Jedro

Tožeča stranka je ob vložitvi prošnje za azil toženi stranki zamolčala, da je predhodno za azil zaprosil tudi v Republiki Italiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni azilni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje ali zlorabo postopka pa se po 4. alinei 36. člena ZAzil šteje prikritje, da je prosilec predhodno že vložil prošnjo za azil v drugi državi. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da je že iz tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za azil očitno, da prošnja temelji na namernem zavajanju oziroma da se postopek zlorablja v smislu 4. alinee 36. člena ZAzil, glede na dejstvo, ki ga tožnik v tožbi niti ne izpodbija, in sicer, da je tožnik ob vložitvi prošnje za azil dne 25.5.2005 toženi stranki zamolčal, da je predhodno že dne 12.1.2005 za azil zaprosil tudi v Republiki Italiji, kar je razvidno iz podatkov potrdila z dne 30.5.2005 Centralne baze prstnih odtisov v EU, vzpostavljene na podlagi Uredbe Sveta EC št. 2725/2002 z dne 11.12.2002. Glede na tožnikove tožbene navedbe o kompleksnosti krvnega maščevanja sodišče prve stopnje pri tem ponavlja, kot je doslej ponovilo že večkrat (med drugim v pravnomočni sodbi sodišče prve stopnje, št. U 1007/2005 z dne 1.6.2005), da albanske tradicije krvnega maščevanja same po sebi ni mogoče oceniti kot preganjanje, ki lahko pomeni dejansko podlago za priznanje azila v smislu določb ZAzil oziroma Direktive Sveta (ES) o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, št. 2000/83/EC z dne 29.4.2004 (OJ L 304/12 z dne 30.9.2004), niti ne na podlagi mednarodnih konvencij. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča prve stopnje prav tako ne gre za kršitev pravila o nevračanju, saj mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, kot tudi Ustava Republike Slovenije prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju oziroma preganjanju. Po mnenju sodišča prve stopnje pa je očitno, da takšna nevarnost za tožnika kot pripadnika večinskega naroda in večinske veroizpovedi v izvorni državi oziroma na Kosovu ne obstaja. Zato tudi odločitev, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v odrejenem roku, ki ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, ne pomeni kršitve načela nevračanja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožena stranka je po njegovi presoji v predmetni zadevi odločila preuranjeno. Navaja, da krvno maščevanje samo po sebi še ne pomeni preganjanja v smislu dejanske podlage za priznanje azila.

Vendar, glede na okoliščine konkretnega primera, nedvomno sledi, da izkazuje resne in utemeljene razloge za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Namreč dejstvo je, da je nad njegovo družino napovedano krvno maščevanje, njega pa so nekajkrat že nevarno napadli s strelnim orožjem. Krvno maščevanje je izjemno kompleksno vprašanje, ki ima grozovite posledice in je potreben poglobljen pristop, podrobna proučitev zadeve in preverba vseh okoliščin. Zato nikakor ni primerna odločitev v pospešenem postopku. Organi odločanja se niso opredelili niti do njegovih navedb ob podaji prošnje za azil, niti niso okoliščin raziskali z zaslišanjem, ki ga niso razpisali. Sploh se niso v ničemer opredelili do njegovih navedb in niso z gotovostjo ugotovili, da mu v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, niti niso ugotavljali, kakšne posledice lahko doletijo osebe, ki jim grozi krvno maščevanje. Kljub temu so odločili meritorno. Očitno se ne zavedajo, kaj pomeni nepravilna vrnitev prosilca zaščite v izvorno državo, ki zatrjuje obstoj preganjanja in nevarnost za življenje.

Organi odločanja bi morali v skladu z določbama 8. in 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) presojati, ali je njegov subjektivni strah v tolikšni meri objektivno konkretiziran, da je dejansko ogrožen. Njegova vrnitev bi, glede na vse pojasnjeno, pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa, naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita presoja sodišča prve stopnje, to je, da je tožena stranka pravilno sklepala, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je že iz tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za azil očitno, da prošnja temelji na namernem zavajanju oziroma da se postopek zlorablja v smislu 4. alinee 36. člena ZAzil, glede na dejstvo, ki ga tožnik v tožbi niti ne izpodbija in sedaj tudi ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, in sicer, da je tožnik ob vložitvi prošnje za azil dne 25.5.2005 toženi stranki zamolčal, da je predhodno že dne 12.1.2005 za azil zaprosil tudi v Republiki Italiji, kar je razvidno iz podatkov navedenega potrdila z dne 30.5.2005. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, če je podan katerikoli izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, kot je podan v obravnavanem primeru, je tožena stranka dolžna o stvari takoj odločiti v skladu z načelom zakonitosti in zavrniti prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožena stranka pravilno odločila, ko je odločala v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), za svojo odločitev pa je navedla tudi utemeljene razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče meni, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s krvnim maščevanjem na Kosovem, to je, da albanske tradicije krvnega maščevanja same po sebi ni mogoče oceniti kot preganjanje, ki lahko pomeni dejansko podlago za priznanje azila v smislu določb ZAzil oziroma navedene Direktive Sveta (ES) z dne 29.4.2004, niti ne na podlagi mednarodnih konvencij.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da mednarodne pogodbe, na katere se v tožbi in sedaj v pritožbi sklicuje tožnik, pa tudi Ustava Republike Slovenije, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja, pa tudi država Srbija in Črna gora, ki je članica Sveta Evrope, po presoji pritožbenega sodišča ni država, kjer bi bilo tožnikovo življenje ali svoboda lahko ogrožena. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odločitev, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v odrejenem roku, ne pomeni kršitve načela nevračanja.

Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.