Jedro

Najemnik, ki skuša uveljaviti svojo pravico do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu, nima v postopku denacionalizacije pravnega interesa, temveč le materialni interes in zato ne more biti stranka v tem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine K. z dne 19.7.1994, s katerim ji ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije. Tožeča stranka je kot najemnica stanovanja v hiši ..., v K. predlagala, da se ji kot stranki dovoli udeležba v postopku denacionalizacije navedene stanovanjske hiše. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da so po določbi 1. odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) stranke v postopku denacionalizacije upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Najemnik stanovanja v postopku denacionalizacije ne uveljavlja svojih pravnih koristi in pravic, saj se z vrnitvijo nepremičnine v last, ne posega v obstoječe najemno razmerje. Ker se v postopku ne odloča o nobeni pravici ali pravni koristi najemnika, mu položaj stranke ni mogoče priznati.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je neposredno od izida denacionalizacijskega postopka odvisen obstoj njene zakonite pravice do nakupa stanovanja. Obstoj pravice do nakupa je neposredno odvisen od izida denacionalizacijskega postopka, najemnikov interes, da se udeleži postopka pa se izraža neposredno v njegovi pravni sferi, saj se v odvisnosti od izida denacionalizacijskega postopka njegova pravica ohrani ali pa ugasne. Vprašanje pravice do udeležbe tožeče stranke pa ni le teoretično, glede na to, da je v roku vložila zahtevo za nakup stanovanja ter da je bila med njo in Občino K. tudi že sklenjena kupoprodajna pogodba, ki pa je bila kasneje s strani Občine K. razglašena za nično, kupnina pa zavrnjena. Tožeča stranka v tožbi nadalje navaja podatke o prehodu predmetne nepremičnine v okupatorjevo last in kasnejšem prenosu v splošno ljudsko premoženje in prenosu v upravo Občine K. ter zatrjuje, da to premoženje ne spada pod cerkveno jurisdikcijo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka R. župnijstvo K. v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba neutemeljena, saj tožeča stranka kot najemnik v stavbi, ki se vrača, ne more biti stranka v postopku denacionalizacije.

Podržavljeno premoženje je bilo nekdaj namenjeno vzdrževanju kora ter je bilo vedno v sferi župne cerkve v K. oziroma njeno premoženje.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita. ZDen v 1. odstavku 60. člena določa, da so stranke v postopku denacionalizacije upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Položaj stranke zaradi varovanja svojih pravic ali pravnih koristi pridobi oseba, ki izkaže svoj pravni interes v konkretnem postopku. V postopku denacionalizacije, ki je po 2. odstavku 6. člena ZDen upravni postopek, je lahko udeležen kot stranka le "pravni interesent", to je tisti, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo osebno in neposredno pravno korist. Dejanski interesent, ki zasleduje kakšno svojo materialno ali moralno korist, pa ne more biti stranka v tem postopku. V predmetni zadevi to pomeni, da najemnik, ki skuša uveljaviti svojo pravico do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu, nima v postopku denacionalizacije pravnega interesa, temveč le materialni interes in zato ne more biti stranka v tem postopku. Tako stališče, je, poleg dosedanje sodne prakse, uveljavila tudi novela ZDen (Uradni list RS, št. 65/98), ki v novem 2. odstavku 60. člena določa, da je stranka v postopku za denacionalizacijo lahko tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Novela pa ne daje položaja stranke v denacionalizacijskem postopku najemniku pri uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Glede na tako stališče sodišča ostale navedbe tožeče stranke o prehodu predmetnega premoženja niso predmet tega upravnega spora.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).