Jedro

Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4855/2024/6 (1222-18) z dne 14. 2. 2025. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče ob sklicevanju na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pritrdilo ugotovitvi toženke, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena iz razlogov po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo oziroma je pravilno ocenila, da tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe o zasebnih težavah za zapustitev izvorne države ne predstavljajo razlogov iz Ženevske konvencije in ZMZ-1. Njegovih navedb o težavah zaradi razmerja z mladoletno sosedo ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, saj mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Poleg tega je toženka pravilno ugotovila, da tožnik v zvezi s tem ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite zoper grožnje s strani nedržavnega subjekta (bratov navedene sosede), čemur tožnik v tožbi niti ne ugovarja. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe, da je bil tožnik zaradi berberske narodnosti žrtev rasizma in kot pripadnik manjšine diskriminiran pri uporabi jezika, zaposlitvi in šolanju. Posledično je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ni uspel ustrezno izkazati in utemeljiti navedb o rasističnem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera, saj niti v tožbi ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil. Njegove navedbe na naroku za glavno obravnavo glede odnosa učiteljev do njega med šolanjem v povezavi z diskriminacijo zaradi berberske narodnosti, je ocenilo za nedovoljene tožbene novote (52. člena ZUS-1), zavrnilo pa jih je tudi kot neutemeljene. Tožnik je namreč imel dostop do šolanja, saj je končal 12 razredov osnovne šole, in dostop do zaposlitve, saj bil zaposlen v kmetijstvu in gradbeništvu. Presodilo je tudi, da je bil tožnik na ustrezen način seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države in je tudi sam povedal, da v Casablanci, kjer je živel pred odhodom, ni imel nobenih težav. Na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran in da mu ni bila kršena pravica do obrambe in izjave, ker ni imel pooblaščenca, je sodišče zavrnilo tudi trditve o kršitvah postopka.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se, da gre pri njegovih navedbah o težavah v šoli za nedovoljeno novoto. Z navedbami o tem je le podrobneje pojasnil svoje težave v izvorni državi, saj v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. S tem je bila kršena njegova pravica do obrambe in izjave, kar je tudi razlog, da je na naroku podrobneje pojasnil okoliščine diskriminacije. Meni tudi, da opravljeno šolanje in zaposlitev v Maroku še ne pomenita, da ni bil diskriminiran. Poleg tega so prosilci za azil ranljiva skupina, so praviloma slabše izobraženi in prava neuki. Očita še, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb na glavni obravnavi, da mu v primeru vrnitve v domovino grozi zaporna kazen zaradi nezakonite zapustitve države, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik z navedbo, da to, da je v Maroku opravil nekajletno šolanje in da je bil zaposlen, še ne ne pomeni, da ni bil diskriminiran zaradi berberske narodnosti, ne more izpodbiti presoje v izpodbijani sodbi o neizkazani diskriminaciji v preteklosti. Navedena pritožbena trditev je namreč vsebinsko prazna in se do nje ni mogoče opredeliti. Prav tako pavšalne so navedbe, da se sodba opira le na tiste razloge iz izpodbijane odločbe, ki govorijo v prid zavrnitvi tožbe, na ostale pa ne, saj pritožnik ne pojasni, kateri naj bi bili razlogi, ki bi takšnemu zaključku nasprotovali. Ob tem Vrhovno sodišče le pripominja, da diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

7.Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati navedbe, s katerimi pritožnik nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o nedovoljenih novotah o dejstvih, ki jih je pritožnik navedel šele v upravnem sporu. S tem ko se je sodišče v izpodbijani sodbi po vsebini opredelilo do tako ocenjenih navedb in na njihovi podlagi kot neizkazane zavrnilo pritožnikove navedbe o diskriminaciji, pritožnik pa tega upoštevaje na razloge v prejšnji točki obrazložitve ni izpodbil, je stališče o novotah nepomembno za odločitev o pritožbi.

8.Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do pritožnikove navedbe na glavni obravnavi, da mu v primeru vrnitve v Maroko grozi zaporna kazen zaradi nezakonite zapustitve države. Iz zapisnika z dne 10. 3. 2025 namreč ne izhaja, da je pritožnik na naroku dal izjavo s tako vsebino. Celo če bi jo, pa ni razvidno – tega tudi pritožnik ne trdi –, da se nanaša na odločilna dejstva za odločitev. Le v takem primeru bi lahko šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki pa očitno ni podana.

9.Ker niti ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

---------------------------------

Op. št. (1)Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

Op. št. (2)Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, in Protokol o statusu beguncev, podpisan v New Yorku 31. januarja 1967 (Uradni list RS – MP, št. 9/92)

Op. št. (3)Tožnik je glede tega navajal, da je imel od leta 2022 razmerje s sosedo, čemur sta njena brata nasprotovala, zato je nastal spor in pretep, zaradi česar je moral zapustiti izvorno državo.

Op. št. (4)V skladu z navedeno določbo morajo biti dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.