Jedro

Če bi z zavezovalnim pravnim poslom bila ustanovljena osebna služnost na idealnem deležu nepremičnine, pa bi ob tako oblikovanem zemljiškoknjižnem dovolilu bila mogoča vknjižba služnosti na idelanem deležu nepremičnine le, če bi bila vknjižba osebne služnosti predlagana na bodočem idealnem deležu in bi zemljiškoknjižno sodišče ob dovolitvi te vknjižbe istočasno na podlagi določbe šestega odstavka 15. člena ZZK-1 razdelilo osnovni položaj nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe stvarne pravice - dosmrtne brezplačne pravice hasnovanja celotne nepremičnine do celote pri parc. št. 990/0 in 991/0 k.o. S., ki je bila izvršena s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem Dn 199956/2013 z dne 6. 11. 2013, in izbris te neveljavne vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri 1/2 ter povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnica v 15 dneh toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) povrniti pravdne stroške v znesku 537,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ocenjuje, da je nedvoumno izkazala obstoj materialnopravnih razlogov, katerih posledica je neveljavna vknjižba, zaradi česar je kršena njena stvarna pravica in so izpolnjeni vsi pogoji za vložitev izbrisne tožbe v smislu določbe 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Zato je prvostopenjska odločitev z zavrnitvijo tožbenega zahtevka napačna. Dosmrtna brezplačna pravica hasnovanja, kot je bila v zemljiško knjigo vknjižena na podlagi darilne pogodbe z dne 10. 1. 1996, se namreč nanaša zgolj na 1/2 nepremičnin parc. št. 990/0 in 991/0, obe k.o. S. in ne na nepremičnini kot celoti, saj iz darilne pogodbe jasno izhaja, da je bila predmet te le polovica obeh nepremičnin, ki jih je darovalec - toženec podaril obdarjenki - tožnici. Ker zemljiškoknjižno dovolilo tožencu ne dovoljuje dosmrtne brezplačne pravice hasnovanja na celotnih nepremičninah, ampak le na 1/2 nepremičnin, je izbrisna tožba oziroma tožbeni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 243. člena ZZK-1 v zvezi z določbo prvega odstavka 36. člena ZZK-1 utemeljen. Zemljiškoknjižno sodišče je vpis brezplačne pravice hasnovanja v neskladju s sklenjeno pogodbo in brez pravne podlage izvršilo v korist obeh nepremičnin do celote. Zato je vknjižba iz materialnopravnega razloga neveljavna. Pri tem se sklicuje na sodno prakso in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3094/2012. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter sprejelo sicer pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki pa je pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Tožnica je s tožbo zatrjevala, da je pri vpisu v zemljiško knjigo prišlo do pomote, saj se opravljeni vpis ne sklada z zemljiškoknjižnim dovolilom, vknjižba pa je materialnopravno neveljavna, zaradi česar je na podlagi 243. člena ZZK-1 izpodbijala vknjižbo. Tožnica je zahtevala izbris materialnopravno neveljavne vknjižbe osebne služnosti stanovanja v korist toženca, v tistem delu, kjer po njeni oceni ta nima podlage v zemljiškoknjižnem dovolilu. Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo pravilno odločitev, ko je tožničin zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi pa je navedlo, da tožnica ni izkazala obstoja predpostavk iz 243. člena ZZK-1, saj ni uveljavljala ničnosti ali neveljavnosti zavezovalnega pravnega posla v smislu drugega odstavka 243. člena ZZK-1, kot tudi ne, da bi vknjižba postala neveljavna po trenutku samega vpisa v smislu tretjega ostavka 243. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer oprlo na darilno pogodbo (z zemljiškoknjižnim dovolilom) v obliki notarskega zapisa SV 3/96 z dne 10. 1. 1996 (priloga spisa A3), čeprav glede njene vsebine ni zavzelo jasnega stališča. Prav iz presoje slednje pa izhaja, da ta (v nasprotju s trditvami tožnice) predstavlja veljavno materialnopravno podlago za vknjižbo osebne služnosti stanovanja v korist toženca na nepremičninah parc. št. 990 in 991, obe k.o. S. do celote.

7. S predmetno darilno pogodbo in zemljiškoknjižnim dovolilom je tožnik prenesel svoj solastniški delež 1/2 nepremičnin na tožnico, ki je že prej bila solastnica teh nepremičnin v idealnem deležu 1/2. Hkrati je bila z darilno pogodbo v korist toženca ustanovljena osebna služnost stanovanja, poimenovana kot dosmrtna brezplačna pravica hasnovanja celotne nepremičnine, ki je predmet pogodbe v obsegu in na način kot je to bilo do dneva sklenitve te pogodbe (peta točka darilne pogodbe, priloga spisa A3). Takšno besedilo ne omogoča zaključka, ki ga poudarja tožnica, da bi bila osebna služnost dogovorjena na idealnem deležu nepremičnin parc. št. 990 in 991 do 1/2. Izgovorjena pravica toženca se nanaša na hasnovanje celotne nepremičnine, v obsegu kot je bilo to pred sklenitvijo pogodbe. Ker nobena od pravdnih strank trditev o obsegu toženčeve predhodne uporabe nepremičnine v smeri, da bi bil ta obseg manjši od celotne nepremičnine, ni podala, tudi ni mogoče sklepati, da bi bila s pogodbo dogovorjena osebna služnost v manjšem obsegu od vknjižene v zemljiški knjigi. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. K temu pa je pripomniti, da tudi v primeru, če toženec nepremičnin pred sklenitvijo darilne pogodbe ne bi uporabljal v celotnem obsegu, bi se v skladu z določbo 232. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 248. členom istega zakona le v medsebojnem razmerju med strankama darilne pogodbe, torej pravdnima strankama, štelo, kot da bi bil z osebno služnostjo stanovanja obremenjen solastniški delež, ki ustreza uporabi stvari v korist toženca, medtem ko bi se v razmerju do tretjih oseb štelo, da je nepremičnina obremenjena kot celota in bi se zato služnost stanovanja na delu nepremičnine v zemljiško knjigo vpisala na celotni nepremičnini.(1) V zadevi, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica (VSL I Cp 3094/2012), pa se dejansko stanje v bistvenem razlikuje od dejanskega stanja v obravnavanem primeru, zato v tisti zadevi zavzeto stališče ne more vplivati na odločitev v konkretnem primeru.

8. Če bi z zavezovalnim pravnim poslom bila ustanovljena osebna služnost na idealnem deležu nepremičnine, pa bi ob tako oblikovanem zemljiškoknjižnem dovolilu bila mogoča vknjižba služnosti na idelanem deležu nepremičnine le, če bi bila vknjižba osebne služnosti predlagana na bodočem idealnem deležu in bi zemljiškoknjižno sodišče ob dovolitvi te vknjižbe istočasno na podlagi določbe šestega odstavka 15. člena ZZK-1(2) razdelilo osnovni položaj nepremičnine, tako da bi v korist lastnice vpisalo dva idealna deleža, prvi bi bil tisti, na katerem bi vpisalo osebno služnost, drugi pa ne bi bil obremenjen in bi bil enak celoti, zmanjšani za idealni delež, na katerem se je ustanovila osebna služnost (3) (za kar pa v našem primeru ne gre). Z vknjižbo spremembe lastninske pravice na podarjenem deležu nepremičnin, ki je bila predlagana ločeno in časovno veliko pred predlagano vknjižbo osebne služnosti, je namreč solastnina na teh nepremičninah prenehala, saj je lastnica nepremičnin v celoti postala tožnica.(4) Brez obstoja solastnine pa ni solastniških deležev in tudi ne idealnih deležev.(5) Zato v nasprotju s stališčem pritožbe, za vknjižbo osebne služnosti na podarjenem solastniškem deležu 1/2, ki ob predlaganem vpisu osebne služnosti več ni obstajal, ob določilih obravnavane darilne pogodbe in v njej vsebovanega zemljiškoknjižnega dovolila, ni bilo podlage.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Tako Vrenčur R. v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 943 -944. Op. št. (2) : Pred zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C), ki je začel veljati 5. 4. 2011, je smiselno enako urejal člen 186 ZZK-1. Op. št. (3) : Tako Tratnik M. v: Nepremičninsko pravo I. del, Zemljiškoknjižno pravo, str. 223. Op. št. (4) : Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, vsakemu od solastnikov pa pripada računsko določen idealni delež te stvari.

Op. št. (5) : O tem Rijavec V. v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 328 - 330.