Jedro

Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni. Pritožba pa z njimi v največji meri ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč le navaja načela, pravne predpise in sodno prakso. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora pritožnik pritožbene razloge navesti konkretizirano. Navajanje pravne teorije, pravnih stališč in sodne prakse lahko služi le kot strokovna podkrepitev konkretizirano uveljavljenim pritožbenim razlogom, brez slednjih pa je pritožba puhla.

Izključ(ujoč)nost je kriterij za obstoj posesti, ne pa funkcionalnega (pripadajočega) zemljišča, saj je jasno, da pripadajoče zemljišče, če ni ograjeno, občasno uporabljajo tudi druge osebe (obiskovalci, dostavljalci, sprehajalci itd.).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela št. 60/22 k. o. X skupno pripadajoče zemljišče stavb na naslovih A. ulica 6 in 8 v Ljubljani in odredilo vknjižbo te parcele kot splošnega skupnega dela teh stavb (I. točka izreka); ustavilo postopek glede parcel št. 60/16 in 60/23 (II. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano) ter predlog za določitev individualnega pripadajočega zemljišča stavbi A. ulica 8 izločilo iz postopka (III. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano).

2. Zoper I. točko izreka sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v zvezi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča2 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku3) in med drugim navaja, da sklep posega v lastninsko pravico MOL in javne površine. Predlagatelji niso dokazali, da so skupaj s stanovanji kupili tudi lastninsko pravico na spornih zemljiščih. Parcela je infrastrukturni objekt, ki se je lastninil po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah4, kar izključuje uporabo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.5 Sklicuje se na Zakon o komunalnih dejavnostih6 in podzakonske predpise v zvezi z javnimi parki in potmi ter na 44. člen ZVEtL-1. Sporna parcela je javna površina, namenjena vsem pod enakimi pogoji.

3. Predlagateljica in drugi udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo pravne podlage pridobitve pripadajočih zemljišč (5. do 8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), v 11. in 15. točki pa je pojasnilo, kako je s pomočjo izvedenskega mnenja ta načelna izhodišča udejanjilo v konkretnem primeru in v posledici ugotovilo, da je sporno zemljišče skupno pripadajoče zemljišče stavb na A. ulici 6 in 8 v Ljubljani.

6. Ti razlogi sodišča prve stopnje so pravilni. Pritožba pa z njimi v največji meri ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč le navaja načela, pravne predpise in sodno prakso. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora pritožnik pritožbene razloge navesti konkretizirano. Navajanje pravne teorije, pravnih stališč in sodne prakse lahko služi le kot strokovna podkrepitev konkretizirano uveljavljenim pritožbenim razlogom, brez slednjih pa je pritožba puhla.7

7. Pritožba tako argumentirano ne oporeka razlogom prvostopenjskega sklepa, da je izvedenka na podlagi prostorskih aktov iz časa izgradnje, pretekle redne rabe in urbanističnih standardov ugotovila, da je sporna parcela (ki meri 111 m2) neposredna okolica dveh stavb (ki stojita v nizu), da gre za »zajede« med stavbami, da zemljišče predstavlja skupne dostopne poti do vhodov v obe stavbi in zeleno površino med stavbami, ki služi za počitek, igro in nujna vzdrževalna dela. Tudi iz skice (zadnja stran list. št. 179) je razvidno, da gre za manjšo površino, ki jo s treh strani omejujejo stene blokov, s četrte pa cesta (ki ni del sporne parcele), kar še dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo (le) dveh stavb.

8. Glede na zgoraj povedano se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi šlo za javno površino, javni park ipd. Pritožnica niti ne zatrjuje, da bi bila parcela razglašena za javno dobro, da bi bila del kakega konkretnega parka ali javne površine. Posplošeno razpravljanje o javnih parkih, zelenicah, nasadih, drevoredih, otroških igriščih8 itd., njihovi funkciji in lastninjenju ne more biti uspešno, saj pritožba ne pojasni, kakšno konkretno javno funkcijo naj bi imelo sporno zemljišče, kam naj bi se prek njega prišlo (razen v bloka na ulici A. 6 in 8) ali kaj podobnega.9 Res je, da javni parki, zelenice, poti itd. niso predmet lastninjenja po ZLNDL, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za javno površino.

9. Pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka v postopku obrazloženo navajala, da gre za javne površine, so pavšalne, saj pritožnica ne pove, v kateri vlogi ali na naroku naj bi podala navedbe o tem in kakšne. Enako pavšalne so tudi navedbe, da predlagatelji niso dokazali, da so skupaj s stanovanji kupili tudi lastninsko pravico na spornih zemljiščih; sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, zakaj šteje, da so jo, in s temi razlogi se pritožba konkretizirano ne sooči. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da iz ugotovitve, da so predlagatelji v preteklosti sporni nepremičnini urejali in vzdrževali sami, še ne izhaja zaključek, da je bila njihova uporaba nepremičnine do drugih izključujoča. Prvič, pritožba ne pojasni, kdo, kdaj in kako naj bi parcelo še uporabljal, in drugič, za status pripadajočega zemljišča ni nujno, da je le-to v izključni uporabi le etažnih lastnikov. Izključ(ujoč)nost je kriterij za obstoj posesti, ne pa funkcionalnega (pripadajočega) zemljišča, saj je jasno, da pripadajoče zemljišče, če ni ograjeno, občasno uporabljajo tudi druge osebe (obiskovalci, dostavljalci, sprehajalci itd.). Pravilne in relevantne kriterije za določitev pripadajočega zemljišča je sodišče prve stopnje navedlo v prvem odstavku na 4. strani sklepa.

10. Naposled so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila sporna parcela last MOL (in da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njeno ustavno varovano lastninsko pravico). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni lastnica in da to (ne glede na zemljiškoknjižni vpis) nikoli ni bila, saj je glede na predpise v času gradnje in tudi poznejše pripadajoče zemljišče bilo akcesorij etažne lastnine (ali pravice uporabe) stanovanj. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1,10 saj nasprotne udeleženke ni mogoče šteti za dobroverno. V sodni praksi je utrjeno stališče, da dobrovernost v primerih preoblikovanja družbene lastnine v lastninsko pravico po ZLNDL vključuje tudi poznavanje predpisov, vključno s predpisi o lastninjenju,11 s poznavanjem teh predpisov pa je bilo mogoče ugotoviti, da je sporno zemljišče pripadajoče (funkcionalno) zemljišče določene stavbe.

11. Ker niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

12. Ker pritožnica ni priglasila pritožbenih stroškov, je izrek o stroških odpadel. 1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 3 Uradni list SRS, št. 30/1986 in nadaljnji, v nadaljevanju ZNP, v zvezi s prvim odstavkom 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/2019). 4 Uradni list RS, št. 32/1993 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGJS. 5 Uradni list RS, št. 44/1997 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL. 6 Uradni list SRS, št. 8/1982 in nadaljnji, v nadaljevanju ZKD. 7 Primerjaj sodbo VSL II Cp 2371/2016 z dne 11. 1. 2017. 8 Glede na lokacijo in majhno površino sporne parcele je evidentno, da le-ta ne more biti vse našteto hkrati. Kaj naj bi bila in zakaj pritožnica meni, da je to, pritožba ne pove. 9 Zato so neutemeljene (in nekonkretizirane) pritožbene navedbe, da naj bi se javne površine opredeljevale »kar tako« kot pripadajoča zemljišča, kar bi onemogočalo prehod »skozi mesto, soseske in predele.« 10 Ki določa: V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča se ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču ali na delu pripadajočega zemljišča prenehala, če je zemljiškoknjižni lastnik ali druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. 11 Glej npr. sklep VSRS II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009 z dodatno citirano pravno teorijo, sodba VSRS II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012 in številne druge odločbe.