Jedro

Kljub pozivu tožnica v dopolnitvi tožbe še vedno ni postavila zahtevka, tako da ni jasno razvidno, ali naj sodišče zgolj ugotovi, da naj bi prišlo do posega v določeno človekovo pravico in temeljno svoboščino in s katerim dejanjem, ali pa naj sodišče tudi prepove določeno dejanje, ki mora biti v zahtevku konkretno navedeno. Tožbo zaradi varstva ustavnih pravic bi bilo možno obravnavati šele, ko je postavljen tožbeni zahtevek in ko se v zahtevku navede konkretno dejanje. Ker tega niti v tožbi niti v dopolnitvi tožbe ni, je tožba do tolikšne mere pomanjkljiva, da se je v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 ne more obravnavati in jo je sodišče zato zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je dne 21. 3. 2013 priporočeno po pošti poslala tožbo zoper ZPKZ Ig, ki jo je sodišče smiselno obravnavalo kot tožbo zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za pravosodje. V tožbi prosi za pomoč pri razrešitvi njenega primera, ker meni, da je podvržena neprimernemu ravnanju ter kršenju človekovih pravic. Zaradi takega ravnanja je bila v bolnici, ker je vdihavala hlape varikine, s katero so škropili, da bi odstranili gobo, ki je zrasla pod posteljo zaradi vlage. V zaporu so neznosne razmere, o čemer je obvestila že tudi druge organe in sicer Varuha človekovih pravic, Ministrstvo za pravosodje, evropskega varuha in predsednika države. Sodišče prosi za pomoč in prilaga zdravstvene izvide o njenem zdravstvenem stanju.

Tožnica je vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, iz katere smiselno izhaja, da naj bi ji bile kršene človekove pravice zaradi dejanja tožene stranke. Vendar v tožbi tožnica ni postavila tožbenega zahtevka, ravno tako po mnenju sodišča ni dovolj konkretno navedla dejanja, s katerim naj bi ji bile kršene človekove pravice ter v zvezi s tem dejanjem ni navedeno, katera z ustavo določena pravica naj bi ji bila posledično kršena, skupaj z navedbo ustreznega člena ustave.

Ker je bila tožba iz zgoraj navedenih razlogov pomanjkljiva, je sodišče tožnico s sklepom opr. št. I U 474/2013-2 z dne 22. 3. 2013 pozvalo, naj tožbo popravi oziroma dopolni tako, da v roku treh dni postavi tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter da navede, katera od ustavnih pravic oziroma temeljnih svoboščin naj bi ji bila kršena, z navedbo ustreznega člena ustave, ter da navede konkretno dejanje, s katerim naj bi bila ta človekova pravica oziroma temeljna svoboščina kršena, ter časovno obdobje, ko naj bi se ta kršitev dogajala. V obrazložitvi sklepa je sodišče tožnici podrobneje pojasnilo, kako je treba tožbo dopolniti in je tudi navedlo, kakšne zahtevke je možno postaviti v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1, ko gre za upravne spore zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožnica je sicer odgovorila na poziv sodišča za popravo tožbe, vendar pa je ni v celoti popravila tako, kot je zahtevalo sodišče v zgoraj citiranem sklepu. V svoji vlogi navaja, da so ji že trikrat prestavili zaporno kazen zaradi bolezni, da je bila podvržena nečloveškemu ravnanju, pri čemer se sklicuje na 83., 84. in 85. člen predpisa, ki pa ga sicer ne citira, vendar pa je razvidno, da gre za Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Nadalje navaja, da je bila na hudem mrazu in vlagi in izraža nezadovoljstvo nad določenimi osebami v zaporu. Navaja, da je bila zavrnjena njena prošnja za prekinitev prestajanja kazni kljub temu, da je v izvidu UKC Ljubljana pisalo, da naj se ne vrača v zapor. Dva meseca je bila brez osnovnih higienskih potrebščin. Sodišče prosi za pomoč.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 31. členu določa, da če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednica oziroma predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.

Kot je zgoraj navedeno, je sodišče tožnico pozvalo na dopolnitev tožbe. Tožnica se v dopolnitvi sklicuje na 83., 84. in 85. člen ZIKS. 83. člen ZIKS v prvem odstavku določa, da lahko obsojenec, ki meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, s predlogom zahteva sodno varstvo. 18. člen ustave določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Čeprav se tožnica na to določilo ustave ne sklicuje, smiselno zatrjuje kršitev pravice iz tega člena, saj 83. člen ZIKS daje podlago za upravni spor prav zaradi kršitve te pravice. Sodišče tako šteje, da je tožnica sicer tožbo deloma dopolnila v tem smislu, da je navedla, katera pravica naj bi ji bila kršena. Kljub temu pa je tožba še vedno nepopolna, ker v njej ni tožbenega zahtevka, ki bi se nanašal na določno opredeljeno dejanje. To pa je takšna pomanjkljivost, da zadeve ni mogoče obravnavati. Tretji odstavek 30. člena ZUS-1 določa, da če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. V konkretnem primeru pa kljub pozivu sodišča, naj tožnica v tožbi postavi zahtevek, v dopolnitvi tožbe še vedno ni postavila zahtevka, tako da ni jasno razvidno, ali naj sodišče zgolj ugotovi, da naj bi prišlo do posega v določeno človekovo pravico in temeljno svoboščino in s katerim dejanjem, ali pa naj sodišče tudi prepove določeno dejanje, ki mora biti v zahtevku konkretno navedeno. Sodišče meni, da bi bilo možno tožbo zaradi varstva ustavnih pravic obravnavati šele, ko je postavljen tožbeni zahtevek in ko se v zahtevku navede konkretno dejanje. Ker tega niti v tožbi niti v dopolnitvi tožbe ni, sodišče meni, da je tožba do tolikšne mere pomanjkljiva, da zadeve v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 ne more obravnavati in je zato tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do tožbenih navedb ni opredeljevalo niti ni tožbe pošiljalo v odgovor toženi stranki.