Jedro

V sodni praksi je zavzeto stališče, da določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 predstavlja le izjemo od pravila iz prvega odstavka 185. člena ZPP (po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev), ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega – prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadno spremembo zahtevka za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je iz tožbenih navedb razvidno, da se obravnavani spor nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (za določen čas), pa tožnik s spremembo tožbenega zahtevka, kot ga je oblikoval na prvem naroku glavne obravnave, ni bil prekludiran.

Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je imel tožnik s tožencem od 25. 12. 2013 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je ta pogodba z dnem 28. 2. 2014 nezakonito prenehala. V II. točki izreka je ugotovilo, da je nadaljevanje pogodbe o zaposlitvi nemogoče, zato je tožniku prenehalo delovno razmerje pri tožencu z dnem 31. 3. 2015. V III. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati za navedeno obdobje nadomestila plač ter odvesti vse predpisane davke in prispevke, neto zneske nadomestil plač pa nakazati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu od zneska nadomestila plače za pretekli mesec, v 8 dneh. V IV. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku v 8 dneh obračunati denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 395,85 EUR, odvesti vse predpisane davke in prispevke, neto znesek povračila pa nakazati tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila. V V. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je vse, kar je tožnik zahteval več ali drugače, zavrnilo. V VI. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan v 8 dneh povrniti stroške tega postopka in sicer tožniku v znesku 333,67 EUR, plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika (prvostopenjskemu sodišču) pa v znesku 770,15 EUR na račun, ki izhaja iz VI. točke izreka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, vse stroške pa naloži v plačilo tožniku, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo dne 28. 3. 2014, češ da je odpoved pogodbe o zaposlitvi toženca z dne 28. 2. 2014 nezakonita, da je nadaljevanje pogodbe o zaposlitvi nemogoče, zato naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje na dan izdaje sodbe. Tožnikov zahtevek v tožbi pa je bil nesklepčen, saj ni uveljavljal obstoja pogodbe o zaposlitvi za čas od 25. 12. 2013 dalje (transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas). Šele na naroku za glavno obravnavo dne 15. 5. 2014 je „preciziral“ tožbeni zahtevek tako, da je zahteval, da se ugotovi, da je imel od 25. 12. 2013 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da mu je bila pogodba o zaposlitvi dne 28. 2. 2014 nezakonito odpovedana. Vztrajal je, da 25. 12. 2013 sploh ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, ob tem pa je zgolj navrgel, da je bila pri tožencu potreba po stalnem delu in da razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi (povečan obseg dela) ni resničen. Tožnik pa ni niti v tožbi niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni zatrjeval, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 25. 12. 2013 nezakonita zato, ker je bila sklenjena v nasprotju z zakonom. V zvezi s tem ni postavil zahtevka, da se ugotovi, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. V tem primeru bi prišel tožnik tudi sam s seboj v nasprotje, saj je trdil, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 25. 12. 2013 sploh ni podpisal. Tožnik je šele po preteku prekluzivnega roka 30 dni od dneva, ko je zvedel za domnevno kršitev, zahteval ugotovitev, da je imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, vendar pa ne zato, ker naj bi bila tretja pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Takšne trditvene podlage ni podal niti na prvem naroku. Glede na to je sodišče prve stopnje neutemeljeno in v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločitev na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je kršilo načelo kontradiktornosti. To pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Obenem je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je tožnik tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenil po izteku prekluzivnega roka, s kasnejšo spremembo ni mogel obiti določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, zato bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči. Na to je toženec opozarjal v postopku na prvi stopnji. Tožnik po poteku prekluzivnega roka tudi ni mogel uspešno širiti razlogov, zaradi katerih naj bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito sklenjena. Sprememba dejanske podlage pomeni nov zahtevek, zato bi morala biti tožnikova tožba zavržena. Tožnik ni navajal, da naj bi bila tretja pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito sklenjena zaradi neobstoja razloga za sklenitev takšne pogodbe, saj je navajal le pavšalna dejstva, pri čemer tretje pogodbe o zaposlitvi ni omenjal, razen glede tega, da nikoli ni bila sklenjena. Tudi s sklicevanjem na četrti odstavek 41. člena ZDSS-1 se tožnik ne more izogniti prekluzivnemu roku za vložitev tožbe po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, to pa potrjuje tudi sodna praksa. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo tudi mimo zahtevka, saj je tožnik vtoževal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo nezakonitost prenehanja te pogodbe. Toženec ni nikoli odpovedal pogodbe o zaposlitvi, kar je očitno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. ZDR-1 razlikuje med nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugimi načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja tudi iz sodbe VS RS VIII Ips 277/2009. S tem je sodišče kršilo tudi 2. člen ZPP. Ker tožnikova pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, mu tudi odškodnina po 118. členu ZDR-1 ne pripada, saj je iz drugega naslova kot zaradi nezakonitosti odpovedi ni zahteval. S tem je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo tudi, da ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Toženec je na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno navajal, da je ravno pred novim letom in po novem letu obdobje, ko imajo taksisti največ dela, kar je bil razlog, da je toženec tožniku podaljšal pogodbo o zaposlitvi še za dva meseca. Teh trditev tožnik ni prerekal, zato jih tožencu ni bilo treba še posebej dokazovati. Toženec tožnika ni nadomestil z novimi delavci, do novih zaposlitev je prišlo šele 12. 3. 2014 (to je toženec tudi obrazložil) zato je toženec dokazal obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Logično je, da se toženec na zaslišanju zaradi časovne oddaljenosti vseh podatkov ni mogel spomniti, poleg tega pa ima tudi precejšnje zdravstvene težave, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi na prvem naroku. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, in sicer prvič zato, ker bi moral biti tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnjen, drugič pa zato, ker so stroški izvedenca, ki je bil postavljen na tožnikov predlog, nastali zaradi neresničnih navedb tožnika, da 25. 12. 2013 ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Te stroške bi moral tožnik v skladu s 156. členom ZPP in ob pravilni uporabi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 nositi sam. V tem delu se sodbe tudi ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba toženca, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker naj bi izrek izpodbijane sodbe v zvezi z odločitvijo o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 nasprotoval samemu sebi in razlogom sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe v celoti jasen in razumljiv, tako da v njem ni nikakršnih nasprotij, kot to neutemeljeno zatrjuje toženec. Izrek prav tako ne nasprotuje razlogom sodbe, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, na podlagi katerih razlogov in ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec upravičen do denarnega povračila na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in v kakšni višini. Z obrazložitvijo te očitane kršitve pa toženec dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje, vendar pa tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V 1. točki tožbenega zahtevka je uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem 28. 2. 2014 (poleg preostalih tožbenih zahtevkov), pri čemer je v obrazložitvi tožbe navajal, da je po izteku druge sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, od 25. 12. 2013 dalje delal brez sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi, zato se šteje, da je s tožencem sklenil 25. 2. 2013 pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto voznik taksija. Pri tem se je izrecno skliceval na določbo 56. člena ZDR-1. Navajal je še, da je bil pri tožencu v delovnem razmerju za nedoločen čas in da mu je toženec dne 28. 2. 2014 brez upoštevanja zakonskih določb o odpovedi pogodbe o zaposlitvi to pogodbo odpovedal na način, da ga je odjavil iz zavarovanja. Glede na trditve toženca iz odgovora na tožbo (in predlaganih dokazov) je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo spremenil 1. točko tožbenega zahtevka tako, da je predlagal, da se ugotovi, da je imel s tožencem od 25. 12. 2013 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je bila ta pogodba z dnem 28. 2. 2014 nezakonito odpovedana, medtem ko ostalih točk prvotno postavljenega tožbenega zahtevka ni spremenil. Toženec je tej spremembi nasprotoval in ugovarjal prekluzijo spremenjenega tožbenega zahtevka. Na tem naroku je tožnik navajal tudi, da je pri tožencu obstajala potreba po stalnem delu, ki ga je opravljal tožnik in da razlog začasno povečanega obsega dela, ki je napisan v pogodbi o zaposlitvi, ni resničen. Zatrjeval je, da je toženec po 28. 2. 2014 za delo, ki ga je pri njem opravljal tožnik, na novo zaposlil dva oziroma tri delavce. V zvezi s tem je predlagal tudi vpogled v kadrovsko evidenco zaposlenih delavcev pri tožencu v obdobju od 1. 1. 2014 do 1. 4. 2014. Toženec je ugovarjal prekluzijo predlaganih dokazov, enako kot je ugovarjal tudi prekluzijo tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Obenem je dodal, da je nove delavce zaposlil zato, ker sta ga zapustila dva delavca (ki jih je sicer tožnik na tem naroku predlagal za zaslišanje kot priči) in da dodatne zaposlitve za naprej ne pomenijo, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal razlog začasno povečanega obsega dela. Zatrjeval je, da je ravno pred novim letom in po novem letu obdobje, ko imajo taksisti največ dela in da je bil to razlog, da je toženec tožniku po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2013 podaljšal pogodbo še za dva meseca. Pri tem se je skliceval na že predlagane dokaze.

7. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju zgoraj opisanega poteka postopka tega individualnega delovnega spora ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti (s čimer toženec smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je ugotavljalo odločilna dejstva v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik s spremembo 1. točke svojega tožbenega zahtevka ni bil prekludiran. Kljub zares skromni trditveni podlagi v tožbi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je iz tožbene naracije razvidno, da tožnik zatrjuje tudi transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar dodatno potrjujejo tožnikovo sklicevanje na 56. člen ZDR-1. Glede na navedeno tožnik z zgoraj opisano spremembo 1. točke tožbenega zahtevka, ki jo je oblikoval na prvem naroku za glavno obravnavo, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bil prekludiran glede na določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Kot je bilo že izpostavljeno, iz tožbenih navedb izhaja, da je v tem postopku uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 25. 12. 2013 pa vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje.

8. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek toženca, da je bil tožnik prekludiran tudi glede navajanja dejstev in dokazov v zvezi s spremembo 1. točke tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč imel glede na prvi odstavek 286. člena ZPP možnost ta dejstva in dokaze navesti oziroma predlagati tudi na prvem naroku za glavno obravnavo, kar je dejansko storil. 9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da podlaga za spremembo tožbe na prvem naroku ni v določbi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), kar naj bi izhajalo tudi iz sodne prakse, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 125/2007, sodba VDSS opr. št. Pdp 1093/2012) zavzeto stališče, da predstavlja določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 le izjemo od pravila iz prvega odstavka 185. člena ZPP (po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev), ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega - prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP) lahko z naknadno spremembo zahtevka za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je iz tožbenih navedb tožnika razvidno, da se spor nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (torej po 28. 2. 2014), tožnik tudi po zaključku pritožbenega sodišča s spremembo 1. točke tožbenega zahtevka, ki jo je oblikoval na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 5. 2014, ni bil prekludiran (podobno sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 134/2015).

10. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi z dnem 28. 2. 2014 nezakonito prenehala, medtem ko je tožnik vtoževal nezakonitost odpovedi pogodbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je način prenehanja pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1). S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi (kar je širši oziroma splošnejši pojem od nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) po oceni pritožbenega sodišča ni prekoračilo tožnikovega tožbenega zahtevka, saj ni ugotovilo nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Toženec se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločitev VS RS opr. št. VIII Ips 277/2009, saj je ta odločitev temeljila na drugačnem dejanskem stanju (v omenjeni zadevi tožnik tožbenega zahtevka, da mu je predhodno pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala, sploh ni postavil).

11. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek toženca, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 118. člena ZDR-1, saj iz citirane določbe izhaja, da sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi (in če so izpolnjeni ostali pogoji za uporabo tega instituta, ki izhajajo iz 118. člena ZDR-1). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, je utemeljeno odločalo o trajanju delovnega razmerja tožnika pri tožencu do dneva odločitve sodišča prve stopnje, o priznanju pravic iz delovnega razmerja za to obdobje in o vtoževanem denarnem povračilu.

12. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da je v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za obdobje od 25. 12. 2013 do 28. 2. 2014 obstajal začasno povečan obseg dela, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi za določen čas naveden kot razlog za sklenitev te pogodbe. Sodišče prve stopnje je do teh ugotovitev prišlo na podlagi dokazne ocene izpovedbe toženca, ki je pojasnil, da imajo povečan obseg dela okrog novega leta, po novem letu pa ni vedel, če bo še lahko zagotavljal delo svojim delavcem. Izrecno je navedel, da je v zvezi s tožnikom presegel samega sebe in svoje prepričanje in kljub pričakovanemu upadu dela po novem letu z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi do konca februarja 2014. Ob takšni izpovedi toženca in glede na dokazno oceno preostalih izvedenih dokazov v zvezi z obstojem razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), je utemeljeno zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 25. 12. 2013 do 28. 2. 2014 sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela. V primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

13. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da tožnik ni prerekal njegovih navedb o tem, da ni obstajala stalna potreba po delu voznika taksija. Te navedbe je namreč toženec podal v zvezi s predhodnimi navedbami tožnika, iz katerih pa jasno izhaja, da je ta zatrjeval, da je obstajala trajna potreba po njegovem delu. Ker je toženec s svojimi navedbami, na katere se sklicuje v pritožbi, le odgovoril na navedbe tožnika, teh njegovih navedb ni mogoče šteti kot neprerekanih v smislu 214. člena ZPP. Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da se toženec zaradi časovne oddaljenosti dogodkov ne more podrobno spominjati (od spornih dogodkov do dneva zaslišanja toženca je minilo nekaj več kot leto dni), ne more omajati pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je obstajala začasna potreba po tožnikovem delu. Enako velja tudi za pritožbeno navedbo toženca, da je njegova neprepričljiva in pomanjkljiva izpovedba posledica zdravstvenih težav. Toženec namreč v pritožbi ne pojasni, za kakšne zdravstvene težave gre, to pa ne izhaja niti iz listinske dokumentacije spisa.

14. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba toženca, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem s področja forenzično - kriminalistično tehničnih preiskav izvedlo na tožnikov predlog in da imenovani izvedenec ni potrdil tožnikovih navedb, ki so se nanašale na podpis pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pa tožniku ni mogoče očitati, da je s tem dokaznim predlogom zlorabil svoje procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1) oziroma, da je dolžan te stroške tožencu povrniti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP. Stroški, nastali z izvedbo dokaza, s katerimi stranka dokazuje zatrjevano dejstvo, četudi neuspešno, ne spadajo med separatne stroške, ki jih ureja 156. člen ZPP. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o pravdnih stroških obrazložilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da je tudi pritožbeni očitek toženca o neobrazloženosti tega dela odločitve sodišča prve stopnje neutemeljen.

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).