Jedro

Izpodbojna so tista pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki so izvedena v obdobju izpodbojnosti in je posledica takega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) ter če je oseba, v korist katere je bilo tako dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo insolventnost (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno dokazovati, razen v primerih, ko se ta, ker gre za povezane osebe, šteje za izpolnjenega. V skladu s stališčem pravne teorije in sodne prakse predstavlja insolventnost stečajnega dolžnika v času opravljenega izpodbijanega dejanja dodaten pogoj za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnica mora upnici povrniti 658,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Z 14/2024 z dne 13. 3. 2024, zavrne (I. točka izreka sklepa) in da je dolžnica dolžna upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 335,99 EUR nadaljnjih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da upnik niti ni vložil tožbe niti ni o tem obvestil naslovnega sodišča. S tem upnik tudi priznava neobstoj škode. Upnik je vložil predlog za začasno odredbo po zakonitem zastopniku - upravitelju v insolvenčnih postopkih. Pooblaščenec upnika A. d.o.o. je v stečajnem postopku vložil prijavo terjatve, ki je bila prerekana s strani upravitelja. Iz končnega seznama terjatev z dne 3. 7. 2024 izhaja, da je terjatev prerekana in da je upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja terjatve. Pooblaščenec upnika je vložil tožbo z dne 19. 7. 2024. Upravitelj je tožbi obrazloženo oporekal, za podajo odgovora na tožbo je upravitelj pooblastil pooblaščenca, ki je vložil odgovor na tožbo z dne 7. 10. 2024, s katerim predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. S podajo pooblastila pooblaščencu in podajo odgovora na tožbo je prenehal pravni interes upnika v tem izvršilnem postopku za zatrjevanje verjetnosti obstoja terjatev, kot ene izmed zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Upravitelj namreč v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI Pg 1296/2024, zatrjuje neobstoj terjatve in ima položaj tožene stranke. S tem je prenehal pravni interes upnika, saj zatrjuje, da terjatev ne obstaja, zato ni izkazan pogoj verjetnosti obstoja terjatve iz 1. odstavka 272. člena. V izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. I 121/2019 in opr. št. I 317/2021, je sodnik posameznik, ki je odločal o predlogu za izdajo sklepa o začasni odredbi in o ugovoru dolžnice zoper sklep o začasni odredbi, vodil celotni izvršilni postopek od izdaje sklepa o izvršbi, izdaje sklepa o določitvi vrednosti nepremičnine, odločal je o ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi, o delnih umikih, o ustavitvi izvršilnega postopka. Sodniku je bilo tako poznano dejstvo glede vrednosti nepremičnine ID znak X in ID znak Y, ki jo je sodišče določilo v višini 252.000,00 EUR in dejstvo, da sta bili obe obveznosti po sklepih o izvršbi izpolnjeni. Navedene okoliščine predstavljajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranost sodnika, ki je odločal v tem izvršilnem postopku. Glede na odločitev sodnika in glede na način vodenja postopka, ko sodnik posameznik ni upošteval nobene od ugovornih navedb dolžnice, niti ni izvedel nobenega dokaznega predloga dolžnice, kljub dejstvu, da so se dokazni predlogi nanašali na dokazovanje neobstoja terjatve, kot enega od zakonskih pogojev za izdajo sklepa o začasni odredbi, niti ni v izpodbijanem sklepu nobena obrazložitev sodnika posameznika o tem, zakaj je zavrnil izvedbo predlaganih dokazov, je po oceni dolžnice izpolnjen pogoj za razveljavitev vseh izdanih sklepov v tem izvršilnem postopku. Poleg navedenega je dolžnica na spletni strani Okrajnega sodišča v Domžalah preverila, ali sodnik posameznik na Okrajnem sodišču v Domžalah opravlja sodniško funkcijo in ugotovila, da sodnika posameznika sploh ni na seznamu sodnikov Okrajnega sodišča v Domžalah. Sodišče je pri odločanju o pritožbi dolžnice dolžno preveriti tudi kršitev pravice do sodnega varstva v skladu z Ustavo. Odločanje sodnika posameznika, ki pri sodišču nima statusa sodnika, pomeni tako kršitev. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ni obrazložilo, kaj je razlog za neizvedbo dokazov. Dolžnica je v ugovoru z dne 4. 7. 2024 podala trditveno podlago, da terjatev upnika ne obstoji, ker je bila prerekana v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 000/2021. Dolžnica je za dokazovanje tega dejstva predlagala zaslišanje upnice, saj dolžnica ni stranka stečajnega postopka. S podajo take trditvene podlage je dolžnica prevalila dokazno breme na upnika, ki bi moral dokazati dejstvo obstoja terjatve. Kot je bilo že obrazloženo v tej pritožbi, je zakonit zastopnik upnice s konkludentnim dejanjem (podajo pooblastila in vložitev odgovora na tožbo) potrdil nasprotovanje obstoju terjatve tako po temelju kot višini. Ker upnik drugih dokazov ali navedb ni podal, ob tem pa je upnik zastopan po pooblaščencu, bi moralo sodišče svojo odločitev glede neobstoja terjatve opreti na določbe 2. odstavka 214. člena ZPP, v zvezi z ZIZ, in šteti, da je dolžnica uspela dokazati neobstoj terjatve. Upnik je namreč vložil odgovor na ugovor dne 5. 7. 2024, torej v času, ko je že bil podan ugovor neobstoja terjatve upnika A. d.o.o. v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 000/2024 (glej sklep z dne 5. 7. 2024) in ko je upravitelj že podal izjavo, da mora upnik A. d.o.o. uveljavljati terjatev v drugem postopku. Prav iz tega razloga se upnik v odgovoru na ugovor do teh dejstev ni opredelil, sodišče pa je pri odločanju spregledalo, da se mora opreti na določbe 2. odstavka 214. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi naslovno sodišče sploh upoštevalo ali vsebinsko obravnavalo navedbe dolžnice v ugovoru z dne 4. 7. 2024, kljub temu, da se nanašajo na prvi pogoj za izdajo sklepa o začasni odredbi. Obrazložitev sodišča v 9. točki, kjer sodišče ugotavlja, da terjatev upnika obstoji, je torej sprejeta zgolj na podlagi trditvene podlage upnika, ki pa se je tekom odločanja sodišča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi spremenila. Sodišče je namreč prezrlo ugovore in navedbe dolžnice glede stanja prenehanja terjatve, teh dejstev pa v okviru ugotavljanja dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Celo več, sodišče se v 13. točki obrazložitve spusti v obravnavanje pogojev, ki jih ZFPPIPP določa za izpodbijanje dolžničinih pravnih dejanj v stečaju, pri tem pa prezre, da se v postopku za izdajo začasne odredbe ne odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka, saj le-ta sploh še ni vložen. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi utemeljila namen sklenitve darilne pogodbe, in sicer je bila le-ta sklenjena iz razloga, ker je dolžnica poplačala vse obveznosti upnice, ki so izhajale iz obremenitve nepremičnin ID znak X in ID znak Y. Iz vpogleda v zgodovinski izpisek za nepremičnino ID znak X izhaja, da so glavnične terjatve, ki so bile vknjižene v zavarovanje pri navedeni nepremičnini, presegle znesek 252.000,00 EUR, torej vrednost nepremičnine, ki je bila s pravnomočnim sklepom ugotovljena s strani istega sodišča in istega sodnika posameznika, ki je odločal o ugovoru dolžnice. Za utemeljitev tega ugovora je dolžnica predlagala zaslišanje prič s strani hipotekarnega upnika, ki bi lahko potrdil tako namen obremenitve nepremičnine, kot namen pogodbenih strank pri sklepanju pravnega posla. Sodišče teh dejstev sploh ni ugotavljalo, zato dejansko stanje glede teh dejstev ni ugotovljeno. Dejstvo je, da je sodišče vedelo, da je bila nepremičnina ID znak X sredstvo izvršilnega postopka, da je vedelo kakšna je vrednost nepremičnine, in da je vedelo, da se obveznost upnice ni poplačala s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku. Sodišče je vsa navedena dejstva prezrlo, očitno z namenom potrditve svoje odločitve in ne z namenom meritornega odločanja o ugovoru dolžnice. Tako se pokaže obrazložitev sodišča v 15. in 16. točki v nasprotju z vedenjem sodišča glede poplačila terjatev upnice, s katerimi je bila obremenjena nepremičnina. To velja toliko bolj, ker dolžnica dejstva, da dolžnica ni poplačala njenih terjatev, sploh ni mogla zatrditi, saj sodišče (očitno prav s tem namenom) dokaza z zaslišanjem upnice sploh ni izvedlo. Sodišče je torej z vodenjem postopka dolžnici onemogočilo izvrševanje procesnih pravic, s tem pa je kršilo pravico dolžnice do sodnega varstva. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnica je odgovorila na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Navajala je, da odgovora na tožbo v pravdnem postopku po prerekanju terjatve upnika A. d.o.o. ni mogel veljavno podati stečajni upravitelj, saj je terjatev prerekala sama stečajna dolžnica, in podala tudi druge relevantne navedbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (1. do 3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine zaradi uveljavitve nedenarne terjatve iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajne dolžnice (upnice) v postopku osebnega stečaja, in sicer razveljavitve učinkov (izpodbijanja) darilne pogodbe z dne 18. 11. 2022 in dodatka, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo z dne 2. 2. 2023, ki sta jo sklenili upnica kot darovalka in dolžnica (njena hči) kot obdarjenka, katere predmet je bil prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. X, ID ..., kot brezplačno darilo darovalke obdarjenki, in/ali podredno ugotovitev, da je ta pogodba nična in ugotovitve, da je vknjižba lastninske pravice dolžnice pri nepremičnini neveljavna in se zato vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri nepremičnini izbriše lastninska pravica v korist dolžnice kot obdarjenke ter znova vpiše lastninska pravica v korist stečajne dolžnice kot prejšnjega imetnika.

7.Zakon o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika določa v 270. in nasl. členih, v zvezi s postopkom osebnega stečaja pa določa določa še posebna pravila v določbi 391. člena. Po določbi 271. člena ZFPPIPP so izpodbojna tista pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki so izvedena v obdobju izpodbojnosti in je posledica takega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) ter če je oseba, v korist katere je bilo tako dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo insolventnost (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno dokazovati, razen v primerih, ki jih določa 391. člen ZFPPIPP, po katerem velja, da se ta, v primeru, ko gre za povezane osebe, šteje za izpolnjenega. V skladu s stališčem pravne teorije in sodne prakse predstavlja insolventnost stečajnega dolžnika v času opravljenega izpodbijanega dejanja dodaten pogoj za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika, ki jih poleg predpostavk v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti ZFPPIPP določa v 269., 271. ter 391. členu.

8.Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da ne držijo pritožbene navedbe, da upnica sploh ni začela pravdnega postopka za opravičbo začasne odredbe. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je upnica začela pravdni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. XI Pg 697/2024. S tem je izdano začasno odredbo opravičila. Naslovno sodišče je o tem obvestila z vlogo z dne 16. 4. 2024, ki se nahaja v spisu.

9.V postopku izpodbijanja pravnih dejanj lahko poleg vsakega upnika izpodbojno tožbo (pred ali med tem postopkom pa predlog za začasno odredbo) vloži stečajni dolžnik, ki ga mora zastopati stečajni upravitelj (prvi odstavek 276. člena ZFPPIPP). Izpodbojni in povračilni zahtevki na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika se namreč uveljavljajo v dobro vseh upnikov tako, da se uveljavljajo za račun stečajnega dolžnika, v dobro premoženja stečajnega dolžnika z unovčenjem katerega nastane razdelitvena masa.

10.Vendar pa za stečajne dolžnike, ki so potrošniki, ne velja, da jih mora vedno zastopati stečajni upravitelj. Z začetkom stečajnega postopka se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika sicer omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Po določbi 385. člena ZFPPIPP pa je stranka (glavnega postopka) osebnega stečaja tudi insolventni dolžnik. Ta lahko na podlagi 64. člena ZFPPIPP samostojno prereka terjatve upnikov (glej odločbe VSL I Cpg 275/2021, VSL Cst 145/2021 in VSL 121/2019). Rečemo lahko, da stečajni dolžnik - potrošnik - ni le nekakšen objekt stečajnega postopka, temveč tudi subjekt (stranka), zato kot tak obdrži določene procesne pravice. Drugače kot pri stečajnem dolžniku, ki je pravna oseba in ki ga zastopa upravitelj, ker dotedanjim zastopnikom po 245. členu ZFPPIPP prenehajo pooblastila za zastopanje, z dnem začetka postopka osebnega stečaja upravitelj ne zastopa dolžnika pri procesnih dejanjih

10.v zvezi s stečajnim postopkom, razen v primeru izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika ali pri uresničevanju odstopnih in drugih pravic, ki jih pridobi stečajni dolžnik kot pravne posledice začetka stečajnega postopka (tako sklep VSL I Cpg 403/2022). Stečajni dolžnik lahko zato samostojno nastopa v pravdi zaradi ugotovitve neobstoja terjatve, na katero je bil on ali upnik napoten s sklepom o preizkusu terjatev po tem, ko je skladno s prvim odstavkom 64. člena ZFPPIPP vložil ugovor insolventnega dolžnika o prerekanju terjatve (prim. sklep VSL I Cpg 403/2022). Stečajni dolžnik torej lahko na podlagi 64. člena ZFPPIPP samostojno prereka terjatve upnikov, logično nadaljevanje tega pa je, da lahko vlaga tudi nadaljnja pravna sredstva za zaščito svojih pravnih interesov, vključno s tem, da se brani v pravdnem postopku, ki poteka zoper njega zaradi uveljavitve terjatve, s tem namenom pa lahko pooblasti tudi pooblaščenca (v tem obsegu mu je priznana procesna sposobnost, tako sklep VSL II Cp 1484/2022).

11.V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj terjatev do stečajne dolžnice upnika A. d.o.o. priznal. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev, prijavljenih v postopek osebnega stečaja z dne 3. 7. 2024, ki ga sama dolžnica prilaga pritožbi, tako izhaja, da je stečajni upravitelj podal izjavo, da je terjatev priznana, v opombi pa je navedeno, da je

11.stečajna dolžnica

11. vložila ugovor o prerekanju terjatve in da dolžnica terjatev v celoti prereka. Ugovor prerekanja terjatve tako ni vložil upravitelj, temveč ga je vložila stečajna dolžnica sama, saj ima kot povedano v postopku osebnega stečaja procesno legitimacijo za tak ugovor tudi dolžnica (poleg vsakega upnika in upravitelja) in je odraz dejstva, da je stečajni dolžnik upoštevna stranka v lastnem postopku. Sodišče je upnika (A. d.o.o.) napotilo na pravdo ter je upnik vložil tožbo za ugotovitev obstoja terjatve zoper stečajno dolžnico, ki je terjatev prerekala. Ker je terjatev prerekala stečajna dolžnica in ker ima samostojno procesno legitimacijo za tako dejanje, v tem delu njena poslovna sposobnost ni (bila) omejena in je tudi ne bi smel zastopati upravitelj. Odgovor na tožbo, ki ga je vložila pooblaščenka dolžnice in je pri tem očitno zahtevala pooblastilo od upravitelja (kot zastopnika dolžnice), namesto od dolžnice osebno, je zato dejansko vložen napačno, saj ga ni vložila upravičena oseba (ali ga pravdno sodišče zaradi navedenega ne bo upoštevalo ali pa ga bo upoštevalo kot vloženega po pooblaščenki odvetnici za ta postopek niti ni pravno pomembno). Ker namreč pri takem odgovoru na tožbo stečajni upravitelj upnice kot stečajne dolžnice ne zastopa oziroma ne more zastopati, je odgovor na tožbo vložila kvečjemu upnica kot stečajna dolžnica sama. Po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev upravitelj terjatev, ki jih je priznal, tudi sicer ne more več prerekati (šesti odstavek 61. člena ZFPPIPP). Po pojasnjenem ni mogoče šteti, da je upnica izgubila pravni interes za vodenje predmetnega postopka zavarovanja, ker naj bi v pravdnem postopku nasprotovala obstoju terjatve upnika A. d.o.o., ki jo v predmetnem postopku nasprotno (po stečajnem upravitelju) uveljavlja pri dokazovanju enega izmed pogojev za izpodbojnost pravnega posla, tj. pogoju insolventnosti stečajne dolžnice v času opravljenega izpodbijanega dejanja.

12.Stranka mora zahtevati izločitev takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ). Dolžnica ne pojasni, zakaj teh razlogov ni uveljavljala v ugovoru. Sedaj so prepozni, saj je za osebo sodnice vedela že ob vložiti ugovora. Tudi sicer so razlogi pavšalni in temeljijo na očitkih razpravljajoči sodnici o napačnem vodenju postopka, kar je lahko le predmet pravnih sredstev zoper sprejete odločitve. Višje sodišče tudi ni pristojno za odločanje o v pritožbi podani zahtevi (kolikor jo je kot tako treba šteti) za izločitev sodnice, ki je izdalaizpodbijani sklep (73. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz povsem pavšalne zahteve dolžnice za izločitev ni razvidno, da bi izločitev predlagala iz izključitvenih razlogov po 1. do 5. točki 70. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, če pa gre za odklonitveni razlog po 6. točki istega člena, pa lahkosodnik še naprej opravlja dejanja in mu z delom ob podani zahtevi za izločitev ni potrebno prenehati (74. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker/če je bila zahteva za izločitev podana šele v pritožbi (in ne že pred izdajo izpodbijanega sklepa), skladno z drugim odstavkom 74. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa tudi v primeru kasnejše izločitve po 6. točki pravnega učinka nimajo le dejanja, opravljena od vložitve zahteve dalje, zato kršitev določb postopka v konkretnem primeru ni podana. Višje sodišče ob robu dodaja, da ob velikem številu zadev v reševanju ni mogoče in ni realno pričakovati, da posamezen sodnik za vsako zadevo, ki jo morebiti vodi tudi zoper isto stranko, kar samo, brez trditev in predlaganih dokazov ve, kaj je bilo v takih zadevah odločeno. Razpravljajoča sodnica pa sicer res ni navedena na samem seznamu sodniku Okrajnega sodišča v Domžalah, je pa navedena na letnem razporedu dela na isti spletni strani z dne 15. 12. 2024, ne pa več v spremembi z dne 18. 2. 2025 (zaradi izvolitve na mesto predsednice Okrajnega sodišča v Grosuplju), v čistopisu z dne 18. 2. 2025 pa je navedena pod zapisom: "Za reševanje določenih zadev Okrajnega sodišča v Domžalah so razporejeni tudi naslednji sodniki z drugih okrajnih sodišč, ki so organizacijske enote Okrožnega sodišča v Ljubljani, in Okrožnega sodišča v Ljubljani … " in razdelkom "Izvršilne zadeve". Glede na navedeno pri odločanju razpravljajoče sodnice ni šlo za kršitev sodnega reda ali kršitve pravice do naravnega oziroma zakonitega sodnika.

13.V zvezi z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka dolžnica povečini le pavšalno navaja, da dokazi niso bili izvedeni (ne da bi konkretno navedla, kateri dokaz ni bil izveden in kaj bi z njim dokazala). Tudi sicer pa v ugovoru predlagani dokazi niso prav z ničemer substancirani, v odgovoru na odgovor z dne 4. 7. 2024 (ta vloga dolžnice ni bil ponovni "ugovor") pa sploh ni predlaganih dokazov. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj zaslišani izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv, sodišče pa tako predlaganih dokazov ni dolžno izvesti. Dolžnica v svojem ugovoru ni navedla, o katerih od v ugovoru navedenih dejstvih naj bi izpovedala upnica in o katerih priče - za zadostitev zahtevi po substanciranem dokaznem predlogu pa ne zadostuje "smiselno" navajanje teh dejstev v tekstu vloge, ali pričakovanje, da jih bo sodišče izluščilo kar samo. Ker dolžnica ni podala substanciranih dokaznih predlogov, sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker dokazov z zaslišanji ni izvajalo. Posledično ni mogoče slediti niti dolžničinim pritožbenim navedbam, da zaradi neizvedbe dokazov dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

14.Odgovor na ugovor ni bil vložen 5. 7. 2024, ugovor pa ne 4. 7. 2024. Odgovor na upničin odgovor dolžnice, kar je dejansko vloga dolžnice z dne 4. 7. 2024, ni bil niti vročen v upnici v izjavo, zato se ne more šteti za nesporno, da naj bi upnica s prerekanjem terjatve A. d.o.o. v stečajnem postopku izgubila pravni interes za začasno odredbo v tem postopku (kjer pa obstoj terjatve A. d.o.o. zatrjuje). Prav tako se navedeno ne more šteti za nesporno s konkludentnim dejanjem upravitelja v pravdi po prerekanju terjatve upnika A. d.o.o. v stečajnem postopku s strani stečajne dolžnice same, saj kot prej pojasnjeno kakšno veljavno "konkludentno" dejanje stečajnega upravitelja v tistem postopku ni bilo niti opravljeno, niti se takšno dejanje ne bi moglo šteti kot priznanje dejstev

14.v tem

14. postopku po 214. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15.Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem kvalitetnem sklepu opredelilo do vseh dolžničinih ugovornih navedb, pa tudi do navedb iz odgovora na odgovor z dne 4. 7. 2024. Opredelitev o tem ni vsebovana zgolj v 9. točki obrazložitve, temveč tudi v 10. točki, ki jo je dolžnica očitno spregledala, višje sodišče pa jo ocenjuje za materialnopravno pravilno. Ne drži torej, da so ugotovitve v zvezi z ugovornim razlogom glede obstoja terjatve upnika A. d.o.o. sprejete zgolj na podlagi upnikovih navedb. Sodišče prve stopnje pa se je bilo seveda dolžno spustiti v obravnavanje pogojev, ki jih ZFPPIPP določa za izpodbijanje upničinih pravnih dejanj v stečaju, saj je moralo obstoj oziroma nastanek te nedenarne terjatve skladno z izrecno prej citirano zakonsko določbo presoditi na ravni verjetnosti.

16.Zatrjevanju, da je bil namen sklenitve darilne pogodbe poplačilo vseh obveznosti upnikov, katerih glavnične terjatve naj bi presegle 252.000,00 EUR (v ugovoru je dolžnica zatrjevala, da je šlo za terjatve B. d.d. v višini cca. 200.000,00 EUR, ter Republike Slovenije v višini 5.000,00 EUR in 235,00 EUR), tudi višje sodišče ni sledilo. Nenazadnje s sredstvi v višini 126.000,00 EUR dolžnica ne bi mogla pokriti tako visokih terjatev, tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz hipotekarne potrošniške kreditne pogodbe, ki jo je dolžnica priložila ugovoru, izhaja, da je bil kredit namenjen le delno poplačilu dolga upnice do B. d.d., delno pa za pokritje dolžničinega lastnega kredita pri Banka d.d., preostanek pa naj bi se nakazal na račun same dolžnice, pri čemer deleži (zneski) teh izplačil iz kreditne pogodbe ne izhajajo. Ne glede na (ne)odplačnost darilne pogodbe, stranki te pogodbe stečajne mase ne bi oškodovale edino na način, da bi v stečajno maso vplačali znesek v višini vrednosti nepremičnine, za katerega tudi višje sodišče ocenjuje, da je ta verjetno izkazan v višini 375.6000,00 EUR, kot izhaja iz darilne pogodbe, saj je bila, kot prav tako izhaja iz darilne pogodbe, ta ugotovljena na podlagi cenitve, opravljene 3 mesece pred sklenitvijo pogodbe. Da v zvezi z namenom sklenitve kreditne pogodbe dolžnica ni substancirano predlagala prič s strani hipotekarnega upnika, je višje sodišče že pojasnilo.

17.Končno pa ne drži niti dolžničina pritožbena navedba, da dolžnica ni mogla podati trditev, da dolžnica ni poplačala njenih obveznosti (torej plačala tujega dolga ob obstoju pravnega interesa, zaradi česar bi terjatve skladno z 275. členom OZ prešle na dolžnico in na ta način ne bi bila zmanjšana niti pasivna stečajna masa - dolžnica bi namreč morala, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, v ta namen zatrjevati in izkazovati prevzem dolgov). Upnica je namreč že v odgovoru na dolžničin ugovor, ki ga je dolžnica prejela v izjavo, zatrjevala, da iz pogodbe ne izhaja, da je dolžnica prevzela dolg upnice in da je prišlo do subrogacije terjatve na dolžnico ter je dolžnica imela možnost zatrjevati nasprotno v odgovoru na upničin odgovor z dne 4. 7. 2024. Dolžnici niso bile kršene procesne pravice in ustavna pravica do sodnega varstva.

18.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato mora upnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnici mora tako povrniti 900 točk nagrade za odgovor na pritožbo po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife (OT) v zvezi s tar. št. 19, 2% pavšal za izdatke po 11. členu OT in 22% DDV, skupaj 658,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1Dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju z Razširjenmi uvodnimi pojasnili, Ljubljana, GV Založba, str. 217.