Jedro

Pravično denarno odškodnino, kar je materialnopravni pojem, je mogoče določiti za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti svojca le, če so upoštevane vse okolnosti, ki individualizirajo vsak škodni primer posebej. Pravilna uporaba materialnega prava (prvega in drugega odstavka 200. člena ter 1. odstavka 201. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) utemeljuje po presoji revizijskega sodišča priznanje odškodnine za duševne bolečine prvim trem tožnikom v višini po 800.000,00 sit, (namesto le po 600.000 sit kot je bilo doslej priznano), torej vsakemu od teh treh tožnikov še po 200.000,00 sit, četrtemu tožniku, ki je na področju duševnih bolečin trpel največjo škodo, pa 1,000.000,00 SIT oziroma še nadaljnjih 310.000,00 SIT.

Izrek

1. Reviziji tožečih strank se delno ugodi ter se zato sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o glavni stvari tako delno spremenita, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo prvim trem tožnikom zviša vsakemu za 200.000,00 SIT, četrtemu tožniku pa za 310.000,00 SIT in se zato spremenjeni izrek 1. točke sodbe prve stopnje glasi: "Toženi stranki Z.T. in F.Š. sta solidarno dolžni plačati tožnikom A.K.st., A.K. ml. in S.H., odškodnino vsakemu 800.000,00 SIT, ml. tožniku F.K. pa 1.000.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe 19.1.1994 dalje so plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo."

2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožnikom za stroške pritožbenega in revizijskega postopka znesek 72.907,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1996 dalje, v 15 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Za posledicami prometne nezgode 23.9.1990 je umrla A. K., ki je bila žena prvega tožnika in mati ostalih tožnikov. Ker je bilo ugotovljeno, da je odgovoren za nastanek prometne nezgode in z njo povezane škode drugi toženec, je sodišče prve stopnje s sodbo naložilo toženima strankama, da solidarno plačata prvim trem tožnikom odškodnino za duševne bolečine 600.000,00 sit vsakemu, četrtemu tožniku pa 690.000,00 sit, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je bila priznana prvemu tožniku še odškodnina v višini 305.064,20 sit za materialno škodo. Toženca sta bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka.

Pritožbe tožnikov in obeh tožencev zoper odločbo o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi toženke zoper stroškovno odločbo, s katero je znižalo v korist tožnikom odmerjene stroške 464.943,00 sit na 371.623,00 sit. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki, ki uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da naj se zviša vsem odškodnina za duševne bolečine na 1,500.000,00 SIT, razen za četrtega tožnika, ki naj se mu prizna odškodnina 1.600.000,00 SIT. V reviziji menijo, da je odškodnina glede na prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi glede na sodno prakso, odmerjena prenizko. Ni dovolj upoštevano, da je bila družina K. medsebojno zelo povezana, da so bili zaradi smrti žene oziroma matere vsi tožniki zelo prizadeti, da je prvi tožnik s smrtjo žene izgubil življenjskega sopotnika, ostali tožniki pa so izgubili nenadomestljivo mater ter prijateljico in učiteljico. Pri tem pa je bil najtežje prizadet četrti tožnik, ki je bil ob izgubi matere še otrok. Po izgubi matere je postal nemiren, jokal je, ima težave v šoli in je nezbran. Ker je odškodnina odmerjena prenizko, gre za nepravilno uporabo materialnega prava.

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo tudi sodišče druge stopnje o razmerjih med tožniki in njihovo pokojno ženo oziroma pokojno materjo, o obsegu njihove prizadetosti zaradi njene smrti ter druge okoliščine, ki so pomembne za presojo trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin zaradi smrti svojca, utemeljuje tudi po presoji revizijskega sodišča odmero višje odškodnine za duševne bolečine vsem tožnikom, kot pa je to ocenilo sodišče druge stopnje, ki je potrdilo na prvi stopnji odmerjeno odškodnino in zato v tem delu zavrnilo pritožbo tožnikov. Pri takem odločanju po oceni revizijskega sodišča niso bile zadosti upoštevane vse ugotovljene okolnosti, ki so bile pomembne za ugotavljanje škode na področju duševnih bolečin, njihovega trajanja in intenzivnosti. Takega značaja so bile ugotovitve, da je celotna družina K. živela v harmoniji, čustveni navezanosti in da je v taki skupnosti predstavljala pokojna A. K. dominantno in povezovalno osebnost, zaradi česar je bila njena izguba za vse tožnike huda. Pri tem je bila premalo upoštevana tudi starost vseh tožnikov ob smrti žene oziroma matere.

Pravično denarno odškodnino, kar je materialnopravni pojem, je mogoče določiti za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti svojca le, če so upoštevane vse okolnosti, ki individualizirajo vsak škodni primer posebej. Pravilna uporaba materialnega prava (prvega in drugega odstavka 200. člena ter 1. odstavka 201. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) utemeljuje po presoji revizijskega sodišča priznanje odškodnine za duševne bolečine prvim trem tožnikom v višini po 800.000,00 sit,(namesto le po 600.000 sit kot je bilo doslej priznano), torej vsakemu od teh treh tožnikov še po 200.000,00 sit, četrtemu tožniku, ki je na področju duševnih bolečin trpel največjo škodo, pa 1,000.000,00 SIT oziroma še nadalnjih 310.000,00 SIT. Od tako priznane odškodnine gredo tožnikom tudi zakonite zamudne obresti od dneva sojenja na prvi stopnji, to je od 19.1.1994 dalje. V skladu z obrazloženim je revizijsko sodišče delno spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje. Ta odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP. V preostalem delu je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožnikov kot neutemeljeno, ker večje zvišanje odškodnin za duševne bolečine tožnikov ni imelo opore v ugotovljenem dejanskem stanju in odškodninskem pravu - ZOR (člen 393. ZPP).