Jedro

Vprašanje o tem, za kakšno delo in ob kakšnih pogojih je tožnica zmožna za delo, je bilo predmet presoje v predsodnem postopku ter kasneje zaradi vložene tožbe tudi predmet presoje pred sodiščem. V primeru, da tožnica s podanim izvedenskim mnenjem ni bila zadovoljna oziroma je pričakovala mnenje, ki bo sledilo njenim željam, to ne vodi k zaključku, da je mnenje pomanjkljivo, še manj pa, da izvedenski organ ni podal argumentiranega in jasnega odgovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 1. 2021. Odločbo iste številke in dosjeja z dne 3. 8. 2020 pa je v prvem odstavku izreka, pri določitvi omejitev dopolnilo z novima omejitvama: psihofizično lahko delo in brez vsiljenega ritma in tempa dela, kjer si tempo in ritem dela za doseganje polne delovne učinkovitosti tožnica narekuje sama. V ostalem ostane odločba z dne 3. 8. 2020 v veljavi (I. in II. točka izreka). Je pa sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko ter, da se toženi stranki naloži odločitev o pravici do delnega nadomestila (III. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 323,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo mnenju izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. Tožnica je na zaslišanju pojasnila, da ji je delodajalec že do sedaj omogočal delo, ki ustreza vsem omejitvam, tudi dodatnim, kot jih določa izvedenski organ. Tožnica si tako bolj motivacijsko ali sprejemajoče delovno okolje težko predstavlja. Prizadeva si ostati delovno aktivna, tako da izvaja vaje za ohranjanje mišične moči. Sprejela je nižje vrednoteno delovno mesto v pralnici, saj želi nadaljevati z delom, vendar pa omenjenega dela (tudi upoštevaje stvarne razbremenitve) v polnem delovnem času ne zmore. Kljub navedenemu pa je izvedenec na zaslišanju na vprašanje tožnice odgovoril, da ne ugotavlja razlogov, zakaj bi morala imeti omejitev dela na 4 ure dnevno. Po mnenju tožnice izvedenec na povsem jasna in določna vprašanja ni podal argumentiranega in jasnega odgovora. Ko je bil izvedenec soočen z dejstvom, da je dejansko stanje drugačno od zatrjevanega v mnenju, pa se do svojih prejšnjih zaključkov ni opredelil in je vztrajal pri tem, da je tožnica za takšno delo zmožna. Takšni zaključki pa niso strokovno prepričljivi, argumentirani, notranje skladni, konsistentni in posledično tudi ne omogočajo preizkusa, saj ni jasno, kaj stroka v konkretni zadevi šteje za bistveno in relevantno. Tožnica izvedenskemu mnenju ni pavšalno nasprotovala, temveč je svoje pripombe argumentirala in izvedencema tudi zastavila dodatna vprašanja, na katera pa ni dobila prepričljivega in argumentiranega odgovora. Sodišče se do pripomb in navedb tožnice, ki jih je podala tekom postopka, vsebinsko ni opredelilo. Zaključek, da je mnenje strokovno prepričljivo, sodišče ni utemeljilo niti obrazložilo. Dejstvo je, da se utemeljitev izvedenskega mnenja ne more izčrpati v pojasnilu, da pri tožnici obstoječa medicinska dokumentacija ne utemeljuje potrebe po časovni razbremenitvi. Ne glede na dejstvo, da je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, pa pri določitvi omejitev ni upoštevalo, da sta izvedenca namesto omejitve izmenoma stoje in sede, določila občasno stoje in sede, pri čemer sta pojasnila, da je s tem mišljeno, da tožnica delo lahko opravlja stoje ali sede in sama odreja, kako in kdaj bo delala in da lahko med delom kadarkoli vstane. Sodišče ni pojasnilo, zakaj navedene stvarne razbremenitve ni upoštevalo in sodba v tem delu nima obrazložitve. Razen tega je sodišče podalo omejitev "psihofizično lahko delo", obenem pa je ohranilo še omejitev "fizično lahko delo", s čimer je prišlo do delnega podvajanja omejitev, razen tega sodišče s tem ohranja omejitev, ki naj ne bi bila strokovno ustrezna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je odločitev tudi ustrezno obrazložilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 22. 1. 2021, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice in njenega delodajalca, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 8. 2020. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, lahko fizično delo, izmenoma sede in stoje, le z občasnim pripogibanjem, občasno v prisilni drži ledveno križne hrbtenice, v prsno ledveni in ledveno križni hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih kotov, s polnim delovnim časom od 6. 3. 2018 dalje. Določen je bil kontrolni pregled v mesecu marcu 2023. O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločeno s posebno odločbo, delodajalec pa je dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve.

6. Tožnica je zoper tako odločitev tožene stranke vložila tožbo, kjer je uveljavljala časovno razbremenitev pri delu, torej da delo opravlja s krajšim delovnim časom od polnega (20 ur tedensko, 4 ure dnevno) in da se ji posledično tudi prizna pravica do delnega nadomestila.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v prvem odstavku 82. člena določa, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, ter zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega, imata pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. v sestavi katere sta sodelovala izvedenca specialist MDPŠ in specialist nevrolog. Izvedenski organ je po preučitvi celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v tožničinem zdravstvenem kartonu in po osebnem pregledu tožnice podal mnenje o preostali delazmožnosti tožnice. Iz mnenja izhaja, da tožnica za delo na delovnem mestu "pomočnica vzgojiteljice" ni zmožna. Je pa s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično lahko delo, občasno stoje in sede, le z občasnim pripogibanjem, le občasno v prisilni drži ledveno križne hrbtenice, v prsno ledveni hrbtenici in ledveno križni hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih kotov in brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer si tempo in ritem dela za doseganja polne delovne učinkovitosti narekuje sama. Pri tožnici so podane sledeče zdravstvene težave, in sicer juvenilna idiopatska levostranska kifoskolioza torakalne hrbtenice, spondiloza hrbtenice, stanje po prehodnih šibkostih nog, blag sindrom zapestnih prehodov obojestransko ter bazovagalna sinkopa. Pri tožnici je bila v letu 2018 ugotovljena šibkejša osebnostna struktura mejnega tipa. V ospredju so bile težave s prepoznavanjem in obvladovanjem čustvenih vsebin, ki so se odražale preko telesnih težav, zvišana je bila anksiozna in depresivna simptomatika ter tožnici svetovana psihoterapevtska obravnava. Specialist psihiater je v mesecu decembru 2018 ugotovil nevrotsko osebnostno strukturo, anksiozno depresivnno stanje in somatizacijsko motnjo.

9. Zaradi podanih pripomb tožnice na izvedensko mnenje, je izvedenski organ podal dopolnilno izvedensko mnenje, sodišče pa je člana izvedenskega organa specialista MDPŠ tudi zaslišalo na glavni obravnavi.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje strokovno pomanjkljivo ter da se izvedenca nista argumentirano in jasno opredelila do navedb tožnice, ki so za odločitev pomembne. Enako kot to ugotavlja sodišče prve stopnje gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za natančno ter vsebinsko skladno ter strokovno korektno in izčrpno obrazloženo izvedensko mnenje. Iz mnenja izhaja, katera zdravstvena dokumentacije je bila obravnavana in kakšne zdravstvene težave so podane pri tožnici. Da gre za drugačne zdravstvene težave tožnica niti ne zatrjuje. Za odločitev v zadevi pa je odločilen odgovor na vprašanje, kako ugotovljene zdravstvene težave vplivajo na tožničino delovno zmožnost. V tem primeru je potrebno izhajati iz določbe 63. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Tožena stranka je že v predsodnem postopku ugotovila, da tožnica glede na podane zdravstvene težave za delo, ki ga je opravljala "pomočnica vzgojiteljice" ni zmožna. Posledično jo je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, s tem da delo opravlja v polnem delovnem času.

11. Izvedenski organ ne ugotavlja potrebe po časovni razbremenitvi. Sta pa po mnenju izvedenskega organa potrebni dve dodatni stvarni razbremenitvi, in sicer da tožnica opravlja psihično lahko delo ter nadalje, da delo opravlja brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer si tempo in ritem dela za doseganje polne delovne učinkovitosti narekuje sama.

12. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da izvedenski organ ni odgovoril na njene pripombe, enako tudi ne izvedenec, ki ga je zaslišalo sodišče. Gre za neutemeljene pritožbene navedbe, saj že iz dopolnitve izvedenskega mnenja, še bolj pa iz izpovedbe izvedenca povsem jasno izhaja zaključek, zakaj zaenkrat ni potrebna časovna razbremenitev. Izvedensko mnenje je potrebno obravnavati kot celoto, ne pa zgolj določene izseke, ki jih v pritožbi omenja tožnica. Tako npr. glede potrebne motivacije pri delu že psihiater v izvidu z dne 6. 12. 2018, ki je omenjen tudi v izvedenskem mnenju, ugotavlja, da je tožnica motivacijsko relativno šibka, vendar obstaja možnost, da bo motivacijsko še pridobila ob psihoterapevtski obravnavi. Izvedenski organ je torej glede omenjenega zgolj povzemal ugotovitve lečečega specialista. Glede pripomb, da je delodajalec tožnici omogočil delo z podanimi razbremenitvami, pa je izvedenec izpovedal, da gre v tem primeru za sprejemajoče delovno okolje, vendar pa ne glede na navedeno ni razlogov, zakaj bi morala biti tožnica v 4 urnem delovnem staležu. Pri taki odločitvi je bila ključna dostopna dokumentacija, ki je po mnenju sodnega izvedenca že precej stara, prav tako so bili ključni zapisi o terapiji in pa izvidi osebnega pregleda. Izvedenec je torej dopuščal možnost, da se je tožnici kasneje zdravstveno stanje še poslabšalo. Je pa v tem primeru, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja lahko predmet novega postopka pri toženi stranki. Za presojo sporne zadeve je bilo namreč odločilno zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 22. 1. 2021. 13. Za priznanje določene pravice morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tožnica v tem primeru ne more sama izbirati, katero delo bo opravljala in ob kakšnih razbremenitvah. Vprašanje o tem, za kakšno delo in ob kakšnih pogojih je tožnica zmožna za delo, je bilo predmet presoje v predsodnem postopku ter kasneje zaradi vložene tožbe tudi predmet presoje pred sodiščem. V primeru, da tožnica s podanim mnenjem ni bila zadovoljna oziroma je pričakovala mnenje, ki bo sledilo njenim željam, pa to nikakor ne vodi k zaključku, da je mnenje pomanjkljivo, še manj pa, da izvedenski organ ni podal argumentiranega in jasnega odgovora.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi dodatni dve razbremenitvi, ki jih je podal izvedenski organ. Ključno je namreč, da je tožnici pri opravljanju drugega dela zagotovljena tudi psihična razbremenitev pri delu in pa, da delo opravlja brez vsiljenega ritma in tempa dela, kjer si tempo in ritem dela za doseganje polne delovne učinkovitosti narekuje sama. Sodišče je ostale razbremenitve pustilo v veljavi tako, kot izhajajo iz odločbe z dne 3. 8. 2020 in katere je tudi izvedenski organ sprejel kot ustrezne in potrebne.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.