Jedro

V razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu samo v korist enega. Ugodnosti so bile določene z zakonom. Če jih je bil deležen samo eden od zakoncev, to v razmerju do drugega zakonca ne vpliva na velikost deleža. Ta se določi po kriterijih iz 59. člena ZZZDR. Pomembno je, da je bila polovica stanovanja pridobljena v času zakonske skupnosti odplačno s sredstvi, ki sta jih z delom pridobili obe stranki.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada v skupno premoženje F. R. (v nadaljevanju tožnik) in J. R. (v nadaljevanju toženka) stanovanjska hiša ..., parc. št. 455/5 vl. št. 1010 k.o... in polovica stanovanja v Ljubljani, v izmeri 48,63 m2 ter da sta deleža pravdnih strank na hiši enaka, na stanovanju pa je tožnikov solastninski delež 1/5, toženkin pa 3/10, medtem ko je ostala polovica stanovanja last toženkine matere. Sodba nalaga toženki, da izstavi tožniku zemljiškoknjižno listino za njegov del stanovanja. V presežku je zavrnilo tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške. Ugotovilo je, da je imel tožnik v času gradnje hiše do leta 1977 znatno večje dohodke kot toženka, vendar je bil vzrok temu tudi bolniški dopust v času dvakratne nosečnosti toženke v tem obdobju. Tega ni mogoče razlagati na škodo toženke. Upoštevalo je toženkino delo z majhnimi otroci. Pomoč tožnikovih in toženkinih staršev pa je štelo za izenačeno.

Tožnik ni dokazal svojih navedb o tem, da je v gradnjo prispeval tudi vrednost stvari, ki jih je podedoval. Pomoč pri gradnji je bila dana obema zakoncema. Glede na navedeno je ocenilo prispevek strank pri gradnji hiše kot izenačen. V zvezi s stanovanjem pa je sodišče ugotovilo, da sta polovico kupnine prispevali pravdni stranki in da zato solastninski delež v obsegu 1/2 predstavlja skupno premoženje. V letih pred pridobitvijo stanovanja pa je bil tožnikov dohodek nižji od toženkinega in mu je zato prisodilo 40 odstotkov polovičnega deleža stanovanja, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Sodbo druge stopnje izpodbijata obe pravdni stranki z revizijo.

Toženka izpodbija odločitev o deležu na stanovanju in meni, da je sodišče odločilo v nasprotju z dokazi in z nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče drugostopenjske sodbe, da toženka v zvezi z deležem na stanovanju ni zatrjevala kakšnih posebnih okoliščin. To je v nasprotju z listinskimi dokazi. Nadalje očita sodišču, da protispisno trdi, da stranki nista pojasnili, v kakšnem sorazmerju sta prispevali polovični delež kupnine. To je v nasprotju s podatki o dohodkih pravdnih strank v tem času, ko je toženka zaslužila 14 krat več kot tožnik. Razen tega tožnik, ki ni bil družinski član družine toženkine matere, ne more biti deležen ugodnosti, ki izhajajo iz popusta pri privatizacijskem nakupu. Toženka je z odločitvijo sodišča oškodovana tudi zato, ker je njena mati v stanovanje vložila znatna sredstva. Napačna je tudi ocena, da je bilo odplačilo dela kreditov s strani toženkine matere zanemarljivo. Predlaga, da revizijsko sodišče v izpodbijanem delu razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbi druge in prve stopnje. Poudarja svoj večji zaslužek in vztraja pri trditvi, da je vlagal tudi izkupiček od avtomobilov in da je prispeval gradbeni les. Navaja, da je v večjem obsegu odplačeval kredite in da bi bilo treba upoštevati tudi opremo v hiši. Za delež na stanovanju meni, da bi moral biti enak kot na hiši, saj je praviloma delež na vsem premoženju enak.

Pravdni stranki nista odgovorili na nasprotni reviziji. Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Z revizijo ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev in zato tudi ne dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja za ugotovitve o dohodkih pravdnih strank v posameznih obdobjih, o njuni udeležbi pri domačih opravilih in pri gradnji hiše, o kreditih, o pomoči sorodnikov in o vseh ostalih dejstvih, pomembnih za odločitev v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek in ocenilo vse izvedene dokaze. Dokazno oceno in vse dejanske ugotovitve je sodišče druge stopnje potrdilo. Na podlagi ugotovitev, da je imel tožnik v času gradnje hiše sicer znatno višje dohodke, vendar tudi na račun dejstva, da je bila toženka zaradi rizične nosečnosti dalj časa na bolniškem dopustu, kar je povzročilo zmanjšanje njenih dohodkov, nadalje na podlagi ugotovitev, da pa je toženka prevzela skrb za otroke in gospodinjstvo ter v tem pogledu popolnoma razbremenila tožnika in ker tožnik ni dokazal svojih posebnih vlaganj, je pravno pravilno ugotovilo enake deleže na hiši (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Ugotovljeni delež izpodbija samo tožnik in pri tem vztraja pri trditvah, za katere sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da dokazno niso potrjene. Neutemeljeno je ponovno zatrjevanje večjega prispevka v zvezi z avtomobili, lesom in krediti, kar vse je bilo dokazno ocenjeno tako, da sodišči teh trditev nista šteli za dokazane in jih zato nista sprejeli v dejansko podlago svoje odločitve.

Toženka s svojo revizijo izpodbija tožnikov delež na stanovanju. V zvezi s tem v nasprotju s svojo lastno izpovedbo prikazuje plačilo kupnine za stanovanje kot izključno svoj prispevek. To je v nasprotju z ugotovitvami obeh sodb, ki temeljita tudi na toženkini izpovedbi, ko je na glavni obravnavi dne 9.7.1999, zaslišana kot stranka o plačilu kupnine za stanovanje izpovedala: ".. razliko sva prispevala jaz in bivši mož s skupnimi sredstvi". V letu 1991, ko je bilo stanovanje kupljeno, sta pravdni stranki živeli v zakonski skupnosti. Zato je zaslužek vsakega od njiju predstavljal njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Glede na to in ker toženka ne zatrjuje, da njen prispevek h kupnini ne izvira od zaslužka za delo, bi spadala polovica stanovanja v skupno premoženje, tudi če bi kupnino prispevala samo ona sama.

Odločitev o deležih na stanovanju je pravilna. Res je sicer, da sodišče praviloma določi enak delež na vsem premoženju. Toda v obravnavani zadevi gre za izjemen primer. Gradnja hiše je potekala v povsem drugačnih razmerah od tistih, ki so bile ob nakupu stanovanja. V času gradnje hiše je imel tožnik večje dohodke, toženka pa je bila polno obremenjena z otroci in domačimi skrbmi. V času nakupa stanovanja je bil toženčev dohodek manjši, njegov prispevek k domačim opravilom pa ni bil nič drugačen, kot sprva - vse breme je bilo na toženki. Zato je pravno pravilno, da se je delež na stanovanju ob upoštevanju drugačnih okoliščin v kasnejšem časovnem obdobju določil samostojno. Utemeljeno je odločeno, da je tožnikov delež manjši, vendar ne toliko, kot uveljavlja toženka. Velike finančne težave, v katere je zapadel tožnik, so po ugotovitvah prvostopenjske sodbe nastale šele kasneje po letu 1991. Do tedaj je bil v zadnjih letih pred nakupom stanovanja tožnikov dohodek manjši od toženkinega, vendar po ugotovitvah sodbe prve stopnje nikakor ne toliko, kot navaja toženka v reviziji.

V razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu samo v korist enega. Ugodnosti so bile določene z zakonom. Če jih je bil deležen samo eden od zakoncev, to v razmerju do drugega zakonca ne vpliva na velikost deleža. Ta se določi po kriterijih iz 59. člena ZZZDR. Pomembno je, da je bila polovica stanovanja pridobljena v času zakonske skupnosti odplačno s sredstvi, ki sta jih z delom pridobili obe stranki.

Glede na navedeno revizijski razlogi, ki jih stranki uveljavljata v revizijah, niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (372. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).