Jedro

Kršitev pravil o obrazložitvi razlogov za odločitev je nedvomno vplivala na pravilnost oziroma zakonitost odločitve. Namreč drugostopni organ bi pri odločanju o pritožbi moral upoštevati tudi nov dokaz, ki ga je tožnik v dopolnitvi pritožbe uveljavljal (se do njega opredeliti ter z upoštevanjem le tega preizkusiti dokazno oceno prvostopnega organa), saj je tožnik obrazložil zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 31. 7. 2007 in odločba Upravne enote A., št. ... z dne 14. 2. 2007 v 1. točki izreka v delu, kolikor z njim ni ugodeno zahtevi tožnika, ter se zadeva v tem delu vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo št. ... z dne 14. 2. 2007 zahtevi tožnika delno ugodil in mu priznal status žrtve vojnega nasilja - interniranca - za čas prisilnega bivanja v internaciji v italijanskem taborišču Roccaspinavelti od 4. 6. 1942 do 30. 9. 1943 (1. točka izreka); priznal pravico do doživljenjske mesečne rente od 1. 12. 2006 dalje v znesku 29,76 EUR mesečno od 1. 12. 2006 naprej (2. točka izreka); navedel, da je stranka dolžna v 15 dneh prijaviti Upravni enoti A. vsako spremembo, ki vpliva na posamezno pravico ali njen obseg (3. točka izreka), da revizija zadrži izvršitev odločbe (4. točka izreka), ter da stroškov postopka ni (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi zbranih dokazov - dokumentacije, zapisnikov o zaslišanju prič in izjav stranke ugotovil, da je potrebno zahtevi tožnika za priznanje statusa delno ugoditi in sicer v delu zahtevka za priznanje statusa vojnega nasilja interniranca na podlagi obdobja prebitega v internaciji od 4. 6. 1942 do 30. 9. 1943, zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika, ki se nanaša na obdobje prebito v zaporu od 19. 1. 1942 do 3. 6. 1942 in zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, ki se nanaša na obdobje prebito v begunskem taborišču od 1. 10. 1943 do 15. 5. 1945 pa zavrniti, vse v skladu s 1. odstavkom 2. člena in 1. odstavkom 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZŽVN). Dejstvo je, da je A.A. prebil v internaciji od 4. 6. 1942 do 30. 9. 1943 v taborišču Roccaspinavelti, ker to potrjujejo izjave stranke in prič ter prevod potrdila o internaciji z dne 8. 11. 1945. Tožnik pa ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zapornika za čas prisilnega bivanja v zaporu v Novem mestu, Ljubljani in Kopru za obdobje od 19. 1. 1942 do 3. 6. 1942, saj tega dejstva ni dokazal z nobenim pisnim dokazom, temveč le s posrednimi izjavami prič, kar pa ni možno upoštevati kot zadosten dokaz za priznanje statusa. Tožnik v svojih pisnih izjavah sicer navaja, da so ga 19. 1. 1942, ko je bil v Gimnaziji v Novem mestu, italijanski orožniki aretirali in odpeljali v zapor v Novo mesto, kjer je bil zaprt dva meseca, od tam pa poslali v sodniške zapore v Ljubljano, kjer je preživel dva meseca, nato pa v zapor v Koper, kjer je bil ravno tako zaprt približno dva meseca. Ni pa predložil listinskih dokazov, ki bi potrjevali dejstvo, da je bil tožnik zapornik oziroma izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev v smislu 1. odstavka 2. člena ali 1. odstavka 3. člena ZŽVN. Tudi upravnemu organu v ugotovitvenem postopku ni uspelo pridobiti s strani arhivov v Sloveniji listinskih dokazov, ki bi potrjevali zatrjevano dejstvo. Še več, zatrjevanja stranke in prič izpodbija fotokopija in neoverjen prevod potrdila o bivanju tujca A. A. v Italiji, izdana v Bariju dne 1. 9. 1945, iz katerega je razvidno, da je tožnik prišel iz A. v Italijo na naslov Via ... 170, dne 19. 1. 1942 z namenom tranzita. Iz potrdila ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik v tem času izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom italijanskih okupacijskih sil v smislu 1. odstavka 2. člena in 1. odstavka 3. člena ZŽVN. Nadalje tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca za obdobje od 1. 10. 1943 do 15. 5. 1945 za čas bivanja v begunskem taborišču Jesi v pokrajini Bari v Italiji. Tožnik v pisnih izjavah navaja, da je v taborišču Roccaspinalveti preživel kot interniranec do kapitulacije Italije, nato pa so to taborišče prevzeli Nemci. Pobegnil je na jug, kjer so ga zajeli angleški vojaki, ki so ga poslali v kamp za begunce Jesi. V tem času so prišli iz Egipta jugoslovanski mornariški oficirji in prostovoljno se je javil v jugoslovansko mornarico, kjer je preživel na ladji dva meseca, nato se je vrnil v kamp Jesi. Januarja leta 1948 pa je od tu odšel v Argentino. Iz navedenega sledi, da tožnik v času bivanja v begunskem taborišču Jesi v Bariju ni bil izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil, kar za priznanje statusa ŽVN izrecno zahteva 1. odstavek 2. člena in 1. odstavek 3. člena ZŽVN, saj je bilo taborišče Jesi v rokah angleških zaveznikov.

Drugostopni organ je z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007 pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je tožnik uspel dokazati le, da je bil v času od 4. 6. 1942 do 30. 9. 1943 v internacijskem taborišču Roccaspinalveti. Iz dokazil je tudi razvidno, da je bil tožnik dijak v Gimnaziji v Novem mestu. Po njegovi izjavi naj bi bil 19. 1. 1942 v Gimnaziji v Novem mestu aretiran s strani italijanskih orožnikov in odpeljan v zapor v Novo mesto, nato pa v zapore Ljubljana in Koper. Sledila naj bi internaciji v taborišče. Po kapitulaciji pa je pobegnil v Bari. Za čas prebit v zaporih v Novem mestu, Ljubljani in Kopru ni pisnih dokazil, je pa dokazilo iz katerega je razvidno, da je tožnik prišel v Italijo 19. 1. 1942, v Občino Bari, neoverjen prevod potrdila o bivanju tujca v Italiji z dne 1. 9. 1945, ki ima večjo dokazno težo kot izjava priče sestre in pooblaščenke, ki potrjuje izjavo tožnika, da so ga dne 19. 1. 1942 aretirali italijanski orožniki v šoli v Novem mestu ter priče B.B. ter C.C.. Organ druge stopnje ne izključuje možnosti, da je bil tožnik res 19. 1. 1942 aretiran s strani italijanskih orožnikov in odpeljan v zapore kot navaja, vendar o tem ni nobenih dokazil, nasprotno predloženo je dokazilo, da je bil od 19. 1. 1942 v Bariju, kar tudi ni bilo z nobenim dokazom ovrženo, zato se zahtevku za priznanje statusa zapornika od 19. 1. 1942 do 3. 6. 1942 ne more ugoditi. Meni pa tudi, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v času od 1. 10. 1943 do konca vojne, kjer je bival v begunskem taborišču Jesi v Bariju in tako ni bil izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil. Tožnik izpodbija odločbo prvostopnega organa v delu, v katerem mu je Upravna enota A. zavrnila zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot zaporniku, ki se nanaša na obdobje prebito v zaporih v Novem mestu, Ljubljani in Kopru, od aretacije 19. 1. 1942 do 4. 6. 1942, ko je bil s strani italijanskih okupacijskih sil odpeljan v taborišče v Italijo. Tožbo utemeljuje z obvestilom Arhiva RS z dne 15. 2. 2007, v katerem je navedeno, da je bil A.A. aretiran 19. 1. 1942 od italijanskih okupacijskih oblasti in zaprt v Novem mestu, Ljubljani in Kopru. To dejstvo je zatrjeval že sam tožnik, sama pooblaščenka zaslišana kot priča in ostale priče, vendar kljub velikim naporom v času postopka na prvi stopnji, ni uspel pridobiti listinskih dokazov, ki bi to dejstvo potrjevalo. Pooblaščenka pojasnjuje, da ker je bila prepričana, da bi morali obstajati dokazi v času prebivanja brata v zaporih v Novem mestu, Ljubljani in Kopru, je iskala dokaze v arhivih Republike Slovenije. Dokazno gradivo je dobila 15. 3. 2007 in ga takoj, ko ga je pridobila poslala na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve kot dopolnilo pritožbi z dne 2. 3. 2007, vendar pri izdaji odločbe ta dejstva niso bila upoštevana. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporna odločitev organov, da tožniku ne pripada status žrtve vojnega nasilja - zapornik za čas prebit v zaporih v Novem mestu, Ljubljani in Kopru od 19. 1. 1942 do 3. 6. 1942. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je pri soglasni odločitvi organov, da tožniku zahtevan sporen status ne pripada, pretehtalo potrdilo o bivanju za tujce v Italiji, iz katerega izhaja, da je bil že 19. 1. 1942 v Italiji in torej ni bil zaprt, kot dokazuje, kljub drugačnemu zatrjevanju tožnika (na ta dan naj bi bil s strani italijanskih okupatorskih oblasti aretiran in odpeljan v zapor Novo mesto) in prič. Drugostopni organ je pri svoji odločitvi sledil dokazni oceni prvostopnega organa in njegovim razlogom ter okviru dokazovanja, ki ga je ta izvedel. Tožnik ugovarja bistveni kršitvi določb postopka, v postopku reševanja pritožbe, ker se organ ni opredelil (upošteval) dokaza, ki ga je predložil pritožbi (poslan na organ druge stopnje 15. 3. 2007), ki ga je pridobil s strani Arhiva Republike Slovenije in iz katerega izhaja, da je bil tožnik aretiran od italijanskih okupatorskih oblasti 19. 1. 1942, zaradi sodelovanja pri protestni demonstraciji na Gimnaziji Novo mesto, ki je bila 1. 12. 1941. Najprej je bil zaprt v Novem mestu, nato je bil 16. 3. 1942 preveden v Ljubljano, dne 27. 3. 1942 pa so ga odpeljali v zapor v Koper. Po presoji sodišča je uveljavljeni tožbeni ugovor utemeljen: Kršitev pravil o obrazložitvi razlogov za odločitev pa je nedvomno vplivala na pravilnost oziroma zakonitost odločitve. Namreč drugostopni organ bi pri odločanju o pritožbi moral upoštevati tudi nov dokaz, ki ga je tožnik v dopolnitvi pritožbe uveljavljal (se do njega opredeliti ter z upoštevanjem le tega preizkusiti dokazno oceno prvostopnega organa), saj je tožnik obrazložil, zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena ZUP). Po mnenju sodišča predloženo dokazilo kaže na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje prvostopnega organa glede zavrnjenega statusa tožnika v obdobju od 19. 1. 1942 do 3. 6. 1942 in je zato posledično sporna tudi pravilna uporaba materialnega prava. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj prvostopni organ ponovno presodi vse že izvedene dokaze (izjavo stranke in zaslišanje prič), pa tudi vse listine, vključno z novo pridobljenim dokazom in o statusu tožnika v obdobju od 19. 1. 1942 - do 3. 6. 1942 po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja ponovno odloči. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, sta odločbi organov nezakoniti. Sodišče ju je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.