Jedro

Ustaljeno in enotno stališče sodne prakse je, da izločitveni razlog ne more biti strankino nestrinjanje s sodnikovimi odločitvami in vodenjem postopka, morebitne kršitve določb postopka, napačna uporaba materialnega prava ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Stališče, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, ki mora biti uveljavljan obrazloženo in določno, je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 163/2017 relativiziralo oziroma preseglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklepi in sodba sodišča prve stopnje potrdijo.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predsednik sodišča prve stopnje je s sklepi Su 211/2018 z dne 30. 3. 2018, Su 211/2018 z dne 5. 12. 2018 in Su 248/2019 z dne 2. 7. 2019 zavrnil zahteve tožene stranke (toženke) za izločitev razpravljajoče sodnice v predmetni zadevi. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani pa je s sklepom Su 248/2019-4 z dne 19. 4. 2019 zavrnil toženkino zahtevo za izločitev predsednika sodišča prve stopnje.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo stanovanje v stanovanjski stavbi na naslovu M. 8, v zemljiški knjigi vpisano kot posamezni del stavbe št. 3 z ID znakom 0000-3228-3, k. o. X., atrij pri navedenem stanovanju, parkirno mesto v kletnih prostorih stanovanjske stavbe in poslovni prostor z oznako L6 v prvi etaži v stanovanjski stavbi na naslovu S. 9, v zemljiški knjigi vpisano kot posamezni del stavbe št. 40 z ID znakom 0000-3868-40, k. o. Z., ter odločilo, da znaša delež na skupnem premoženju za vsako pravdno stranko do ene polovice (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje na P. ulici 19, v zemljiški knjigi vpisano kot posamezni del stavbe št. 5 z ID znakom 0000-378-5, k. o. A., za plačilo zneska 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izstavitev ustrezne listine, na podlagi katere bi se tožeča stranka (tožnik) lahko vpisal v zemljiško knjigo pri nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

3. Toženka se pritožuje zoper navedene sklepe o zavrnitvi njene zahteve za izločitve razpravljajoče sodnice in predsednika sodišča prve stopnje ter zoper I. in III. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi zoper sklepe navaja, da uveljavljane procesne kršitve v pritožbi zoper sodbo kažejo na arbitrarno in samovoljno sojenje razpravljajoče sodnice. Sodnica je tekom celotnega postopka iskala pot, kako priti do ugodne sodbe za tožnika. Izdala je začasno odredbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo. Vse zahteve za izločitev sodnice in predsednika sodišča so bile zavrnjene s pavšalno obrazložitvijo. Nevzdržno je stališče, da nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom ni izločitveni razlog, saj je dosledno upoštevanje procesnih pravil edino zagotovilo strankam za nepristransko sojenje. Toženki je bila kršena pravica do izjave tudi zato, ker ni imela možnosti, da bi se izjavila o izjavah sodnice oziroma predsednika, na katerih izpodbijani sklepi temeljijo, zato je podana kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi zoper sodbo navaja, da ji je sodišče odvzelo pravico do obrambe, ker nezatrjevanim in prepoznim dejstvom, ki jih vsebuje sodba, ni mogla ugovarjati, ker s sprejemom nezakonitega dokaznega sklepa in izvajanjem nesubstanciranih dokazov ni mogla podati nasprotnih dokazov ter se pripraviti na zaslišanja in ker je sodišče ignoriralo neprerekana dejstva. Izpodbijani del sodbe temelji na dejstvih, ki jih tožnik ni zatrjeval in je sodišče zanje izvedelo z izvajanjem dokazov. V tožbi so manjkale navedbe o pridobivanju skupnega premoženja, tožnik je šele na prvem naroku po pozivu sodnice dopolnil trditve. Ni navedel, o čem bosta kot priči izpovedala njegov brat in svakinja, kar je v nasprotju z 212. in 236. členom ZPP. Sodišče je kršilo 287. člen ZPP, ker v dokaznem sklepu ni navedlo spornih dejstev, o katerih naj se izvede dokaz, in 7. člen ZPP, ker je z izvajanjem dokazov ugotavljalo nezatrjevana dejstva. Zaradi naštetih kršitev so v toženkino škodo v sodbi ugotovljena dejstva, za katere sodišče ni imelo ustrezne trditvene podlage. Sodišče je kršilo razpravno načelo, toženkino pravico do obrambe in prepoved izvedbe dokazov v informativne namene. Izpostavljene ugotovitve sodišča predstavljajo tudi nedovoljene novote, saj so se prvič pojavile v izpovedbi tožnika in njegovih prič. Sodišče je v korist tožnika jasno določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o posebnem in skupnem premoženju arbitrarno razlagalo. Spregledalo je dejstvo o toženkinem zemljiškoknjižnem lastništvu. Nezakonito je na toženko prevalilo trditveno in dokazno breme, da sporne nepremičnine ne spadajo v skupno premoženje. Tožnik ni zanikal, da je z denarjem staršev kupil avto BMW, da je bil lastnik jadrnice, da se je ukvarjal s tenisom in jadranjem, da se je udeleževal razkošnih zabav, zaradi česar njegovi dohodki niso zadoščali za kritje njegovih stroškov za preživljanje in luksuz. Glede na ta dejstva je bil tožnik nesporno vzdrževan član in ni mogel ničesar prispevati k ustvarjanju skupnega premoženja. Vsi štirje skupaj z bratom in svakinjo so tudi skrbeli za njegovo mater begunko, ki so ji kupili stanovanje. Zato svojega posebnega premoženja ni mogel vlagati v skupno premoženje. Vlaganja podjetja S., d. o. o., v poslovni prostor niso tožnikov prispevek k skupnemu premoženju, saj je premoženje družbe ločeno od premoženja družbenikov. Tožnikovo poroštvo h kreditni pogodbi z dne 15. 12. 2005 je brez pomena za ustvarjanje skupnega premoženja, saj tožnik ni odplačeval kredita. Poroštvo ne dokazuje ekonomske skupnosti pravdnih strank. Sodišče je nekritično sledilo tožnikovemu pretiravanju pri skrbi za toženkine otroke. Pravilen bi bil zaključek, da tožnik ni ničesar prispeval k ustvarjanju spornih nepremičnin in zato ni bilo ekonomske skupnosti, brez katere skupno premoženje ne nastane. Sodišče je nepravilno uporabilo tudi 59. člen ZZZDR o višini deležev na skupnem premoženju. Ker je toženka trdila, da tožnik ni prispeval ničesar k pridobivanju premoženja, ampak je vse ustvarila sama, ni pravilen zaključek, da ni zatrjevala večjega prispevka kot tožnik. Ugovora o konkretni višini svojega deleža ni bila dolžna podati, saj za izpodbijanje domneve zadoščajo trditve o različnih prispevkih, sodišče pa presodi, v kakšni meri je domneva izpodbita. Tožnik kljub pozivom ni predložil dokazov o višini plače, o mesečnih prejemkih od dobička podjetja, o višini prejetih zneskov od družine, zato njegovega prispevka ni bilo mogoče ovrednotiti. Za določitev tožnikovega prispevka k spornemu premoženju sodišče ne potrebuje ugovora samostojne nasprotne pravice ter zatrjevanja nadpolovičnega deleža z odstotki. Tožnica je že zemljiškoknjižna lastnica in ne potrebuje pravnega naslova za vknjižbo nadpolovičnega deleža. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklepe

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijanih sklepih predsednikov prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izločitev sodnice in predsednika sodišča prve stopnje. Toženka je v vseh zahtevah uveljavljala t. i. odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP1, ki ga je utemeljevala s pristranskim vodenjem postopka, ki naj bi se odražal v procesnih kršitvah v postopku odločanja o glavni stvari2 in v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ustaljeno in enotno stališče sodne prakse je, da izločitveni razlog ne more biti strankino nestrinjanje s sodnikovimi odločitvami in vodenjem postopka, morebitne kršitve določb postopka, napačna uporaba materialnega prava ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Kot sta podrobno in natančno obrazložila že predsednika v izpodbijanih sklepih, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, toženka ni izkazala obstoja okoliščin, ki bi vzbujale dvom v objektivno ali subjektivno pristranskost sodnice ali predsednika prvostopenjskega sodišča. 7. Tudi pritožbeni očitki zoper sklepe ne vsebujejo trditev o okoliščinah, ki bi kazale na obstoj razlogov za izločitev. Toženka v pritožbi le ponavlja očitke o neustreznem, pristranskem procesnem vodstvu, procesnih kršitvah in napačni odločitvi o začasni odredbi, ki pa niso razlog za izločitev sodnika, ampak kvečjemu pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, o katerem se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo. Da so izpodbijani sklepi pavšalno obrazloženi, ne drži, saj sta predsednika argumentirano odgovorila na vse toženkine očitke iz zahtev za izločitev.

8. V zvezi s toženkinim ugovorom, da ji pred izdajo sklepov niso bile vročene izjave sodnice in predsednika sodišča prve stopnje, podane v postopku odločanja o njuni izločitvi, pritožbeno sodišče poudarja, da zakon ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, katerega izločitev se zahteva, pred odločitvijo vročati strankam. Res pa bi bila glede na sklep VSRS Cp 26/2019, na katerega opozarja pritožba, takšna zakonska ureditev v določenih okoliščinah lahko problematična s stališča varovanja strankine pravice do izjave. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem primeru strankina pravica do izjave ustrezno varovana v pritožbenem postopku, v katerem pa toženka te možnosti ni izkoristila. Z izjavami sodnice in predsednika sodišča prve stopnje, s katerimi je bila seznanjena že prek povzetkov v izpodbijanih sklepih3, vsebinsko sploh ne polemizira.

9. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da omenjena odločba VSRS ne govori o tem, da bi bilo izjavo sodnika vedno in brez izjeme treba vročati v izjavo strankam, temveč, da je treba »v primeru, da bi izjava sodnika, čigar izločitev se zahteva, lahko vplivala na odločitev o zahtevi za izločitev, zagotoviti možnost, da se stranka o izjavi […] izjavi.« Navedeni sklep med opombami citira tudi nemško sodno prakso, po kateri izjave sodnika (sploh) ni treba pridobiti, če je zahteva očitno neutemeljena ali če gre za zlorabo procesnih pravic. Toženka je v tej zadevi več zahtev za izločitev utemeljevala z razlogi, ki po ustaljeni sodni praksi sami po sebi nikakor ne morejo pomeniti izločitvenega razloga (vodenje postopka in procesne kršitve). Zato je mogoče zaključiti, da so bile toženkine zahteve za izločitev očitno neutemeljene in hkrati pomenijo zlorabo pravice zahtevati izločitev sodnika in predsednika sodišča. Izjave sodnice in predsednika sodišča po presoji pritožbenega sodišča ne vsebujejo nobenih posebnih opredeljevanj do zahteve za izločitev, saj je zgolj na kratko pojasnjen potek postopka in zavrnjen očitek o pristranskem vodenju postopka. V izjavah ni ničesar, kar ne bi bilo že razvidno iz samega spisa. Zako pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsekakor niso mogle vplivati na odločitev o zahtevi za izločitev in tudi zato ni šlo za kršitev toženkine pravice do izjave.

10. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so sklepi o zavrnitvi zahteve za izločitev pravilni. Ker v zvezi s temi sklepi tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklepe na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo

11. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka, pravilno in zadostno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva in na njihovi podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev glede obsega skupnega premoženja in glede deležev na njem.

12. Pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR, po kateri je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pritožbeni očitki o zmotni interpretaciji te pravne podlage niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, da za ugotovitev skupnega premoženja zadošča že ugotovitev, da je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze4, kot meni toženka, ampak je ugotavljalo tudi, s katerimi sredstvi je bilo pridobljeno, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

13. Za sklepčnost tožbe po navedeni materialnopravni podlagi zadoščajo trditve o obstoju zakonske zveze in pridobivanju premoženja z delom (oziroma o zaposlitvi) pravdnih strank v času trajanja njune zakonske zveze. Tožnik je v tožbi navedel, da sta bila s toženko v zakonski zvezi od 8. 4. 1995 do 31. 8. 2015 in da sta v zahtevku opredeljeno premoženje pridobila v tem času s skupnim delom in pridobivanjem (ter tudi z obojestranskim vlaganjem posebnega premoženja). Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo tožnika ustrezno in pravilno pozvalo, da že podane trditve dopolni s podrobnejšimi navedbami o nastanku skupnega premoženja, čemur je tožnik sledil in (med drugim) navedel, da sta bila s toženko v spornem obdobju oba zaposlena (in kje) in da je sam iz naslova plače in dobička lastnega podjetja prejemal približno 1.800,00 EUR prihodkov mesečno. Pritožnica zmotno meni, da se je sodišče prve stopnje z materialno pravdnim vodstvom, ki ga je opravilo za dopolnitev tožbenih navedb, nepravilno postavilo v vlogo tožnikovega pomočnika, saj je za takšno postopanje imelo zakonsko podlago v določbi prvega odstavka 286.a člena ZPP.

14. S tem je tožnik podal dovolj konkretne navedbe o pridobivanju skupnega premoženja, zato se očitki, ki jih toženka obširno podaja v pritožbi o tem, da v trditveni podlagi ni bil začrtan okvir pravotvornih dejstev (kot zahteve iz odločbe VSRS II Ips 24/2014) in da povzeto ne zadošča za sklepčnost tožbe na obravnavani podlagi, izkažejo za neutemeljene. Zato se tudi ni moč strinjati s pritožbenimi očitki, da je sodišče pomanjkanje pravno odločilnih trditev nadomeščalo z rezultati izvedenih dokazov oziroma o kršitvi razpravnega načela iz 7. člen ZPP in prepovedi izvedbe dokazov v informativne namene.

15. Že na tem mestu velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje toženki ponudilo tudi možnost za odgovor na tožnikove (dopolnjene) trditve, in sicer tako s podajanjem navedb na naroku kot z določitvijo roka za pisno vlogo (kar je toženka tudi izkoristila in vložila pripravljalno vlogo z dne 27. 10. 2017). Zato toženki ni odvzelo pravice do obrambe, ki bi pomenila kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot skuša uveljaviti v pritožbi.

16. Pač pa toženka izpostavljenim tožnikovim trditvam ni ustrezno obrazloženo nasprotovala, čeprav bi za učinkovito obrambo, glede na sklepčnost tožnikovih trditev, to morala. Bistvo toženkine obrambe (pri kateri vztraja tudi v pritožbi) je namreč v tem, da s tožnikom nista ničesar skupaj ustvarila oziroma da tožnik ni ničesar prispeval k ustvarjanju spornih nepremičnin (gre za ugovor posebnega premoženja). Toženka tega nadalje ni utemeljila s pravno relevantnimi trditvami, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni navedla niti denarnih oziroma premoženjskih virov, iz katerih naj bi pridobila nepremičnine kot posebno premoženje.5 Prav tako toženka ni zanikala, da je tožnik prejemal dohodke iz dela oziroma njegove zaposlitve (vsaj ne v celotnem obdobju, predvsem ne v času, ko so bile kupljene nepremičnine, ki po ugotovitvah sodišča sodijo v skupno premoženje), ampak je celo sama navajala, da je tožnik prejel (kvečjemu) minimalno plačo. Pomanjkanja ustreznih trditev toženke ne morejo nadomestiti njene ostale trditve o tožnikovih vlaganjih svojega posebnega premoženja v premoženje, ki naj ne bi bilo skupno6 (jadrnice, avto) in razsipnem načinu življenja. Te bi kvečjemu lahko vplivale na višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (o tem več v nadaljevanju), niso pa te trditve ovira za zaključek o tem, da sporni nepremičnini predstavljata skupno premoženje. Iz toženkinih tudi v pritožbi ponovljenih ugovorov je razumeti, da zmotno meni, da skupno premoženje nastaja iz „viška“ prihodkov iz dela, t. j. tistega dela prihodkov, ki ostanejo, ko zakonec porabi del denarja za „lastne“ potrebe (npr. hobije), saj prihodki že pojmovno, po zakonski definiciji, ne morejo predstavljati vira za pridobivanje posebnega premoženja. Tudi okoliščina, ki jo toženka posebej sicer izpostavlja šele v pritožbi, da je oz. je bila sama vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica vseh nepremičnin, sama zase ni odločilna7. 17. Stališče, ki ga je sodišče prve stopnje vzelo za podlago pri odločanju o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju, t. j. da ugovor posebnega premoženja sam po sebi ne vsebuje ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, ki mora biti uveljavljan obrazloženo in določno, tako da so jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi, je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 163/2017 relativiziralo oziroma preseglo. V navedeni odločbi je pojasnilo, da takšnega stališča ni mogoče zavzeti na načelni ravni in da je procesno ravnanje stranke treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Tako je v primeru, ko stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, te treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. S tem stališčem je izgubila pomen zahteva za določno formulacijo oziroma poimenovanje ugovora, ne pa tudi zahteva za določne in predvsem obrazložene navedbe, ki so po vsebini navedbe o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju.

18. Konkretnega primera ni mogoče enačiti z zadevo II Ips 163/2017, saj toženkine pavšalne trditve, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, v smislu, da tožnik ni ničesar prispeval k pridobivanju spornega premoženja in da je vse ustvarila sama, ni mogoče upoštevati kot dejanske trditve o nadpolovičnem deležu. Toženka zmotno meni, da mora sodišče v vsakem primeru, tudi ko imajo obrambne trditve zgolj naravo ugovora posebnega premoženja, presoditi, v kakšni meri je izpodbita domneva enakih deležev iz 59. člena ZZZDR. Pritožba tako zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

19. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je tožnik podal neustrezne in nesubstancirane dokazne predloge, ko je te opredelil z naštevanjem dokazov pod ustreznimi trditvami. Takšen način ni v nasprotju z 236. členom ZPP. Toženka je bila s tem seznanjena z vsebino, ki jo je skušal tožnik dokazati s posameznimi dokazi (predvsem zaslišanjem prič), kar ji je omogočalo pripravo na izvajanje dokazov oziroma raziskovanje in odgovore na dokazne teme.

20. Tudi neskladnost dokaznega sklepa z določbo 287. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost sprejete odločitve. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo načelo enakopravne obravnave pravdnih strank in ravnalo pristransko. V konkretnem primeru je bila toženka glede na zgoraj izpostavljen način podajanja dokaznih predlogov seznanjena, kaj skuša tožnik dokazati s posameznim dokaznim predlogom, dana ji je bila možnost odgovora na tožnikove navedbe in podajanja lastnih dokaznih predlogov, s pomočjo pooblaščenke je sodelovala v postopku izvajanja dokazov, ki jo je tudi izkoristila s postavljanjem vprašanj posameznim zaslišanim. V konkretnem primeru tako zaradi te procesne nedoslednosti ni mogoče govoriti o kršitvi toženkinih absolutnih procesnih pravic (predvsem pravice do izjave).

21. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev. V tem okviru se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil toženkine teze, da vse zatrjevano premoženje predstavlja njeno posebno premoženje, ampak gre za premoženje, pridobljeno s sredstvi iz dela obeh pravdnih strank, pomešano s posebnim premoženjem obeh pravdnih strank. Pritožba nima prav, da številni zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo v okviru ugotavljanja dejanskega stanja, nimajo podlage v tožnikovi trditveni bazi. Tožnik je podal ustrezen okvir pravno odločilnih dejstev, ki jih terja materialnopravna podlaga, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne podrobnejše zaključke. V ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno glede ustvarjanja skupnega premoženja je sodišče prve stopnje ustrezno vključilo tudi na trditvah temelječa dejstva o prispevku družbe S., d. o. o., pri urejanju poslovnega prostora na S. 98, tožnikovem poroštvu h kreditni pogodbi in njegovi skrbi za toženkinega sina A., nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

22. Res je sicer, da nekatere v pritožbi izpostavljene okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nimajo podlage v trditvah pravdnih strank (npr. o tem, da je toženka preživljala tri otroke, da je tožnikov prispevek predstavljalo tudi omogočanje cenejšega opremljanja skupnega stanovanja, da sta zakonca uporabljala vozila, za katera je plačevala leasing tožnikova družba, da je bilo za nakup stanovanja na M. 8 potrebno znatno doplačilo). Vendar te na sprejeto odločitev in presojo o obsegu skupnega premoženja nimajo nobenega vpliva, saj niso neposredno povezane z zgoraj izpostavljenimi pravno odločilnimi dejstvi, ki jih definira materialnopravna podlaga.

23. Po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilna in ustrezna tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obsega skupnega premoženja, saj je ta natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP. Pritožba ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila (ustrezno) ovrednotena. Ob tem velja izrecno zavrniti pritožbene očitke o napačni dokazni presoji dejstva o tožnikovih vlaganjih posebnega premoženja v skupno premoženje, ker je na naroku izpovedal o skrbi za mamo, ki je kot begunka prišla v Slovenijo. Pritožba zmotno meni, da je s tem tožnik zanikal tožbene trditve o vlaganju denarja, ki ga je prejel od staršev, v skupne nepremičnine.

24. Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25. Toženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te sam krije tudi tožnik glede na vsebino odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Skladno z navedeno določbo se sodnika izloči takrat, ko obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. 2 Zgolj pripomniti gre, da je toženka sicer v tretjem, t. j. zadnjem, predlogu za izločitev sodnice navedla, da se zaradi kršitev procesnih pravil poraja dvom v morebitne prijateljske vezi ali korupcijo v ozadju postopka, kar bi (v primeru konkretizacije, ki je toženka ni zmogla) lahko bile trditve o subjektivnih okoliščinah, vendar presoje predsednika sodišča v zvezi z izpostavljenim v pritožbi zoper sklep Su 248/2019 z dne 2. 7. 2019 ne izpodbija. 3 Stranke imajo kadarkoli možnost vpogleda v izjavo sodnika tudi v Su spisu. 4 Na to kaže že okoliščina, da je sodišče prve stopnje del zahtevka glede v času trajanja zakonske zveze pridobljenega premoženja zavrnilo. 5 Ni trdila, da je vse v času trajanja zakonske zveze kupljeno premoženje plačala iz svojega posebnega premoženja in ne iz prihodkov, ki jih je dobila iz dela v času trajanja zakonske zveze. 6 Tožnik je te trditve smiselno zanikal s trditvami o vlaganju tega premoženja v skupne nepremičnine. 7 Veliko zakoncev vse skupno premoženje formalno evidentira na ime le enega. 8 Pritožba zmotno in iz konteksta povzema zaključek sodišča prve stopnje, da predstavljajo vlaganja družbe S., d. o. o., tožnikov prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja, saj je to (izrecno) navedlo le v okviru povzetka tožnikovih trditev.