Jedro

Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi mogoče več izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to poskuša tožena stranka s pritožbo, s katero želi celovito obravnavati zadevo. Glede na pasivnost tožene stranke sodišče prve stopnje o možnosti ali nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni moglo odločati, saj tožnik takšnega predloga v tožbi ni podal, sodišče samo pa tudi ni moglo ugotoviti interesov obeh strank, kot to določa 1. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je sploh mogoče nadaljevanje delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 19. 12. 2014 in sklep Komisije za pritožbe Vlade Republike Slovenije z dne 28. 1. 2015 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podani tožniku (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 4. 3. 2015 in je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti k opravljanju del in nalog, ki jih je opravljal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 4. 3. 2015 dalje, mu za obdobje od 4. 3. 2015 do vrnitve nazaj na delo obračunati plačo v višini 1.370,97 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke, pripadajočo neto mesečno plačo pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti neto mesečnih zneskov plače, to je vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila izplačati tožniku, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za del, v katerem tožnik zahteva, da mu tožena stranka prizna vse preostale pravice iz dela za obdobje od 4. 3. 2015 do vrnitve nazaj na delo) (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožniku povrniti priglašene stroške sodnega postopka v znesku 399,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 2. odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri izdaji zamudne sodbe sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom sploh še mogoče, kar je eden izmed pogojev za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj morata biti namreč ta dva pogoja izpolnjena kumulativno, torej mora obstajati tako utemeljen odpovedni razlog kot tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Takšno možnost daje sodišču prve stopnje tudi 118. člen ZDR-1, ki določa, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pasivnost tožene stranke je bila v konkretnem primeru sicer podana, vendar se iz tega vidika ocenjuje le kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču prve stopnje dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo. Tako bi sodišče prve stopnje iz tožnikovih navedb, ki jih je ta podal v tožbi moralo ugotoviti tudi, ali je v konkretnem primeru sploh mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Iz opisa kršitev in predloženih dokazov ter iz navedb v tožbi namreč utemeljenost tožbenega zahtevka v tem delu ne izhaja. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tudi glede obračuna in izplačila plače v višini 1.370,97 EUR bruto mesečno kljub temu, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožniku je bil namreč 2. 12. 2014 vročen sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 27. 11. 2014, na podlagi katerega mu je bilo prepovedano opravljanje dela za čas trajanja postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Na podlagi tega sklepa je bil tožnik upravičen do izplačila nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Navedeno je bilo upoštevano pri tožnikovi plači za januar 2015, ko je bil opravljen tudi poračun razlike med rednim delom in prejetim nadomestilom. Sodišče prve stopnje je pri izdaji zamudne sodbe v delu, ki se nanaša na obračun izplačila plače, zmotno upoštevalo plačilne liste za oktober, november in december 2014, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 4. 3. 2015, pred tem datumom pa je prejemal še nadomestilo plače. Tako je tožba v tem delu nesklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Sodba je tudi v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo plače v višini 1.370,97 EUR bruto mesečno, pomanjkljiva, zaradi česar se ne da preizkusiti in tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka v pritožbi še izpostavlja, da se je tožnik 5. 3. 2013 zaposlil in prijavil v obvezno zavarovanje pri družbi A., pri čemer je nepravilna odločitev sodišča, ko je ugodilo zahtevku kot izhaja iz 3. točke izpodbijane sodbe, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče bi tako moralo samo ugotoviti dejstvo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju že zavarovan, saj ne sme priti do dvojnega zavarovanja in tako tudi toženki naložiti v plačilo kot sledi iz III. točke izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da sodišče prve stopnje izpodbijane zamudne sodbe ni izdalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odgovor na tožbo podala prepozno in da so za izdajo sporne zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih opredeljuje 1. odstavek 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena na odgovor, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal zahtevek, s katerim lahko razpolaga, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera je tožnik oprl svoj zahtevek, niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka 9. 1. 2014 izdala pisno opozorilo z navedbo kršitev z opozorilom na spoštovanje obveznosti iz delovnega razmerja in z obvestilom o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik kršitve iz opozorila priznava, zanika pa storitev očitanih kršitev iz sklepa tožene stranke z dne 19. 12. 2014 in 28. 1. 2015, ki mu jih tožena stranka očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov kot nadaljevanje kršitev tudi po pisnem opozorilu.

7. Obseg izpodbijane zamudne sodbe je omejen, ker se s pritožbo ne more izpodbijati zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi mogoče več izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to poskuša tožena stranka s pritožbo, s katero želi celovito obravnavati zadevo. Glede na pasivnost tožene stranke sodišče prve stopnje o možnosti ali nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni moglo odločati, saj tožnik takšnega predloga v tožbi ni podal, sodišče samo pa tudi ni moglo ugotoviti interesov obeh strank, kot to določa 1. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je sploh mogoče nadaljevanje delovnega razmerja.

8. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo glede obračuna in izplačila plač. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo višine plač, ki jih je v tožbenem zahtevku uveljavljal tožnik.

9. Ker niso bile podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti s pritožbo le pavšalno zatrjevane bistvene kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP ter na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, zato tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo pa ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato te stroške krije tožnik sam.