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, številka 7/02, dalje Pravilnik). Ta Pravilnik je bil večkrat spremenjen in dopolnjen. Zadnja sprememba, ki se nanaša na tožnikovo zatrjevanje o pravici do trikratnega opravljanja preizkusa znanja (Pravilnik iz leta 2002 je dopuščal dvakratno ponovitev), je bila uveljavljena na podlagi Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je bila objavljen v Uradnem listu RS, številka 84/08 z dne 25. 8. 2008, in ne kot trdi tožnik v Uradnem listu RS, številka 71/07 z dne 7. 8. 2007. V Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, številka 84/08), pa ni nobene prehodne določbe, ki bi utemeljevala tožbeno trditev, da se preizkus opravlja največ trikrat od veljavnosti spremembe dalje, torej da bi imel tožnik možnost trikrat opravljati preizkus. Glede na, v času izdaje odločbe veljavno pravno podlago Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je bil, kot omenjeno večkrat dopolnjen in spremenjen (zadnja sprememba je torej dopustila trikratno opravljanje preizkusa, 21. člen), in glede na dejstvo, da je minister na podlagi 12. člena Pravilnika pregledal vse tožnikove strokovne preizkuse in ugotovil, da je tožnik že trikrat od vložitve vloge leta 1995 neuspešno opravil preizkus strokovnosti, je bila razlaga uporabljenih pravnih predpisov za njegovo odločitev pravilna in zakonita.
Kot je sodišče že zgoraj navedlo, tožnik sicer izrecno ne prereka pravilnosti samega ocenjevanja, ki je zapisniško ugotovljeno pri vseh treh preizkusih strokovnosti, zato sodišče ni presojalo vsebinske pravilnosti ocenjevanja in se je omejilo zgolj na zgoraj navedeno razlago veljavnosti Pravilnika in na odvzeto možnost tožniku, da več kot trikrat opravlja preizkus strokovnosti in znanja za imenovanje sodnega izvedenca.
Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen.