Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo, ker je njen podizvajalec vedel, da podlaga ni primerna za polaganje keramičnih ploščic, pa je kljub temu delo opravil, s tem, da tožeče stranke ni seznanil s to napako.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je preko svojega podizvajalca konec leta 2007 in v začetku leta 2008 dobavila in polagala keramične ploščice na balkonih in terasi stanovanjske hiše tožeče stranke. V letu 2015 je tožeča stranka ugotovila, da prihaja do zamakanja s terase v notranjost objekta. Dne 5. 8. 2015 je tožeča stranka pisno obvestila toženo stranko, da položena keramika odstopa od podlage in jo pozvala, naj si stanje preko svojega pooblaščenega zastopnika ali osebno ogleda in v roku desetih dni poda pisno strokovno poročilo oziroma predlaga, kako bi zadevo sanirali in vzpostavili zunanjo oblogo s keramičarskimi ploščicami v stanje, kakršno je bilo zahtevano s strani naročnika. Tožena stranka je dne 19.08.2015 odgovorila, da je garancija za izvedena dela v gradbeništvu dve leti in je tako reklamacijski rok presežen. Tožeča stranka je zato vložila tožbo, v kateri zahteva, da ji tožena stranka povrne škodo, ki ji je nastala s sanacijo terase.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka preko svojega podizvajalca na objektu tožeče stranke dobavila in polagala keramične ploščice ter da je vzrok zamakanja v objekt nepravilno izvedena bitumenska hidroizolacija, ki ni bila predmet storitve tožene stranke. Izvajalec, ki je na objektu delal pred toženo stranko, to je polagalec kamnitega roba, svojega dela ni pravilno opravil, ker pod kamniti cokel ni vgradil elastičnega traku, zato je do zamakanja prišlo zaradi napak pri izvedbi hidroizolacije objekta in ne zaradi polaganja keramičnih ploščic. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo, ker je bila toženi stranki oziroma njenemu podizvajalcu napaka znana oziroma mu ni mogla ostati neznana. Keramičar je namreč pred izvedbo del opazil, da dela, ki so povezana s hidroizolacijo na objektu, niso bila izvedena strokovno in tako, kot se to zahteva po pravilih stroke, vendar se je vseeno odločil, ne da bi o tem obvestil tožečo stranko, za polaganje keramičnih ploščic.

3. Tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodba nerazumljiva in sama sebi v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka delo opravila brez napak, nato pa, da je tožena stranka odgovorna za napake in to za napake, ki so jih storili drugi izvajalci. Če je delo tožena stranka opravila brez napak, potem ni podana njena odgovornost za škodo. Ugotovitve sodišča so tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedencev. Iz ugotovitev izvedencev izhaja, da vzrok zamakanja v hišo niso keramične ploščice, pač pa nepravilno izvedena bitumenska izolacija, vzrok za odstop ploščic pa je vdor vode skozi fuge, ki je povzročil kemični razpad materiala. Iz teh razlogov ni mogoče z gotovostjo trditi, da je do zamakanja prišlo, ker ni bil vgrajen elastični trak ob kamnitem robu fasade. Do vdora vode pod zaključni sloj keramike ni prišlo zaradi pomanjkljive hidroizolacije. Tožeča stranka bi lahko preprečila vdor vode z rednim pregledovanjem stanja. Nasproti izvajalčevi skrbnosti stoji tudi lastnikova skrbnost za vzdrževanje. Protispisno je stališče sodbe, da če bi lastnik pogosto pregledoval, to bistvenega vzroka ne bi odpravilo, saj sta izvedenca potrdila, da bi bila škoda bistveno manjša ali pa je sploh ne bi bilo. Tožena stranka ni vedela za nepravilnosti v bitumenski izolaciji. Tudi keramičar A. A. ni mogel vedeti, kako je varjena bitumenska izolacija, saj je bil čez izolacijo položen estrih, zatem pa še kamniti tlak na mestu fasade. Bitumenske izolacije ni videl, niti ni običajno, da bi jo sploh videl ali pregledoval. Nadzornik tožeče stranke je izvajal nadzor nad postavitvijo tlakov, kar pomeni, da je bil seznanjen z napakami, prav tako, pa je bil investitor vsakodnevno prisoten na objektu in je bil s stanjem na objektu seznanjen.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev, zahtevala pa je tudi, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Neutemeljeno so pritožbene navedbe, da so razlogi v sodbi v medsebojnem nasprotju. Ta medsebojna nasprotja pritožba zmotno utemeljuje v ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki je bila po pogodbi zadolžena za keramičarska dela, ta dela opravila pravilno in brez napak, pa vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo njeno odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi zamakanja. Pritožba pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo, ker je njen podizvajalec vedel, da podlaga ni primerna za polaganje keramičnih ploščic, pa je kljub temu delo opravil, s tem, da tožeče stranke ni seznanil s to napako. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno pojasnilo, da se iz teh razlogov tožena stranka ne more sklicevati na 634. člen Obligacijskega zakonika1 (da se po dveh letih od prevzema posla naročnik ne more več sklicevati na napake) in da njena odgovornost temelji na 636. členu OZ2. Sodišče prve stopnje je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

7. Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenskimi mnenji ugotovilo, da je do vdora vode prišlo zaradi pomanjkljive hidroizolacije. Izvedenec B. B. je navedel, da je vzrok za zamakanje neprimerno položena hidroizolacija. Navedel je najpogostejše napake pri izvedbi hidroizolacije in da je zaradi ene izmed teh napak, najverjetneje zaradi netesnega zaključka, prišlo do vdora vode v objekt. Posebej je izpostavil, da bi v zaključkih na steni objekta in ob granitnih kockah, moral biti vgrajen elastični trak. Vgrajena bi morala biti vodotesna masa pod elemente betonske ograje in z vodotesno maso obdelan zaključek estriha proti granitnim kockam.3 Podobne so ugotovitve tudi izvedenca C. C., ki je med drugim pojasnil, da je vzrok zamakanja vezan na kamnito obrobo, pod katero ni bila izvedena hidroizolacijska zaščita z malto ali s tesnilnim trakom.4

8. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je podizvajalec tožene stranke za napake vedel. D. D., ki je toženi stranki prodal tesnilno maso, je na zaslišanju izpovedal5, da mu je keramičar (A. A.) ob ogledu terase in balkona izjavil, da se glede nepravilnosti hidroizolacije ne da nič narediti, ker bi uničili del fasade, če bi jo strgali stran, da pa bo bolj pazljiv in da bo poskušal »orng zatesniti«. Tudi A. A. je na zaslišanju potrdil, da bitumenska hidroizolacija ni bila ustrezno izvedena. Iz izvedenskih mnenj pa izhaja, da bi moral keramičar pred začetkom del preveriti podlago. Izvedenec C. C. je tudi izpovedal6, da keramičar ne bi smel položiti ploščic in bi moral pred začetkom del pridobiti dokument, v katerem bi bilo navedeno, da so podlage primerne za polaganje. Če kamniti rob ni imel elastičnega traka, keramičar ne bi smel položiti ploščic oziroma bi moral podati izjavo naročniku, »da ne sme delati, ali pa, da noče delati, zato ker lahko pride do te situacije«. Enake so ugotovitve izvedenca B. B., ki je v izvedenskem mnenju tudi navedel7, da bi moral keramičar na stanje opozoriti naročnika in ne pričeti z vgradnjo vodotesne mase, dokler mu stanje ne bi omogočalo kvalitetnih zaključkov izvedbe. Glede na ta dejstva, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se napaka nanaša na dejstvo, ki je bilo keramičarju znano ali mu ni moglo ostati neznano in bi moral o teh napakah oziroma ugotovitvah obvestiti tožečo stranko. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi o teh napakah moral nadzornik obvesti tožečo stranko oziroma, da bi za te napake morala tožeča stranka sama ugotoviti, ker je bila pogosto prisotna, ko so se dela opravljala.

9. Tožena stranka tudi zmotno meni, da bi tožeča stranka z rednim pregledovanjem stanja lahko preprečila nastanek škode. Izvedenec C. C. je na zaslišanju izpovedal8, da vzrok zamakanja ni povezan z neaktivnostjo tožeče stranke, ker ni pregledovala fug, čeprav je njena naloga, da vsako leto preverja svoje imetje kot dober gospodar, vendar je hkrati pojasnil, da to dolžnostno ravnanje ni vezano na odgovornost tožeče stranke za škodo. Tudi izvedenec B. B. je v dopolnitvi mnenja izključil odgovornost tožeče stranke za škodni dogodek9. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tudi če bi tožeča stranka redno pregledovala keramične ploščice in fuge, se s tem ne bi moglo preprečiti nastanka škode.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP).

1 V nadaljevanju OZ. 2 636. člen OZ: »Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo prejšnjih členov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil«. 3 Glej l. št. 203. 4 Glej l. št. 101. 5 Glej l. št. 63. 6 Glej l. št. 168. 7 Glej l. št. 202. 8 Glej l. št. 165. 9 Glej l. št. 235.