Jedro

Sodišče ne presoja razlogov reorganizacije (razen izjemoma, npr. če bi do reorganizacije prišlo zaradi diskriminacije) in ti razlogi tudi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Šele ko v posledici reorganizacije pride do ukinitve delovnega mesta, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti. Sodišče zato nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija - ukinitev delovnega mesta »nekoliko nepremišljena oziroma vsaj preuranjena«, ampak lahko ugotavlja in odloča samo, ali so bile posledice ukinitve delovnega mesta (odpoved pogodbe o zaposlitvi) izvedene v skladu z zakonom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da je redna odpoved pogodbe zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27.2.2004 nezakonita in da se razveljavi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak da še traja, in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od 16.4.2004 dalje priznati in izplačati vse pravice iz dela, zavrnilo pa je njen višji tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice in pri tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zgolj pavšalno sprejelo odločitev, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je ukinila delovno mesto, da je ukinitev delovnega mesta poslovna odločitev in da ni podvržena sodni kontroli. Resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, sama ukinitev delovnega mesta pa ni razlog za zaključek, da njeno delo ni bilo več potrebno. Zmotno je sodišče uporabilo določbe 88. in 83. člena ZDR. Ni ugotovilo, ali so bile spremembe statuta tožene stranke v času odpovedi veljavne, sama skupščina ni bila sklepčna, sklepi niso bili sprejeti v skladu z zakonom. Ni bilo upoštevano, da je bila tožnica imenovana za sekretarko in jo kot tako ni nihče razrešil. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Tožnica v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno pritožbo in pri tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Revizija v tem delu ni razumljiva in ni jasna. Pritožba tožnice namreč ni mogla biti zavrnjena, ker sploh ni bila vložena. Sicer pa je sodbo sodišča druge stopnje mogoče v celoti preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in nima vsebinskih nasprotij. Če tožnica meni, da bi moralo sodišče ugotavljati in obrazložiti tudi resen in utemeljen razlog za ukinitev delovnega mesta sekretarja, je v zmoti, ker v delovnem sporu sodišče praviloma ne odloča o utemeljenosti reorganizacije oziroma spremembi v poslovanju, saj mora delodajalec dokazati le resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Revizija drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče morebitnih takšnih kršitev ni smelo ugotavljati.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon tudi določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je bilo ukinjeno delovno mesto sekretarja (sekretarke). To pomeni, da je pristojen organ tožene stranke izvedel reorganizacijo. S tem je postalo delo tožnice zaradi reorganizacije nepotrebno, kar vsekakor je resen in utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni mogoče nadaljevati. Tožena stranka je upoštevala določbe 83. člena ZDR in o nameri pisno obvestila tožnico (kar je navedeno tudi v sami odpovedi pogodbe), ker je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče, razen izjemoma (na primer, če bi do nje prišlo iz razlogov diskriminacije) ne presoja razlogov reorganizacije in ti razlogi tudi ne morejo pomeniti utemeljenega in resnega razloga v smislu drugega odstavka 88. člena ZDR. Šele v posledici reorganizacije, ko zaradi nje pride do ukinitve delovnih mest, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti. Sodišče v delovnem sporu zato nima pooblastil, da bi ocenjevalo, da je bila reorganizacija - ukinitev delovnega mesta – »nekoliko nepremišljena oziroma vsaj preuranjena«, lahko ugotavlja in odloča samo, če so bile posledice ukinitve delovnega mesta - odpovedi pogodbe o zaposlitvi - izvedene v skladu z zakonom.

Ugotovljeno je bilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedena v skladu z določili ZDR. Tožena stranka je izvedla spremembo v organizaciji in delu, tožečo stranko obvestila o možnosti odpovedi (ni res, da tožnica tega obvestila ni prejela, kot navaja v reviziji, saj ga je sama predložila kot dokaz pod A 2, v tožbi, na l. št. 36 pa sama navaja, »ko je bilo sprejeto obvestilo za tožnico o nameravani odpovedi«), ugotovila da ni mogoče ukrepati v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR in odpovedala pogodbo ob upoštevanju prekluzivnega roka. Zato je sodišče druge stopnje ob dodatni ugotovitvi, da zaradi reorganizacije delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati, pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo kot neutemeljen.

Glede na določbo 19. člena Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95 in nadalj.) je konstitutivnega značaja le registracija društva (tako že v sodbi VSRS VIII Ips 97/2006 z dne 9.5.2006) pri pristojni upravni enoti, ostale spremembe veljajo z dnevom sprejema ustrezne odločitve. Zato tovrstni pomisleki tožeče stranke za odločitev tudi v delovnem sporu niso pomembni. Pravilnost sprememb v statutu tožene stranke oziroma njihovo skladnost z zakonom pa je, kot je razvidno iz listin v spisu, ugotovil tudi ustrezen občinski organ. Zato tudi ostali očitki revidentke v zvezi s samo skupščino tožene stranke, na pravilnost odločitve sodišča druge stopnje nimajo vpliva.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

V sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec ne glede na izid spora sam krije svoje stroške postopka. Revizijsko sodišče je zato skladno z drugim odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ki ga je treba glede na določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS–1 – Uradni list RS, št. 2/2004) v tem sporu še uporabiti, sklenilo, kot je razvidno iz izreka.