Jedro

Pri tožnikovem dežurstvu je šlo za opravila, ki so mu onemogočala izrabo tedenskega počitka, saj so po vsebini in intenziteti presegala pripravljenost oziroma dosegljivost na telefon, in niso pomenila le opravil na podlagi hišnega reda ali rutinskih opravil v času bivanja v bazi. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za kratka javljanja v primeru klicev (nekaj sekund na tri do šest javljanj v času celotnega dežurstva), kar je tudi sicer nedovoljena pritožbena novota, saj je vsako preverjanje in čakanje (večkrat na dan) trajalo od 30 do 45 minut, ko je moral biti tožnik prisoten pri zvezah, spremljati je moral gibanje patrulj na radiu ali računalniku in biti prisoten ob preverjanju zvez.

Pritožba neutemeljeno navaja, da se pri izračunu višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upošteva le osnovna plača brez dodatkov k plači. Za takšno stališče ni materialno pravne podlage, sklicevanje na način izračuna višine plačila za poseben dopust pa ni na mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača 1.398,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2016 do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo 2.176,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2015 do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.398,96 EUR od 14. 5. 2015 do 27. 5. 2016. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 244,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroke pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo predvsem izpovedi tožnika in prič, ki pa jih je le delno ocenilo. Pri dokazni oceni ni v zadostni meri upoštevalo listinskih dokazov (mesečnih evidenc obremenjenosti, Kronike UNIFIL ..., mesečnih in dnevnih poročil poveljnika kontingenta, tedenskih načrtov dela, ...), ki so verodostojni in dokazujejo, da je tožniku bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik je svoje trditve neprestano širil in jih črpal iz dokumentacije, ki jo je toženka prilagala svojim pripravljalnim vlogam. Izvajanje določenih dejavnosti na podlagi hišnega reda ali zaradi opravljanja rutinskih opravil v času bivanja v bazi, vključno s pripravljenostjo in dosegljivostjo na telefon v času dežurstva, ne pomeni kršitve tedenskega počitka. Po več kot osmih letih od vrnitve z misije dejstev ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik in priče ne smejo s svojimi izpovedmi nadomeščati trditvene podlage. Iz poročil izvajanja dežurstva v Taktično operativnem centru (TOC) izhaja le dosegljivost, ki pa brez večje intenzitete in dejanske aktivacije ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje ni ocenjevalo poročil o dežurstvih, sodba pa tudi nima razlogov o tem, da so vsa poročila skoraj identična in ne vsebujejo posebnosti na dni tožnikovega dežurstva. Ob popolni in skrbni presoji poročil dežurnega in tabele o urah klicev za dneve, ko naj bi bil tožnik dežurni v TOC, bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da tožniku pravica do tedenskega počitka ni bila kršena. Zaradi neskrbne, pomanjkljive in nekritične dokazne ocene je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje dosegljivost in pripravljenost v času dežurstva (brez zatrjevane intenzivne aktivacije) upoštevalo kot kršitev pravice do tedenskega počitka in ne kot del režima bivanja pripadnikov na misiji, je v ugodilnem delu izdalo sodbo presenečenja. Podana je kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zaradi kršitve določb ZPP o dokazni oceni ter prezrtja listinskih dokazov toženki kršilo pravico do izjave. Nadalje navaja, da je bil klicni znak A. uporabljen samo v maju 2015, vendar uporaba klicnih znakov ne izhaja iz nobenega dokumenta. Izpovedi B. B. (da je to njegov klicni znak) in ostalih prič, pa so povsem pavšalne in negotove, zato sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotovilo s potrebno gotovostjo. S tem je storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v ugodilnem delu sodbo oprlo izključno na neverodostojne izpovedi prič, prezrlo pa obsežno dokumentacijo toženke, posledično pa sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se z ugotovitvijo, da tožnik 24. 1. 2015 ni imel tedenskega počitka. Kljub izvedeni nalogi tega dne, t.j. zamenjavi menjalnika, je bil tožniku zagotovljen dan tedenskega počitka, kar potrjuje lista obremenjenosti kot del poročila poveljnika kontingenta ter Kronika UNIFIL ... Skoraj neverjetno je, da bi se priče lahko po osmih letih spomnile, kaj so počele na posamezni koledarski dan. Obstaja možnost, da je toženka morebiten dan tedenskega počitka, določen za 12. 5. 2015, tožniku nadomestila v naslednjem tednu. Tožniku je bil zagotovljen potrebni počitek, kot so to dopuščale razmere na mirovni misiji; niti na misiji niti po vrnitvi pa ni obvestil delodajalca, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Izpodbijana odločitev je nepravilna tudi glede višine prisojene odškodnine. Upoštevati bi se morala le plača v višini nominalne osnove, brez dodatkov, sodba pa glede teh ugovorov toženke nima razlogov. Dodaja, da tožniku škoda ni nastala. Tudi sicer tožniku za škodo lahko odgovarja kvečjemu tožnikov nadrejeni B. B. Kršitev pravice iz delovnega razmerja ne predstavlja podlage za obstoj odškodninske odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov toženke, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do 23 dni tedenskega počitka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil za čas od 14. 11. 2014 do 28. 5. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Slovenske vojske v silah UNIFIL v Libanonu pod poveljstvom NATO. Opravljal je dela in naloge vojaka mehanika. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer za 9 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, od česar je tožnik 6 dni opravljal dežurstvo v TOC-u, tri dni pa je popravljal vozila. Dne 12. 5. 2015 je poleg popravila vozila tožnik kot šofer opravil tudi vožnjo poveljnika slovenskega kontingenta B. B. izven baze. V preostalem, do vtoževanih 23 dni tedenskega počitka, je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da so vse ostale trditve tožnika pavšalne in ne izhajajo iz listin v spisu.

7. Niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh ugovorov toženke. Sodišče prve stopnje se je do bistvenih ugovorov opredelilo oziroma so razlogi o njih razvidni iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima tudi sicer razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zato ni podan niti pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da je nepopolna, nekritična, neskrbna in v nasprotju z 8. členom ZPP, ker naj ne bi upoštevala listinske dokumentacije toženke. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, tožbenemu zahtevku ugodilo le v tistem delu, ki temelji na listinah, ki jih je izdala toženka. Tožnikovo dežurstvo v TOC-u izhaja iz Dnevno operativnih poročil SVNKON ... UNIFIL (A7), vožnjo izven baze 12. 5. 2015 potrjuje seznam preverjanj zvez in lokacij premikov (A16), popravila vozil pa izdajno - prejemni list za 12. 5. 2015 (A17) ter delovna naloga za 17. 4. 2015 (A14) in 24. 1. 2015 (A12 in B8). Neutemeljeno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi listin toženke, in sicer mesečnih poročil z evidencami dnevne obremenjenosti in Kronike SVNKON ... UNIFIL od 14. 11. 2014 do 27. 5. 2015, sprejeti drugačno dokazno oceno, in sicer, da je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek. Navedene listine je pripravljal poveljnik kontingenta major B. B. kot poveljujoči častnik, ki pa je v zvezi z njimi izpovedal, da je bilo mogoče počitek zagotoviti le na način, da ni bilo operativnih nalog, ki bi jih dajala italijanska brigada, ki jim je bila nadrejena. Vse ostale aktivnosti pa so morali pripadniki izvajati vse dni na misiji. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo njegovo izpoved tudi v delu, da jim glede tedenskega počitka nihče ni znal povedati, kaj naj bi bil tedenski počitek, sam pa si je to razlagal kot neopravljanje operativnih nalog, ki jih je ukazala italijanska brigada. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisi v mesečni evidenci dnevne obremenitve, v kateri so označeni dnevi, ko naj bi tožnik izrabil tedenski počitek, pomenijo le, da se na tisti dan niso izvajale operativne naloge, ostale zadolžitve pa so se lahko opravljale. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na Kroniko SVNKON ... UNIFIL. Iz izpovedi B. B. izhaja, da ni šlo za uradni dokument misije. V Kroniki se je napisalo, kaj so na tej misiji delali, da bodo o tem seznanjeni njihovi nasledniki, zato je B. B. dopustil, da podatki iz Kronike niso natančni. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da Kronika le na splošno predstavlja dogodke na misiji UNIFIL ..., v njej pa ni konkretnih podatkov o nalogah, ki jih je tožnik opravljal na misiji, zato iz Kronike ni mogoče sklepati o tem, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek na zatrjevane dni.

9. Sodišče prve stopnje je glede vsebine nalog zaslišalo poleg tožnika in B. B. tudi C. C., tožniku neposredno nadrejenega delavca, in vezista D. D., ter svojo dokazno oceno oprlo tudi na njihove izpovedi, vendar, kot že rečeno, le v delu, v katerem so te naloge razvidne tudi iz listin. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo le delno oziroma da je dokazno oceno oblikovalo tako, da bi na vsak način tožniku vsaj delno ugodilo, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita neupoštevanje tega, da so navedene priče vložile istovrstne zahtevke zoper toženko. Zgolj zato prič ni mogoče označiti za neverodostojne. Pritožba sicer trdi, da naj bi bile priče vnaprej pripravljene na pričanje, oziroma naj na konkretnejša vprašanja zakonite zastopnice toženke ne bi vedele odgovora, vendar pa to iz zapisnikov izpovedb ne izhaja. Drugih razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo podvomiti v verodostojnost njihovih izpovedi, pa toženka v pritožbi ne izpostavlja.

10. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik svoje trditve neprestano širil in jih črpal iz dokumentacije, ki jo je toženka prilagala svojim pripravljalnim vlogam. Tožnik je namreč svoje navedbe podal do prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma deloma še na prvem naroku, torej pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP), in kasneje svoje trditvene podlage ni širil. S tem v zvezi je neutemeljen tudi povsem pavšalni pritožbeni očitek, da tožnik in priče ne smejo s svojimi izpovedmi nadomeščati trditvene podlage, saj pritožba niti ne konkretizira, v čem naj bi tožnik in priče s svojimi izpovedbami širili trditveno podlago.

11. Glede tožnikovega opravljanja dežurstva v TOC pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi šlo le za pripravljenost oziroma dosegljivost (na telefon), ki pa brez večje intenzitete in dejanske aktivacije ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi zadolžitvami v času dežurstva v TOC pravilno ugotovilo, da dežurstvo pomeni dosegljivost ves dan in preverjanje zvez vsaj dvakrat ali trikrat dnevno. Dežurni je moral biti seznanjen s položajem patrulje, ki je bila izven baze, in bi moral ob morebitnih nevarnostih o tem takoj poročati nadrejenim. Tudi če ni bilo kakšnih posebnih situacij, je bilo poročanje nadrejenemu v TOC-u v italijanskem poveljstvu vsakodnevna obveza najmanj dvakrat. Iz v sodbi povzetih izpovedi tožnika in prič izhaja, da je moral biti tožnik v času dežurstev v TOC-u prisoten ob določenih urah pri zvezah, ki so se redno preverjale; preverjanje zvez je trajalo od 30 do 45 minut; tožnik je moral biti vedno blizu radijske naprave ali ob računalniku, kjer je spremljal premike ostalih pripadnikov na patrulji, ki so se mu javljali, in je moral večkrat na dan na računalniku preveriti vsa varnostna opozorila ter o tem poročati nadrejenim.

12. Vse navedeno po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je šlo pri tožnikovem dežurstvu v TOC za opravila, ki so mu onemogočala izrabo tedenskega počitka, saj so po vsebini in intenziteti presegala pripravljenost oziroma dosegljivost na telefon, in niso pomenila le opravil na podlagi hišnega reda ali rutinskih opravil v času bivanja v bazi. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za kratka javljanja v primeru klicev (nekaj sekund na tri do šest javljanj v času celotnega dežurstva), kar je tudi sicer nedovoljena pritožbena novota1, saj je vsako preverjanje in čakanje (večkrat na dan) trajalo od 30 do 45 minut, ko je moral biti tožnik prisoten pri zvezah, spremljati je moral gibanje patrulj na radiu ali računalniku in biti prisoten ob preverjanju zvez. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na obsežno sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, da dežurstvo in dosegljivost brez aktivacije ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Glede pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo poročil o dežurstvih, in da sodba nima razlogov o tem, da so vsa poročila po vsebini skoraj povsem identična in ne vsebujejo nikakršnih posebnosti na obravnavane dni, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v spisu ni listine, ki bi se imenovala "poročilo o dežurstvih". V kolikor pa toženka morebiti s tem misli na Dnevno operativna poročila SVNKON ... UNIFIL (A7), pa je bistveno, da vsa navedena poročila dokazujejo, da je tožnik na obravnavane dni bil dežuren v TOC, poročilo pa nima konkretnih podatkov o aktivnostih v TOC-u. Ker je poročila pripravljal major B. B., so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da pisanje poročil tožniku ni vzelo več kot nekaj minut časa, poleg tega pa tudi te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v ugodilnem delu izdalo sodbo presenečenja in kršilo pravico toženke do izjave, ker naj bi v nasprotju z izoblikovano sodno prakso dosegljivost in pripravljenost v času dežurstva upoštevalo kot kršitev pravice do tedenskega počitka in ne kot dela režima bivanja pripadnikov na misiji. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako - presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je sledilo v tožnikovih vlogah navedeni pravni podlagi in stališčem sodne prakse, zato ne gre za sodbo presenečenja. Toženka pa se je imela možnost izjaviti glede vseh trditev tožnika, tudi glede tožnikovega dežurstva v TOC-u. 14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je iz seznama preverjanj zvez in lokacij premikov za dan 12. 5. 2015 razvidno, da je tega dne klicni znak A., to je ime za B. B., zapustil bazo ob 10.06 uri in se potem v bazo vrnil ob 12.50 uri (tožnik pa ga je spremljal kot šofer). To je v svoji izpovedi potrdil B. B. Ker je klicni znak A. razviden tudi iz Dnevnika zvez za obdobje misije UNIFIL (B6), ni utemeljena pritožbena navedba, da uporaba tega klicnega znaka ne izhaja iz nobenega dokumenta. Potrditev B. B., v njegovi izpovedbi, da je to njegov klicni znak, po naravi stvari ni pavšalna in negotova, kot to neutemeljeno navaja pritožba, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča to dejstvo dokazano. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo mogoče preizkusiti.

15. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikovega popravljanja vozil na dneve, ko naj bi imel po listi obremenjenosti tedenski počitek. Glede listine, ki prikazuje dnevno obremenjenost pripadnikov in Kronike UNIFIL ..., je bilo že obrazloženo, da se podatki iz mesečne evidence dnevne obremenjenosti nanašajo le na operativne naloge, ki jih je odrejala italijanska brigada, Kronika pa je le splošen pregled dogodkov na misiji, zato je sodišče prve stopnje svoj zaključek glede popravila vozil utemeljeno oprlo na drugo listinsko dokumentacijo (na izdajno - prejemni list in delovna naloga). Pravilno je zaključilo, da je moral tožnik na obravnavane dni, ko je bil izdan izdajno - prejemni list oziroma delovni nalog, tudi opraviti delo (popravilo vozil) in mu je bil zato kršen tedenski počitek. Pri tem je bistveno, da je B. B. izpovedal, česar toženka v pritožbi ne izpodbija, da je tožnik vse naloge, ki jih je dobil na v evidencah predviden prosti dan, delal po njegovem ukazu, ne pa samoiniciativno.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da obstaja možnost, da je toženka morebiten dan tedenskega počitka, določen za 12. 5. 2015, tožniku nadomestila v naslednjem tednu. Takšne trditve so v celoti neizkazane, sploh pa ni mogoče o tem sklepati zgolj na podlagi navedbe toženke, da je tožniku zagotovila 24 dni tedenskega počitka, odškodnino pa je zahteval le za 23 dni. Nebistven je pritožbeni očitek, da je skoraj neverjetno, da bi se priče lahko po osmih letih spomnile, kaj so počele na posamezni koledarski dan. Sodišče prve stopnje je namreč dneve, ko je bil tožniku kršen tedenski počitek, ugotovilo na podlagi že omenjenih listin, priče pa so izpovedale (le) o tem, kako je potekalo delo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo napačnega (prenizkega) dokaznega standarda pri ocenjevanju dokazov, saj je zadostilo standardu potrebnega dokaznega prepričanja.

17. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik med misijo niti po vrniti z misije ni izpostavil kršitve pravice počitka. To namreč ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitve pogodbe na račun nezagotovljenega tedenskega počitka.

18. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da kršitev pravice iz delovnega razmerja ne predstavlja podlage za obstoj odškodninske odgovornosti toženke v skladu z Obligacijskim zakonikom (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). S tožbenim zahtevkom uveljavljana denarna terjatev zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka predstavlja premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pravno razmerje med strankama je nastalo s pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 140. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, ki obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja2. Na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ pa je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Če je delavec upravičen do plačila v pavšalnem znesku, kadar mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral vsak teden en dan počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 226/2017).

19. Pritožba neutemeljeno navaja, da se pri izračunu višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upošteva le osnovna plača brez dodatkov k plači. Za takšno stališče ni materialno pravne podlage, sklicevanje na način izračuna višine plačila za poseben dopust pa ni na mestu. V primeru posebnega dopusta pripadnik dela ne opravlja in praviloma odpotuje z mednarodne misije, pri odškodnini za neizrabljene dni tedenskega počitka pa gre za odškodnino, ker je pripadnik na dneve, ko bi moral biti prost, opravljal delo. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče RS (VIII Ips 226/2017), je ta odškodnina odškodnina za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka, pri njeni višini pa je relevantna celotna plača (osnovna plača in dodatki k plači), kot je opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve, ki je sicer določena na mesečni ravni.

20. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 250 točk, 2 % za materialne stroške (5 točk) in 22 % DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR) znaša skupaj 186,66 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora toženka tožniku plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nobenih tabel, ki naj bi izkazovale število klicev in njihovo trajanje oziroma intenziteto tožnikove angažiranosti v času dežurstva v TOC-u. Gre torej za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). 2 Pri tem za odškodninsko odgovornost delodajalca - toženke ni odločilno, kdo konkretno pri toženki je neposredno odgovoren za kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka. Zato niso bistvene pritožbene navedbe, da naj bi bil za škodo kvečjemu odgovoren toženkin delavec B. B. Delodajalec namreč odgovarja tudi za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom drugemu delavcu (prvi odstavek 147. člena OZ).