Jedro

Tožnik ne more v delovnem razmerju uveljavljati izstavitve pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je pri delodajalcu že redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, tudi če dejansko opravlja druga dela od tistih, ki so navedena oziroma, določena v pogodbi o zaposlitvi. Ker sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno, je sodišče prve stopnje v skladu z 274. členom ZPP v tem delu tožbo pravilno zavrglo.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da mora delodajalec delavcu zagotavljati vse pravice tistega delovnega mesta, ki ga dejansko opravlja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 7. 2012 do 19. 10. 2017 obračunati bruto razliko plače med 40. in 29. plačnim razredom, od bruto zneska razlike odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Višji zahtevek, in sicer, da mu je za čas od 1. 4. 2015 dalje dolžna plače obračunavati in izplačevati po 42. plačnem razredu, je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 1. 7. 2012 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu "glasbeni urednik voditelj (m/ž)" in na sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela "glasbeni urednik voditelj (m/ž)" (točka II izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 2.056,23 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v prvem odstavku izreka, kolikor se nanaša na obdobje od 20. 10. 2017 dalje ter zoper sklep, v zvezi s točko III izreka pa predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o odmeri stroškov oziroma podrejeno vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da v zavrnilnem delu oziroma v delu, v katerem je bila tožba zavržena, odločitev razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2012 dalje na delovnem mestu glasbeni urednik voditelj, pri čemer meni, da pri postavljenem tožbenem zahtevku ne gre za ugotavljanje dejstva, temveč ugotavljanje obstoja pravnega razmerja. Zato se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožba v tem delu ni dopustna. Nadalje navaja, da je sodišče v dajatvenem delu zahtevka nepravilno dosodilo razliko v plači (le) do datuma glavne obravnave, to je 19. 10. 2017, od tega datuma dalje pa ne, čeprav tožnik to delo še vedno opravlja in bo tudi od 19. 10. 2017 dalje moral teoretično vsak mesec za pretekli mesec zahtevati obračun razlike v plači med delom, ki ga dejansko opravlja in delom, ki je določeno v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Tudi z gledišča načela enakosti je treba tožniku ponuditi pravno varstvo v zvezi z njegovim ugotovitvenim zahtevkom, saj bi npr. s svojim zahtevkom zoper delodajalca, s katerim ne bi imel sklenjene pisne pogodbe, lahko uspel, ker pa ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je neustrezna, sodišče šteje, da mu pravno varstvo ne gre. Glede odločitve o stroških postopka tožnik predlaga sodišču prve stopnje, da preden odstopi zadevo v reševanje sodišču druge stopnje, odloči o sodni taksi za postopek na prvi stopnji, sklep o stroških postopka pa dopolni tako, da odloči tudi o tem, da se tudi strošek sodne takse naloži v plačilo toženi stranki, sicer v tem delu zahtevka ne bo odločeno. Podrejeno se tožnik zoper sklep o stroških pritožuje iz razloga, ker stroški priglašene, vendar še ne obračunane sodne takse, niso upoštevani pri odmeri stroškov.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točki I in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne oziroma da jo razveljavi, v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o stroških pritožbenega postopka. Navaja, da je med strankama nesporno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izobrazbe za delovno mesto "glasbeni urednik voditelj". Tudi ni sporno, da je bila med njima sklenjena veljavna pogodba o zaposlitvi za izvajanje obsega del in nalog delovnega mesta "...- oblikovalec zvoka TVRA produkcije VI". Zaradi opravljanja teh dodatnih del in nalog pa sta stranki sklepali anekse k pogodbi o zaposlitvi in zaradi združevanja dela oziroma večopravilnosti dogovorili dodatne štiri plačne razrede. Tožena stranka zato vztraja, da tožniku za delo, kot ga opravlja, omogoča ustrezno plačilo ter ne krši določbe 42. oziroma sedaj 44. člena Zakona o delovnih razmerjih, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Obseg del, ki jih tožnik opravlja za toženo stranko, ni sporen, temveč je z materialnopravnega vidika sporno le, da sodišče opravljanje takšnega dela obravnava izven avtonomije volje pogodbenih strank za sklenitev pogodbe, ki ne krši nobenega prisilnega določila na področju delovnih razmerij. Stranki sta medsebojne pravice in obveznosti dogovorili s svobodno voljo, pri čemer sta izhajali iz obstoja objektivne okoliščine, to je tožnikovega neizpolnjevanja pogoja izobrazbe. Dokazni postopek ni izpodbil trditve tožene stranke, da je tožnik pogodbo in vse anekse s toženo stranko sklenil prostovoljno, zavedajoč se, da ne izpolnjuje pogoja izobrazbe za delovno mesto glasbeni urednik voditelj, ob tem pa tožena stranka s svojim ravnanjem ni v ničemer kršila zakonsko določenih oziroma pogodbeno opredeljenih pravic tožnika kot javnega uslužbenca. Tožnik je v svojem zaslišanju pojasnil, da je pogodbo sklenil po razpisu, ker je imel nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) za oblikovalca zvoka, da pa se na kasnejši razpis za delovno mesto glasbenega redaktorja ni mogel prijaviti, ker ni izpolnjeval pogoja strokovne izobrazbe. Torej je ves čas vedel, da mu neizpolnjevanje pogoja izobrazbe onemogoča zaposlitev na vtoževanem delovnem mestu in je zato privolil v zaposlitev, ki mu jo je omogočila tožena stranka. Tudi A.A. je zaslišan kot priča podrobno pojasnil, kako je prišlo po zaprosilu tožnika do njegove redne zaposlitve pri toženi stranki in da je bila rešitev glede tega dogovorna. Tožnik je vedel, da ga tožena stranka kot javni zavod, ki ga zavezujejo določila ZJU in ZSPJS, ne more zakonito zaposliti na delovnem mestu "glasbeni urednik" oziroma "glasbeni urednik voditelj" in ga lahko zaposli le na delovnem mestu, za katero bo izpolnjeval vse formalne pogoje. Tožnik se je prostovoljno odločil za edino zakonito možnost zaposlitve, pri čemer je bil s strani generalnega direktorja tožene stranke posebej opozorjen na plačni razred, v katerega je umeščeno delovno mesto "oblikovalec zvoka" in na možnost uvrstitve v višji plačni razred na podlagi združevanja dela oziroma večopravilnosti. V takšno možnost je privolil, zavedajoč se nezmožnosti zaposlitve na delovnem mestu "glasbeni urednik voditelj" ter je sam zaprosil za takšno rešitev. V obravnavani zadevi gre za specifičen primer, saj ima tožnik v resnici nadpovprečna znanja, izkušnje in sposobnosti za delo, ki ga dejansko opravlja pri toženi stranki, kar je tudi sicer v javnosti znano. Ravnanje tožnika z vložitvijo tožbe ne pomeni poštenega izvrševanja oziroma uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. Sodišče bi moralo dati večjo oziroma glavno težo vprašanju soglasja volj pogodbenih strank delovnopravnega razmerja. Delavec, ki izključno iz razlogov na svoji strani ne le privoli, pač pa tudi predlaga ureditev delovnega razmerja, ne more kasneje uveljavljati večjega obsega svojih pravic z argumentacijo, da je delodajalec njegove pravice kršil. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 83/2001 z dne 15. 1. 2002 zavzelo stališče, da delodajalec ne more zakonito sklepati delovnega razmerja za nedoločen čas kandidatom, ki ne izpolnjujejo vseh zahtevanih in objavljenih pogojev, pri čemer morajo kandidati predpisane pogoje izpolnjevati že ob sami prijavi oziroma izbiri. Tožena stranka je javni zavod (prvi odstavek 1. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija), zato je pri sklepanju pogodb o zaposlitvi dolžna upoštevati določbe prvega dela ZJU. Navedeni zakon v tretjem odstavku 16. člena prepoveduje, da bi delavcu zagotavljala pravico v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenila javna sredstva (tretji odstavek 16. člena ZJU). Če bi tožena stranka tožnika zaposlila na delovnem mestu "glasbeni urednik voditelj", bi s tem neposredno kršila 9. in 22. člen ZDR-1, saj mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati s kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca predpisane oziroma s strani delodajalca zahtevane pogoje za opravljanje dela v smislu 22. in 23. člena ZDR-1. Posledično je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila plače po 36. plačnem razredu, povečanem še za 4 razrede iz naslova večopravilnosti. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožena stranka že na prvi stopnji o tem navedla razloge, do katerih pa se sodišče ni opredelilo. Večopravilnost je po vsebini dejansko obsegala posamezna dela in naloge delovnega mesta glasbeni urednik voditelj in štirje plačni razredi zato tožniku ne pripadajo dodatno k plači za 36. plačni razred, kot jih je tožniku neutemeljeno dosodilo sodišče, pač pa k plači za delovno mesto "oblikovalec zvoka TV/RA produkcije VI", ki sodi v izhodiščni 25. plačni razred.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika:

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne more v delovnem razmerju uveljavljati izstavitve pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je pri delodajalcu že redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, tudi če dejansko opravlja druga dela od tistih, ki so navedena oziroma določena v pogodbi o zaposlitvi. V sklepu opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da ima delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Ker sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno, je sodišče prve stopnje v skladu z 274. členom ZPP v tem delu tožbo pravilno zavrglo. Tožnik neutemeljeno navaja, da je zaradi takšnega stališča kršeno ustavno načelo enakosti, ker bi lahko zahteval izstavitev pogodbe za delovno mesto "glasbenik urednik voditelj", če ne bi bil zaposlen, zaradi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga dejansko ne opravlja, pa takšnega tožbenega zahtevka ne more uveljavljati. Delavec namreč v takšnem položaju ni neutemeljeno diskriminiran, saj že ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa mu mora, kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto, za opravljeno delo zagotoviti pravice, ki jih za to odrejeno in opravljeno delo določajo zakon, podzakonski akt oziroma kolektivna pogodba, in to celo v primeru, ko delavec za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Tožnikov položaj torej ni v ničemer slabši od položaja tistega delavca, ki nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, saj se tretji odstavek 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) nanaša le na primer, ko lahko delavec zahteva izročitev pogodbe o zaposlitvi, če mu pisna pogodba o zaposlitvi ni izročena. Posledično niti ni bistveno, ali tožnik zahteva ugotovitev dejstev oziroma uveljavlja ugotovitveno tožbo, ali pa ugotovitev pravnega razmerja z oblikovalno tožbo, saj v nobenem primeru sodno varstvo v obliki, kot jo uveljavlja tožnik, ni predvideno.

9. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje dosoditi razliko v plači tudi za čas po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodišče namreč odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave, skladno z določbo s 311. člena ZPP, zato okoliščin oziroma dejstev, ki so oziroma bodo nastale po datumu zaključka zadnjega naroka za glavno obravnavo, ne more upoštevati. Tožnikovega sklepanja, da bo moral tudi v prihodnje, po datumu konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje opravljati dela in naloge delovnega mesta glasbenega urednika voditelja, torej ni mogoče upoštevati in ne more vplivati na drugačno presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ne gre za rentni zahtevek.

10. V zvezi s predlogom tožnika, da naj pritožbeno sodišče eventualno odloči tudi o pritožbenih stroških tako, da mu te stroške že prizna, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre prvenstveno za predlog sodišču prve stopnje, ki bo moralo o tem predlogu meritorno odločiti.

K pritožbi tožene stranke:

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke glede plačila večopravilnosti za delovno mesto "oblikovalec zvoka TV/RA produkcije VI", in ne za delovno mesto "glasbeni urednik voditelj", zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožniku ta dodatek pripada tudi za opravljanje del in nalog delovnega mesta "glasbeni urednik voditelj", saj je ugotovilo, in to ustrezno obrazložilo, da tudi v tem obsegu presega dela delovnega mesta, ki ga dejansko opravlja, saj tudi organizira koncerte za toženo stranko, soustvarja in vodi oddajo "B.", ki ni le glasbena oddaja, temveč ... tedenska oddaja, ter da s sodelavci sodeluje pri neposrednih prenosih v živo pri večjih dogodkih kot so ....

12. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnega mesta "glasbeni urednik voditelj", ter mu iz tega razloga tudi priznalo plačo za navedeno delovno mesto. V tem delu so neutemeljena obširna pritožbena navajanja, da je bilo pogodbeno razmerje med toženo stranko in tožnikom sklenjeno soglasno, da je bilo delovno razmerje (tudi glede na izraženo željo tožnika) sklenjeno za tisto delovno mesto, za katero je tožnik izpolnjeval pogoje, ter da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta "glasbeni urednik voditelj". Uveljavljanje tožbenega zahtevka za plačilo plače po dejansko opravljenem delu ne pomeni nepoštenega oziroma protipravnega uveljavljanja pravic, ki bi bilo v nasprotju s predhodnim ravnanjem delavca, ki je kot šibkejša stranka pristal na sklenitev delovnega razmerja za delovno mesto, za katero se je že ob sklenitvi vedelo, da ga dejansko ne bo opravljal oziroma da bo opravljal dela in naloge drugega delovna mesta, za katera pa, zaradi kogentnih določb zaposlovanja v javnem sektorju glede izpolnjevanja pogojev, ne bo mogel skleniti pogodbe o zaposlitvi. Sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi, tudi če tožnik na to pristane, ne izključuje eventualnega kasnejšega uveljavljanja zahtevka za plačilo dela po dejansko opravljenem delu. Že v zgoraj citirani sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016 je Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da mora delodajalec v takem primeru delavcu zagotavljati vse pravice tistega delovnega mesta, ki ga dejansko opravlja.

V zvezi s sklicevanjem pritožbe na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 83/2001 z dne 15. 1. 2002, je treba opozoriti, da se odločitev nanaša na zaposlovanje v javnem sektorju po prej veljavnem Zakonu o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/90 in nasl.) in ne po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in naslednji), ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi. Po prvem odstavku 3. člena ZDDO je lahko v državnem organu oziroma organu lokalne skupnosti delavec sklenil delovno razmerje za nezasedeno delovno mesto, določeno v sistemizaciji delovnih mest, za katero je izpolnjeval predpisane pogoje. Po vsebini identično pravilo je sicer določeno tudi v 16. členu ZJU, vendar pa sklicevanje pritožbe na citirani judikat ni utemeljeno, saj ni šlo za zaposlitev na delovnem mestu, za katero tožnik ne bi izpolnjeval pogojev. Zato pritožba po nepotrebnem citira določbo 16. člena ZJU, saj tožniku niso bile priznane pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo.

13. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).