Jedro

Revident je v zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje sicer predložil sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine, vendar pa Vrhovno sodišče poudarja, da je reviziji zoper to sodbo ugodilo, 2. točko izreka sodbe spremenilo in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Razlog neenotne sodne prakse kot pogoj za dovoljenost revizije glede plačila odškodnine neizbranemu kandidatu torej ni podan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper 2. točko izreka pravnomočne sodbe je tožnik po odvetnici dne 23. 7. 2007 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 19. 1. 2005, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka); zavrnilo zahtevo za plačilo odškodnine (2. točka izreka) in odločilo o stroških postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku (3. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 11. 2004, s katerim tožnik ni bil izbran na javnem natečaju za zasedbo delovnega mesta višji svetovalec v nazivu višji svetovalec III, II in I, v Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge, Sektorju za pritožbe.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, npr. v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2005, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Skladno z določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem breme in upoštevaje ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja varstvo človekovih pravic oziroma ustavnih in zakonskih pravic, v zvezi s tem pa se sklicuje na ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in na pravico do odškodnine po petem odstavku 65. člena Zakona o javnih uslužbencih – ZJU. V zvezi z zatrjevano kršitvijo ustavne pravice do pravnega sredstva kot pomembnega pravnega vprašanja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravno vprašanje ni izpostavljeno na zahtevan način, temveč se revident le ne strinja s pravnim poukom, da pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dovoljena, pri čemer pa je uveljavljano ustavno pravico uresničil z vložitvijo revizije v obravnavani zadevi. Revident nadalje zatrjuje, da izpodbijana odločba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, vendar pri tem ne navede niti opravilnih številk zadev, torej njegovo zatrjevanje ni konkretizirano, zato ni upoštevno. Poleg tega revident zatrjuje tudi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede odločitve o odškodninskem zahtevku, ker da je sodišče v dveh enakih primerih odločilo različno. Revident je v zvezi s temi navedbami sicer predložil sodbo sodišča prve stopnje U 28/2006-20 z dne 7. 6. 2007, s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine, vendar pa Vrhovno sodišče poudarja, da je v citirani zadevi s sodbo X Ips 532/2007 z dne 24. 9. 2009 reviziji ugodilo, 2. točko izreka sodbe spremenilo in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Razlog neenotne sodne prakse kot pogoj za dovoljenost revizije glede plačila odškodnine neizbranemu kandidatu torej ni podan. Glede na navedeno revizija iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7. Revident sicer glede dovoljenosti revizije navaja tudi pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Vendar pa razen navedbe citirane točke, tožnik zelo hudih posledic, ki bi jih izpodbijana 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje zanj lahko imela, z ničemer ne obrazloži. Zato revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

9. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).