Jedro

Vrhovno sodišče se v tem stadiju postopka sicer ne more spuščati v vprašanje pravilnosti formulacije tožnikovih zahtevkov; vendar mu je kot odgovor na njegovo utemeljevanje obstoja razloga smotrnosti za delegacijo pristojnosti dolžno pojasniti, da zahtevka v delih pod 2. in 4. točko že pojmovno nista v takšnem medsebojnem razmerju, kot ga opredeljuje tožnik v predlogu za delegacijo in ki bi terjalo nujnost odločanja o obeh pred istim sodiščem – kar samo po sebi tudi sicer še ne bi zagotavljalo po tožniku smiselno terjane skladnosti odločanja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi terja od toženke (sicer njegove žene, ki je že vložila tožbo za razvezo zakonske zveze) pod 1. točko tožbenega zahtevka naj se ugotovi, da mu pripada solastninska pravica do ¾ na določeni parceli, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu v vl. št. 793 k.o. ..., pod 2. točko naj se ugotovi, da mu pripada solastninska pravica do ½ na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 333 k.o. ..., vl. št. 632 k.o. ... in vl. št. 646 k.o. ... v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji, pod 3. točko toženkino izstavitev listine za vpis njegove solastninske pravice v zemljiški knjigi v skladu s 1. točko ugotovitvenega zahtevka, pod 4. točko pa toženkino izstavitev listine za vpis njegove solastninske pravice v zemljiški knjigi v skladu z 2. točko ugotovitvenega zahtevka.

2. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 21. 1. 2009 „izločilo iz spisa del tožbenega zahtevka pod 2. in 4. točko tožbe tožnika“, ki da „se vpiše kot samostojna tožba“, ter izreklo, da ni krajevno pristojno za obravnavanje izločenega dela tožbenega zahtevka in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v tem delu odstopljena v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Svojo odločitev je obrazložilo s stališčem o različnih dejanskih in pravnih podlagah zahtevkov tožnika. Pravna podlaga zahtevka pod 1. in 3. točko, za katerega je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Novem mestu, so določbe 51. in naslednjih členov Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, medtem ko se zahtevek pod 2. in 4. točko nanaša na izpodbijanje pravnega posla (vrnitev darila zaradi toženkinega neizpolnjevanja pogodbe o izročitvi in razdružitvi premoženja za življenja z dne 30. 11. 1994, sklenjene med tožnikovimi starši in pravdnima strankama) in se presoja po določbah Obligacijskega zakonika (OZ). Ker se izpodbijani pravni posel nanaša na nepremičnine, ki ležijo na območju Okrajnega sodišča v Litiji oziroma, glede na vrednost spornega predmeta, na območju Okrožnega sodišča v Ljubljani, je bilo treba s tem zahtevkom v zvezi po uradni dolžnosti upoštevati pravilo o izključni pristojnosti sodišča, na območju katerega ležijo nepremičnine.

3. Na podlagi toženkine pritožbe zoper pravkar povzeti sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu je sodišče druge stopnje (Višje sodišče v Ljubljani) razveljavilo prvostopenjski sklep v delu glede 4. točke tožnikovega zahtevka, sicer pa pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (glede 2. točke tožnikovega zahtevka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Glede tožnikovega zahtevka pod 2. točko, ki ga je sodišče druge stopnje štelo za stvarnopravnega, je po njegovem mnenju resda spor o premoženjskih razmerjih med zakonci, vendar tudi v tem primeru velja pravilo o izključni pristojnosti po legi nepremičnine; drugače pa je po razlogovanju pritožbenega sodišča glede tožnikovega zahtevka pod 4. točko, ki ne pomeni spora o stvarni pravici. Z njim tožnik zahteva od toženke izpolnitev obveznosti (izročitev listine) in je v tem delu njegov zahtevek zatorej obligacijski; zanj veljajo pravila o splošni krajevni pristojnosti, ki v konkretnem primeru glede na toženkino stalno bivališče napotujejo na pristojnost Okrožnega sodišča v Novem mestu.

4. Tožnik je po prejemu pravkar povzetega sklepa sodišča druge stopnje vložil predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje o njegovem zahtevku pod 4. točko in predlagal, da se pristojnost za odločanje tudi o tem delu njegovega zahtevka prenese na Okrožno sodišče v Ljubljani. Ker imata njegova zahtevka pod 2. in 4. točko identičen „tožbeni temelj in pravno podlago“ in je odločitev o zahtevku pod 4. točko odvisna od predhodne odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani o zahtevku pod 2. točko, po mnenju tožnika razlog smotrnosti narekuje, da o obeh točkah tožbenega zahtevka odloči isto sodišče – in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Postopek odločanja o predlogu za delegacijo pristojnosti predvsem ni namenjen preizkusu pravilnosti v dosedanjem postopku že sprejetih odločitev sodišč o stvarni in/ali krajevni pristojnosti v konkretnem primeru. Pogoji za prenos pristojnosti po 67. členu ZPP iz zatrjevanega razloga smotrnosti v smeri tožnikovih prizadevanj, po katerih naj bi se ta za odločanje o delu njegovega zahtevka (tudi) pod 4. točko prenesla na Okrožno sodišče v Ljubljani, niso izkazani. Tožnik namreč utemeljuje (edini) zatrjevani razlog smotrnosti za delegacijo pristojnosti s sklicevanjem na povezanost njegovih zahtevkov pod 2. in 4. točko v smislu odvisnosti odločitve o delu zahtevka iz 4. točke od predhodne odločitve o delu zahtevka iz 2. točke – kar naj bi terjalo nujnost odločanja o obeh delih njegovega zahtevka pred istim sodiščem (in to Okrožnim sodiščem v Ljubljani); vendar take povezanosti oziroma odvisnosti preprosto ni. Vrhovno sodišče se v tem stadiju postopka sicer ne more spuščati v vprašanje pravilnosti formulacije tožnikovih zahtevkov; vendar mu je kot odgovor na njegovo utemeljevanje obstoja razloga smotrnosti za delegacijo pristojnosti dolžno pojasniti, da zahtevka v delih pod 2. in 4. točko že pojmovno (in neodvisno od presoje skladnosti možnih pravnih posledic z zatrjevanimi dejstvi) nista v takšnem medsebojnem razmerju, kot ga opredeljuje tožnik v predlogu za delegacijo in ki bi terjalo nujnost odločanja o obeh pred istim sodiščem – kar samo po sebi tudi sicer še ne bi zagotavljalo po tožniku smiselno terjane skladnosti odločanja. Zato je Vrhovno sodišče tožnikov predlog zavrnilo.