Jedro

Sodne odločbe v izvršilnem postopku ne morejo biti podlaga za ponovni tek zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe plačati tožeči stranki znesek 3.777,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2012 dalje do plačila ter 335,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2013 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v celoti. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 344. člena OZ, saj pritožnica teka zamudnih obresti ni vezala na temelju posojilne pogodbe in za nazaj, temveč je od tožene stranke zahtevala zamudne obresti, ki ji gredo po Zakonu, kot to določa ZPOMZO-1, od glavnice, pravnomočno ugotovljene v izvršilnem postopku, v višini 30.164,88 EUR, in sicer od 1.1.2012, ko je tožena stranka prišla na podlagi opomina v zamudo. S pozivom z dne 13.12.2011 je bila tožena stranka formalno pozvana na izpolnitev svoje obveznosti plačila nesporno ugotovljenega zneska glavnice in ker tega poziva ni upoštevala, so od 1.1.2012 začele teči zakonske zamudne obresti. Do 28.5.2013 so se glede tega dela glavnice natekle zamudne obresti v višini 3.777,66 EUR. Za takšen zahtevek je pritožnica imela podlago v 374. in 378. členu OZ, ki bi ga moralo sodišče uporabiti, saj je šlo za denarno obveznost tožene stranke in je tožena stranka prišla v zamudo zaradi neplačila tega zneska potem, ko jo je pritožnica pisno opozorila na plačilo. Dejstvo je, da izvršilno sodišče toženi stranki ni določilo roka za plačilo pravnomočno ugotovljene obveznosti, zato je to morala storiti pritožnica. Ker je tožena stranka ta rok ignorirala, je dolžna plačati zamudne obresti. Enako velja tudi za znesek obresti v višini 335,18 EUR, ki so posledica zneska pravnomočno ugotovljene glavnice v izvršilnem postopku v višini 15.710,05 EUR. Glede bistvene kršitve določb postopka navaja, da sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku pritožnice. Iz izreka sodbe ne izhaja, da bi sodišče odločilo o stroških postopka, sodba se ne da preizkusiti in je izrek nerazumljiv. V kolikor je sodišče zavrnilo zahtevek, bi moralo zavrniti tudi stroškovni del zahtevka. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je terjatev po posojilni pogodbi iz leta 1999 zastarala. Zastarale so tudi vse stranske pravice iz te pogodbe, kot so pogodbene obresti in zamudne obresti. V izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova je sodišče po ugovoru dolžnika in pritožbah ugotavljalo višino terjatve, do katere je tožnica upravičena do poplačila po sklepu o izvršbi, kar je predstavljalo podlago za prisilno izvršitev višine terjatve, zavarovane s hipoteko. Pri tem je sodišče prve stopnje že na tem mestu pravilno navedlo, da sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega, naslova, ne predstavlja novega izvršilnega naslova.

5. Pritožba neutemeljeno navaja, da je morala tožeča stranka postaviti toženi stranki rok za plačilo pravnomočno ugotovljene obveznosti, ker tega ni storilo izvršilno sodišče, saj ni šlo niti za primer po drugem odstavku 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem sodišče določi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti v sklepu o izvršbi, če v izvršilnem naslovu roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti ni, niti ni šlo za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem sodišče določi paricijski rok. Izvršilno sodišče pravilno ni določalo roka za izpolnitev obveznosti, saj podlage za to ni imelo. Sodišče je v nadaljevanju tudi pravilno navedlo, da sodne odločbe v izvršilnem postopku ne morejo biti podlaga za ponovni tek zamudnih obresti. V konkretnem primeru je bil tožnik v izvršilnem postopku upravičen do poplačila zastarane terjatve le iz naslova zavarovanja terjatve s hipoteko na nepremičninah na podlagi 343. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Izvršilno sodišče je torej odločalo o znesku, glede katerega je dopustna izvršba (le) s prodajo zastavljenih nepremičnin, na podlagi teh sklepov v izvršilnem postopku pa toženec tožniku ni bil dolžan plačati ničesar, zato se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 374. in 378. člen OZ. Ker gre zgolj za izvršbo in sklep sodišča, s katerim je bilo odločeno o višini terjatve tožnika, ki pa ne predstavlja nove podlage za tek zamudnih obresti oziroma nove glavne terjatve, od katere bi lahko ponovno pričele teči zamudne obresti, ne gre za primer, ko bi bil dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti zato, ker ga je tožeča stranka pozvala na izpolnitev zatrjevane obveznosti plačila nesporno ugotovljenega zneska glavnice in ker tožena stranka tega poziva ni upoštevala. Navedeno velja tako za znesek v višini 30.164,88 EUR, kot znesek 15.710,05 EUR. Ker ni obstajala obveznost dolžnika (tožene stranke) za plačilo navedenih, v izvršbi ugotovljenih zneskov, pač pa je bila tožena stranka dolžna le trpeti izvršbo s prodajo zastavljenih nepremičnin za poplačilo navedenih zneskov, tudi dejstvo, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala na izpolnitev navedenih zneskov ni povzročilo, da bi tožena stranka prišla v zamudo. Tožena stranka zato s strani tožeče stranke izračunanih zamudnih obresti ni dolžna plačati in je sodišče prve stopnje zahtevek na njihovo plačilo pravilno zavrnilo. Ker tožnik ni uspel z zahtevkom za plačilo zamudnih obresti, je posledično pravilno zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na procesne obresti. Glede na navedeno se torej izkaže, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, kljub temu, da se ni izrecno sklicevalo na podlago, ki jo je v tožbi navajala tožeča stranka, to je 374. in 378. člen OZ.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, da se sodba ne da preizkusiti in da je izrek sodbe nerazumljiv. Glede pravdnih stroškov je namreč sodišče prve stopnje navedlo, da je izrek o stroških odpadel, ker tožena stranka (ki je sicer v postopku uspela), stroškov po višini ni izkazala. Sicer bi toženi stranki stroški šli, kot je sodišče pravilno obrazložilo v 9. točki sodbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso, sodišče v izreku odloči le o stroških, ki jih strankam prizna, o tistih, ki jih stranki ne prizna, pa ne odloči posebej z zavrnitvijo stroškovnega zahtevka. Ker torej stroški v konkretni zadevi nikomur niso bili priznani, posebnega stroškovnega izreka ni bilo, z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke pa je šteti, da je zavrnjen tudi zahtevek glede stroškov tožeče stranke. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka pa ni podana.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).