Jedro

Pravilna je obrazložitev izpodbijane sodbe, da je za nastop teka zastaranja odločilen nastanek škode, ki pa nastopi tedaj, ko so znane škodljive posledice. Le-te v primeru razvijajoče se bolezni niso poznane že tedaj, ko se pojavi zgolj sum v nastanek bolezni, temveč najprej šele, ko je bolezen diagnosticirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.500.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena pri toženki kot administrativna delavka in zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, zbolela za minimalno začetno pljučno azbestozo, kot je bila njena bolezen diagnosticirana. Tožena stranka je objektivno odgovorna za nastalo škodo, katero je nato sodišče tožnici priznalo za telesne bolečine od vtoževanih 2.000.000,00 SIT, znesek 500.000,00 SIT, za prestani in bodoči strah od zahtevka 2.000.000,00 SIT pa znesek 1.000.000,00 SIT. Zavrnilo je zahtevek glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter tudi ugovor tožene stranke, ki je uveljavljala zastaranje tožbenega zahtevka. Ocenilo je, da je za začetek teka zastaralnega roka potrebno vzeti čas, ko je bila pri tožnici postavljena diagnoza bolezni, ta pa z radiološkim izvidom dr. R.C. z dne 29.8.2000, na katerega toženka veže začetek zastaranja, še ni bila postavljena. Tedaj je namreč bila le nakazana možnost obstoja azbestne bolezni, ne pa tudi njena potrditev. Tudi kasneje sprožen postopek verifikacije bolezni ni potrdil diagnoze, saj je bila tožničina vloga dvakrat zavrnjena.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo izpodbija le v delu, kolikor zadeva odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja. Opozarja, da je bila tožnica upokojena že leta 1997 po azbestnem zakonu in ji je že tedaj bila ugotovljena škoda zaradi izpostavljenosti azbestu. Prvi CT je tožnica opravila 29.8.2000 in že tedaj je po njenih besedah izvedela za azbestno bolezen. Zato tudi v kontekstu celotne izpovedbe tožnice po mnenju pritožnice ni podlage za trditev prvostopenjskega sodišča, da naj bi tedaj možnost azbestne bolezni bila zgolj nakazana. Ob dejstvu, da interdisciplinarna skupina strokovnjakov pri tožnici ni potrdila azbestne bolezni, pa tudi drugi CT iz leta 2002 je zgolj nakazoval diagnozo azbestne bolezni, po mnenju pritožbe ni jasno, kako je tožnica v letu 2003 sploh lahko specificirala tožbeni zahtevek. Brez dvoma so bile tiste okoliščine, na katere je oprla svojo tožbo, tožnici znane že v letu 2000, pri čimer ni brez pomena tudi ekspertiza z dne 24.10.2000, v kateri je navedena diagnoza minimalna plevropulmunalna azbestoza. Zato vztraja pri stališču zastaranja tožbenega zahtevka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oz., da o zadevi samo odloči. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje ugotovitvi in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, da tožbeni zahtevek v konkretnem primeru ni zastaral, saj z radiološkim izvidom z dne 29.8.2000, bolezen pri tožnici še ni bila diagnosticirana. Kot je podrobneje pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, je bila tedaj le nakazana možnost obstoja azbestne bolezni in ker diagnoza v smeri kasneje ugotovljene bolezni (šele v letu 2002) še ni bila postavljena, tudi tožničino osebno spoznanje, da je zbolela, ne more privesti do sklepa, da je že tedaj izvedela za nastalo škodo oz. posledice bolezni. Pravilna je namreč obrazložitev izpodbijane sodbe, da je za nastop teka zastaranja odločilen nastanek škode, ki pa nastopi tedaj, ko so znane škodljive posledice. Le-te v primeru razvijajoče se bolezni, niso poznane že tedaj, ko se pojavi zgolj sum v nastanek bolezni, temveč najprej šele, ko je bolezen diagnosticirana. Kolikor pritožnica v zvezi s tem opozarja na opravljeno ekspertizo Zdravstvenega doma N., Dispanzerja za medicino dela, prometa in športa z dne 24.10.2000 (priloga A4), v kateri je bila kot diagnoza navedena minimalna plevropulmunalna azbestoza, tožba pa je bila vložena 25.11.2003, slednje še ne potrjuje trditve, da je tožnica za omenjeno ekspertizo izvedela že 24.10.2000. Tega dne je namreč bil, kot izhaja iz ekspertize le opravljen pregled tožnice, medtem ko se ekspertiza v prilogah sklicuje tudi na kasneje dobavljeno dokumentacijo z datumom 22.11.2000. Zato tudi v tem delu ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da je bil ob vložitvi tožbe prekoračen triletni zastaralni rok. Ker torej pritožbene navedbe pravilnosti sodbe niso mogle ovreči, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v 1. odst. 165. čl. ZPP.