Jedro

Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).

Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.

Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 373,32 EUR.

Obrazložitev

Splošno

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od tožene stranke - radiodifuzne organizacije zahtevala doplačilo nadomestila za uporabo fonogramov v njenem radijskem programu za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019 v višini 4.505,97 EUR. Iztoževala je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega obroka do plačila ter plačilo civilne kazni v višini 200 odstotkov od iztoževanega zneska nadomestila (9.011,94 EUR).

Sodba sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 1.530,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2021 dalje (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo: zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.530,52 EUR od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska do 9. 10. 2021, zneska 2.975,45 EUR s pripadki in zneska 9.011,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za plačilo, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 11 % pravdnih stroškov tožeče stranke, tožeči stranki pa 89 % (III. točka izreka). Odločilo je, da sta zahtevka za plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem za čas pred 10. 12. 2016 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 10. 12. 2018 zaradi zastaranja, neutemeljena. Pojasnilo je, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke ter da dovoljenje tožeče stranke za kolektivno upravljanje pravic z dne 7. 11. 2000, št. 0/96 (Dovoljenje) obsega tudi fonograme, ki so bili javno objavljeni po njegovi izdaji. Zaključilo je, da pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo fonogramov predstavlja Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo z dne 15. 6. 2006 (SS 2006). Presodilo je, da so prihodki tožene stranke iz radijske dejavnosti v letu 2016 znašali 32.388 EUR, v letu 2017 34.170 EUR, v letu 2018 38.400 EUR in v letu 2019 38.827 EUR ter da je delež glasbe v radijskem programu v vseh navedenih letih znašal med 72 in 73,3 odstotkov. Ob upoštevanju zastaranega dela zahtevka in delnih plačil je toženi stranki naložilo plačilo 1.530,52 EUR nadomestil. Presodilo je, da tožena stranka ni bila nepoštena, zato je tožeči stranki zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe dalje. Zahtevek za civilno kazen je zavrnilo, saj je tožena stranka plačevala nadomestilo v zanjo nesporni višini, pri tem pa ji ni mogoče očitati, da je pravice kršila namerno ali iz hude malomarnosti.

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek za civilno kazen, saj so razlogi v izpodbijani sodbe glede odločilnih dejstev sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do nekaterih zatrjevanih okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o civilni kazni. Prav tako sodišče prve stopnje glede relevantnih okoliščin tudi ni zaslišalo predlaganih prič. Nadalje je napačno ugotovljen delež glasbe v radijskem programu tožene stranke, razlogi v izpodbijani sodbi pa so tudi pomanjkljivi in nejasni. Napačno je izračunan tudi sorazmerni del nadomestila za nezastaran del, saj je sodišče spregledalo, da je obveznost plačila nadomestila tožene stranke skladno z zakonom in SS 2006 mesečna in ne dnevna. Prav tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni nepošten pridobitelj, zato je napačna odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Posledično nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, tudi v zavrnilnem delu s stroškovno posledico, oziroma da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot prepozno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba pravočasna, saj je bila poslana priporočeno, zato ni relevanten dan, ko je sodišče vlogo prejelo (3. 11. 2023), temveč datum oddaje na pošto (drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), tj. 2. 11. 2023, kot izhaja iz same kuverte, pripete k pritožbi na r. št. 25.

Delež glasbe

7. Sodišče prve stopnje je pri odmeri nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov z radiodifuznim oddajanjem smiselno uporabilo SS 2006, pri čemer je višina nadomestila med drugim odvisna tudi od deleža glasbe. Pritožbeno ni sporno, da je delež čiste glasbe v radijskem programu tožene stranke med 72 % in 73,3 %, sporno pa ostaja ali je znašal delež (celotne) glasbe v radijskem programu tožene stranke nad 90 %, torej delež ostalih vsebin z glasbo.

8. Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %). Pri tem je treba upoštevati, da je po SS 2006 odstotek prihodkov iz radijske dejavnosti, ki je uporabljen pri izračunu nadomestila odvisen od deleža glasbe, ki je določen v razponu (npr. 71 % - 80% delež glasbe, 81 % - 90 % delež glasbe, 91 % - 100 % delež glasbe). Nadalje je za ugotavljanje deleža glasbe v radijskem programu irelevantna navedba tožeče stranke, da ji je tožena stranka pošiljala samo spored s fonogrami "čiste glasbe". S tem niti ni zatrjevan delež glasbe v radijskem programu, hkrati pa že sama tožeča stranka v pritožbi navaja, da ima predlagana priča A. A. natančen vpogled v radijske programe vseh izdajateljev v lastništvu družbe B. d. o. o., zato teh navedb tudi ni mogoče razumeti kot zatrjevanja dokazne stiske. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja konkretnih trditev pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A. A., saj gre za t. i. informativni dokaz, ki ni dovoljen. Iz enakega razloga je tudi povsem brezpredmetno sklicevanje na sodbo V Cpg 580/2019, ki naj bi prav tako dokazovala zatrjevan delež glasbe. Tudi sicer pa se nanaša na C. d. o. o. in četudi imata C. d. o. o. in tožena stranka istega lastnika (B. d. o. o.), navedeno avtomatično ne pomeni, da sta strukturi radijskih programov identični.

9. Odločitev sodišča prve stopnje glede deleža glasbe v radijskem programu tožene stranke je pravilna, hkrati pa tudi niso podane zatrjevane kršitve postopka, zato je v tem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Izračun nadomestila

10. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov iz 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) na podlagi določil Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi (190. člen in 198. člen OZ). Iz 130. člena ZASP, ki ureja pravico do nadomestila za javno priobčevanje, ne izhaja, da gre za mesečno obveznost plačevanja nadomestila, temveč za obveznost plačevanja nadomestila za vsakokratno radiodifuzno oddajanje komercialnega fonograma. Tudi Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) določa zgolj splošno obveznost kolektivnih organizacij, da zbirajo avtorske honorarje in izdajajo račune. Na podlagi navedenega tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan. Prav tako je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek, da je bila mesečna obveznost plačevanja nadomestila dogovorjena s SS 2006. SS 2006 namreč v iztoževanem obdobju ni veljal več, sodišče prve stopnje pa ga je uporabilo smiselno zgolj za določitev višine primernega nadomestila.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, ki je vsak dan predvajala glasbo, bila vsak dan obogatena (torej z vsakokratnim predvajanjem), tožeča stranka pa vsak dan prikrajšana. Navedeno je pravilno upoštevalo tudi pri zastaranju. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje, ki je tožeči stranki prisodilo nadomestilo zgolj za 22 dni v decembru 2016 in ne za celoten mesec, napačno izračunalo sorazmerni del nadomestila za nezastaran del.

Civilna kazen

12. Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

13. Za presojo utemeljenosti zahtevka za civilno kazen je v tem primeru bistveno, ali je tožena stranka, ki se je sicer zavedala svoje zakonske obveznosti plačila nadomestila za javno priobčitev komercialnih fonogramov v svojem radijskem programu in nadomestilo tudi delno plačevala, namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma ji je v zvezi s tem mogoče očitati hudo malomarnost.

14. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi bila tožena stranka z izdajo sodbe zoper C. d. o. o. (Povezana družba) seznanjena z višino primernega nadomestila iz sodne prakse. V 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč pojasnjeno, da iz neprerekanih navedb izhaja, da je bila Povezana družba seznanjena s stališčem sodne prakse glede načina določitve primernega nadomestila, kar pa avtomatično ne pomeni nepoštenosti tožene stranke in torej, da je bila tožena stranka seznanjena z načinom izračuna primerne višine nadomestila po sodni praksi. Nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje iz 43. točke izpodbijane sodbe s prej navedenim tako ni v nasprotju, sodišče prve stopnje pa svojih predhodnih ugotovitev pri odločanju o civilni kazni tudi ni spregledalo.

15. Upoštevajoč predhodno navedeno, tožena stranka ni bila seznanjena s sodbo, ki je bila izdana zoper Povezano družbo, zato je datum njene pravnomočnosti irelevanten, brezpredmetni pa so tudi pritožbeni očitki, da tudi po pravnomočnosti prej navedene sodbe tožena stranka ni poravnala svoje obveznosti. Drugih konkretnih navedb, s katerimi bi tožeča stranka dokazovala, da je bila tožena stranka seznanjena s primerno višino nadomestila pred tem postopkom, tožeča stranka v pritožbi ne podaja. Prav tako v pritožbi ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da bi za iztoževano nadomestilo toženi stranki izdajala račune, kot tudi ne, da bi jo večkrat pozvala k plačilu dolžnega nadomestila (nazadnje z opominom z dne 2. 10. 2020). Ob taki neaktivnosti tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v smeri zahteve po doplačilu nadomestila, pa toženi stranki zgolj zato, ker pred vložitvijo tožbe ni samoiniciativno doplačala nadomestila, ni mogoče očitati, da je kršila pravice iz ZASP namerno ali iz hude malomarnosti.

16. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila tožena stranka seznanjena s primerno višino nadomestila pred tem postopkom, so že iz tega razloga brezpredmetni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče kot eno izmed okoliščin presojati tudi ravnanje tožene stranke v tej pravdi. Tudi preostale zatrjevane okoliščine (da tožena stranka tudi po iztoževanem obdobju ne plačuje nadomestila ter ne posreduje podatkov in da po izteku iztoževanega obdobja ni uredila razmerja s tožečo stranko skladno z Odločbo Sveta za avtorsko pravo), na odločitev o civilni kazni v tem postopku ne vplivajo. Ne dokazujejo namreč, da je tožena stranka s tem, ko v iztoževanem obdobju ni plačala nadomestila v primerni višini, to počela namerno oziroma je bila hudo malomarna. Podobno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je pritožben očitek o tem, da izpodbijana sodba glede tega nima razlogov, neutemeljen. Navedba tožeče stranke glede očitno izkazanega naklepa, ki naj bi bil razviden iz predhodnih navedb pa ni takšna, da bi terjala poseben odgovor. Sodišče prve stopnje glede predhodno navedenih dejstev ni bilo dolžno izvajati dokazov, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva.

17. Prav tako sodišče prve stopnje pri odločanju o civilni kazni ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Iz trditev tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi njen zakoniti zastopnik D. D. in priča A. A. (ki je zaposlen pri tožeči stranki) lahko karkoli izpovedala o seznanjenosti tožene stranke s sodno prakso glede primerne višine nadomestila (A. A. je izrecno predlagan zgolj za namen dokaza deleža glasbe v radijskem programu tožene stranke). Tožeča stranka namreč ni navedla kakršnih koli okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da njen zakoniti zastopnik in predlagana priča s temi podatki oziroma informacijami dejansko razpolagata. Tožeča stranka prav tako tekom postopka na prvi stopnji ni podala nobenih navedb o njuni korespondenci s celotno skupino B. d. o. o., zato je sodišče prve stopnje njuno zaslišanje pravilno zavrnilo.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila za sodišče prve stopnje navedba, da je tožena stranka plačevala nadomestilo v višini 1,1 % prihodkov iz radijske dejavnosti, nesporna. To iz obrazložitve ne izhaja, ta odstotek pa je tudi sicer pravilen glede na ugotovljeno višino delnih plačil, ki jih je plačala tožena stranka tožeči stranki v iztoževanem obdobju in ugotovljeno višino prihodkov tožene stranke iz radijske dejavnosti. Tožeča stranka je ta plačila tožene stranke v celotnem obdobju sprejemala in je ni opozorila, da plačuje nadomestilo v prenizki višini. Kot neprerekano pa je sodišče prve stopnje štelo trditev tožene stranke, da je obveznost plačevanja nadomestila v višini 1,1 % prihodkov skladna z obveznostjo po predhodni pogodbi (tj. Pogodbi 2006). Pri tem tudi iz samega izračuna, ki ga je tožena stranka podala tekom postopka na prvi stopnji izhaja, da znaša nadomestilo po Pogodbi 2006 glede na posamezne postavke izračuna 1,1 % prihodkov iz radijske dejavnosti.

19. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za civilno kazen je tako pravilna, zatrjevane očitane kršitve pa so se izkazale za neutemeljene.

Zakonske zamudne obresti

20. Tožeča stranka se v tem delu pritožbe v celoti sklicuje na svoje predhodne pritožbene navedbe, za katere je pritožbeno sodišče že ugotovilo, da so neutemeljene. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni bila seznanjena s primerno višino nadomestila po sodni praksi, te navedbe niso utemeljene niti glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na svojo predhodno obrazložitev.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja še, da je sodišče prve stopnje v 1. točki II. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 1.530,52 EUR od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska do 9. 10. 2021 namesto do 9. 12. 2021. Iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in obrazložitve jasno izhaja, da je prisodilo zakonske obresti od tega zneska od vložitve tožbe dalje (torej od 10. 12. 2021 dalje), pri čemer tudi iz same obrazložitve izhaja, da je zavrnilo zahtevek za zakonske zamudne obresti na znesek 1.530,52 EUR od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska do 9. 12. 2021. Tako gre za očitno pisno pomoto (in ne po uradni dolžnosti upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka), ki jo lahko sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP samo odpravi kadarkoli (torej tudi še po pravnomočnosti sodbe), pri čemer popravni sklep izda bodisi na predlog stranke ali po uradni dolžnosti.

Sklepno

22. Tožeča stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

23. Glede na pojasnjeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

24.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

25.Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) in ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta po pritožbi 11.987,39 EUR ter vrednost točke 0,6 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 500 točk (namesto zahtevanih 625 točk) za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 10 točk, kar preračunano v EUR in povečano za 22 % DDV skupaj znaša 373,32 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe.

-------------------------------

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 130, 168, 168/3, 168/4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 198 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 328

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.