Jedro

Tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest pri toženki, ki za enako oziroma primerljivo delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo. V pritožbi sam priznava, da sistemizacije v individualnem delovnem sporu ne more spremeniti, pri čemer pa po vsebini zahteva prav to: da bi sodišče njegovemu delovnemu mestu pripisalo višji plačni razred.

Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta. V primeru tožnika ta pogoj ni bil izpolnjen; opravljal je dela in naloge na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, z opisom del in nalog, ki jih je v okviru tega delovnega mesta tudi dejansko izvajal.

Okoliščini, da je opis večine del in nalog na dveh različnih delovnih mestih (ki sta sicer sistemizirani v dveh različnih organizacijskih enotah delodajalca in pri katerih se naloge opravljajo v različnih nazivih) skoraj identičen in da delavci na teh različnih delovnih mestih opravljajo enaka dela in naloge, ne dajeta podlage za zaključek, da tožnik opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta. Tudi v takšnem primeru delavec še vedno opravlja dela in naloge svojega delovnega mesta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 459,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 11. 2019 do 31. 7. 2024 v skupni višini 24.508,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka 1.769,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov ter ji očita, da je neobrazložena, protispisna in zmotna. Trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izrecno zatrjeval, da opravlja delo in naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Vztraja, da ni dejanske razlike med delovnima mestoma na PU B. in PU A. glede vsebine, zahtevnosti in obsega dela; plačo je prejel za delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno formalno pogodbo o zaposlitvi, ne pa 3 plačne razrede višje plače za delovno mesto, ki je pri toženki višje vrednoteno in katerega dela in naloge je dejansko opravljal, tj. vodja oddelka v PU A.; do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da toženka ni prerekala, da je opravljal vsa dela in naloge drugega višje vrednotenega delovnega mesta; z ugotovitvijo, da je delovno mesto vodja oddelka v A. bolj zahtevno od vodje oddelka v B. pa je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago. Očita mu še, da se ni opredelilo do trditev, da je delovno mesto vodje oddelka v PU B. bolj obremenjeno od tistega v A. (več klicev, interventnih dogodkov in zapisov v dnevnik) niti do trditev, da so delovna mesta v oddelku po RS povsem primerljiva med seboj, razlika je le pri vodjih oddelkov v B. in v A., kar je posledica ukinitve PU C. in prenosa delovnega mesta in ohranitve plačnih razredov vodje centra v oddelku PU A. Nasprotuje zavrnitvi zaslišanja D. D. , zaradi česar ni mogel dokazati vzroka za razlikovanje med delovnima mestoma; kršene so bile določbe ZPP. Navaja, da se ni primerjal z delovnim mestom vodje centra PU B. (šifra delovneg amesta...), temveč z delovnim mestom vodja oddelka PU A. (šifra delovnega mesta...), katerega vsa dela in naloge je opravljal (kar bi izpovedal D. D.). Soglaša s trditvijo, da sistemizacije ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje bi se po njegovem mnenju moralo opredeliti do navedb o opravljanju nalog, ki so bistveno širše od vodenja oddelka oziroma na ravni celotnega oddelka oziroma na nivoju države. Nasprotuje dokazni oceni priče E. E., da je izvajal naloge nivoja oddelka, in ne celotnega centra. Vztraja, da se delo vodij oddelka v PU . in PU B. ne razlikuje med seboj, saj je specifika dela v vseh oddelkih v državi enaka; do tega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti, enako do vprašanja, kako je mogoče, da sta vodja centra in vodja oddelka v PU A. v istem plačnem razredu. Ker toženka v zvezi s tem ni podala trditev, bi sodišče prve stopnje moralo slediti njegovi argumentaciji glede podlage za razlikovanje in mu posledično priznati razliko v plači; v sodbi bi moralo pojasniti, kaj je podlaga za različno vrednotenje dveh povsem primerljivih delovnih mest. Sklicuje se na akt o sistemizaciji, v katerem so določena dela in naloge vodje oddelka PU A. in je predviden 39. plačni razred. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do očitka, da ga toženka v sistemizaciji delovnih mest neenakopravno obravnava pri plači; dokazno breme glede diskriminacije je na njej. Nasprotuje stališču toženke, da je vse v domeni predstojnika, saj je zmotno in v nasprotju s sodno prakso; sklicuje se na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 367/2023, v kateri je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen. Ponavlja, da vsi vodje oddelkov za ... na vseh policijskih upravah opravljajo enako delo in med njimi ni razlikovalnega elementa, zato mu pripada razlika v plači. V zvezi s pravico do plačila po dejanskem delu se sklicuje na odločitvi vrhovnega sodišča VIII Ips 306/2009 in VIII Ips 19/2014. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo, ki jih tudi priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 11. 2019 do 31. 7. 2024 iz naslova dejanskega opravljanja nalog drugega višje vrednotenega delovnega mesta (44. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1), saj je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo delovnega mesta vodje oddelka v PU B. (šifra delovnega mesta ...), za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ne pa del in nalog drugega višje vrednotenega delovnega mesta, saj je delo na delovnih mestih tožnika in vodje oddelka v PU A. (šifra delovnega mesta ...) v bistvenem enako. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Povsem splošnega očitka protispisnosti ni moglo presoditi, saj tožnik ni navedel, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (predvsem: da sta primerjani delovni mesti glede del in nalog povsem primerljivi, da je tožnik opravljal delo svojega, in ne drugega delovnega mesta ter da ne gre za nedovoljeno neenako obravnavo). Med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ti očitki so v pretežni meri posledica tožnikovega nestrinjanja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja dela in naloge svojega delovnega mesta, ki pa so enaka delu in nalogam drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove trditve, da je opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta, iz sodbe izhaja tudi ugotovitev, da ni dejanske razlike med primerjanima delovnima mestoma glede vsebine, zahtevnosti in obsega dela; ne drži torej očitek, da se do tega ni opredelilo. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati podlago oziroma razlog za različno vrednotenje dveh primerljivih delovnih mest oziroma enako vrednotenje dveh hierarhično različnih delovnih mest,1 saj to za odločitev ni pravno pomembno. Glede na to, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo po dejanskem delu na delovnem mestu vodje oddelka v PU A., niso odločilna dejstva v zvezi z njegovim opravljanjem nalog, ki so širše od vodenja oddelka oziroma se opravljajo za ves ... oziroma na nivoju države; sodišču prve stopnje tega ni bilo treba dodatno obrazlagati. Ker ne gre za odločilna dejstva, tega tudi pritožbeno sodišče ne presoja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.Ni podana kršitev pravil pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče D. D. Dokazni predlog je pravilno zavrnilo, saj je bil predlagan za dokazovanje dejstev, ki v sporu niso pravno pomembna (za ugotovitev okoliščine, zakaj je bilo sistemizirano delovno mesto vodje oddelka v OKC PU A. s šifro ..., oziroma je neprimeren dokaz za dokazovanje dejstva, da so delovne naloge na navedenem delovnem mestu enake tožnikovim, saj ni zaposlen na delovnem mestu z navedeno šifro. Slednjemu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Tudi sicer je tožnik v postopku zatrjeval, da je bilo delo vodje oddelka PU A. in vodje oddelka PU B. identično oziroma primerljivo, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, zato zaslišanje dodatne priče za ugotovitev tega dejstva ni bilo potrebno.

9.Sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage toženke. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik opravljal dela in naloge delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in ne del morebitnega zahtevnejšega delovnega mesta.

10.Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri toženki opravljal dela in naloge delovnega mesta vodja oddelka v Oddelku za ... Policijske uprave PU B. Zatrjeval je, da vodja oddelka PU A. opravlja enako delo in prejema 3 plačne razrede višjo plačo, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izvedenih dokazov. Zmotno pa se tožnik zavzema za to, da ta ugotovitev pomeni podlago za ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo za dejansko delo na višje vrednotenem delovnem mestu. Skladno z ustaljeno sodno prakso (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2025, s katero je zavrnilo revizijo v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 44/2025, in druge zadeve pritožbenega sodišča, npr. Pdp 334/2024, Pdp 308/2024, Pdp 183/2025) ne gre za delo na drugem, višje vrednotenem delovnem mestu, če delavec opravlja dela in naloge delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ta dela in naloge pa ima v opisu tudi neko drugo sistemizirano delovno mesto, ki pa je drugače (višje) vrednoteno.

11.Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da tožnik ni opravljal nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. Opravljal je delo svojega delovnega mesta skladno s sistemizacijo delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove navedbe, da je opravljal druge naloge, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta vodje oddelka PU A., saj ni navedel konkretnih delovnih nalog v zvezi s prepisanimi alinejami2 opisa tega delovnega mesta niti ni navedel, kakšen obseg njegovega dela naj bi takšne naloge predstavljale. Da bi tožnik opravljal kakšna dodatna dela, ki niso zaobsežena v opisu del njegovega delovnega mesta, v pritožbi na več mestih sam zanika s sklicevanjem na to, da vsi vodje oddelkov za operativo na vseh policijskih upravah opravljajo enako delo in med njimi ni razlikovalnega elementa.

12.S svojim zahtevkom tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest pri toženki, ki za enako oziroma primerljivo delo na dveh različnih delovnih mestih (vodja oddelka PU B. in vodja oddelka PU A.) predvideva različno plačilo. V pritožbi sam priznava, da sistemizacije v individualnem delovnem sporu ne more spremeniti, pri čemer pa po vsebini zahteva prav to: da bi sodišče njegovemu delovnemu mestu pripisalo višji plačni razred.

13.V sodbi VIII Ips 22/2025 je Vrhovno sodišče RS opredelilo pojem plačila za dejansko delo kot izhaja iz sodne prakse: to je v primerih, ko delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, po navodilih delodajalca dejansko opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta, ki je vrednoteno višje, kot je vrednoteno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.3 Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ta pogoj v primeru tožnika ni bil izpolnjen; opravljal je dela in naloge na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, z opisom del in nalog, ki jih je v okviru tega delovnega mesta tudi dejansko izvajal. Da bi opravljal dela in naloge drugega delovnega mesta (vodja oddelka PU A.), ki ne bi bile tudi njegove, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, izključeno pa je tudi glede na tožnikovo vztrajanje, da so delovna mesta vodij oddelkov ... po RS povsem primerljiva med seboj oziroma da je delo vodje oddelka na PU B. celo bolj zahtevno od primerjanega delovnega mesta v A. Okoliščini, da je opis večine del in nalog na dveh različnih delovnih mestih (ki sta sicer sistemizirani v dveh različnih organizacijskih enotah delodajalca in pri katerih se naloge opravljajo v različnih nazivih)4 skoraj identičen in da delavci na teh različnih delovnih mestih opravljajo enaka dela in naloge, ne dajeta podlage za zaključek, da tožnik opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta. Tudi v takšnem primeru delavec še vedno opravlja dela in naloge svojega delovnega mesta. Tožnik do vtoževane razlike v plači iz naslova dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta zato ni upravičen.

14.Sklicevanje na odločitev v zadevi Pdp 367/2023 je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje.5 To velja tudi za judikata vrhovnega sodišča VIII Ips 306/2009 6 in VIII Ips 19/2014.7

15.Zavrniti je treba tudi pritožbeno stališče, da toženka ni dokazala, da tožnika ni diskriminirala. V točki 25 obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na odškodninski podlagi, saj s strani tožnika zatrjevana okoliščina, na podlagi katere naj bi bil diskriminiran (kraj opravljanja dela), ni upoštevna osebna okoliščina v smislu 6. člena ZDR-1. Glede na to dokazno breme na toženko ni prešlo. Konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s tem tožnik ni podal, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa odločitve ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ji je po veljavni Odvetniški tarifi (OT) za odgovor na pritožbo priznalo 750 točk in 2-odstotne materialne stroške, skupaj 765 točk oziroma (glede na vrednost točke 0,60 EUR) 459,00 EUR.

-------------------------------

1Vodje centra ... PPU A. in vodje oddelka PU A..

2Te so: - spremljanje, analiziranje, proučevanje in ocenjevanje varnostnih razmer ter učinkovitosti in uspešnosti policijskega dela, - izvajanje najzahtevnejših nalog,- sodelovanje pri oblikovanju sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv,- zagotavljanje strokovne pomoči in izvajanje nadzora,- sodelovanje pri izpopolnjevanju in usposabljanju policije in drugih,- sodelovanje pri pripravi predpisov s področja dela,- sodelovanje pri projektih,- usklajevanje nalog z drugimi državnimi organi in institucijami,- oblikovanje novih oblik policijskega dela,- sodelovanje pri izpopolnjevanju taktike policijskega dela.

3Prim. VIII Ips 33/2024, točka 18 obrazložitve.

4Delo vodje oddelka v PU B. (šifra DM ...) se lahko opravlja v uradniškem nazivu samostojni policijski inšpektor I (36. plačni razred) ali višji samostojni policijski inšpektor III (39. plačni razred), delo vodje oddelka v PU A. in PU Č. (šifra DM ...) pa v uradniškem nazivu "višji samostojni policijski inšpektor III" (39. plačni razred) ali "višji samostojni policijski inšpektor II" (41. plačni razred).

5Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dejansko opravljal dodatna dela in naloge drugega višje vrednotenega delovnega mesta, ki v opisu njegovega delovnega mesta niso bile obsežene.

6Kljub formalni razporeditvi na eno formacijsko dolžnost, je bilo tožniku odrejeno zahtevnejše delo na drugih dveh formacijskih dolžnostih.

7V zadevi je bilo za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo po dejanskem delu treba ugotoviti, ali tožnik opravlja dela višjega častnika za letalstvo ali dela višje vrednotene formacijske dolžnosti letalskega inženirja.