Jedro

V skladu z 114. členom Posebnih gradbenih uzanc lahko zapisnik o sprejemu in izročitvi del sestavi tudi en sam pogodbenik brez drugega, če drugi pogodbenik neopravičeno odkloni sodelovanje v sprejemu in izročitvi ali se neopravičeno ne odzove vabilu, da sodeluje pri sprejemu in izročitvi del. Tožeča stranka se je v postopku sicer sklicevala, da zapisnika ni želela podpisati zaradi določbe o uveljavljanju pogodbene kazni in povračila škode, vendar to ne more biti opravičljiv razlog za odklonitev podpisa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 16.356,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 8.089,66 EUR od dne 18. 8. 2009 dalje do prenehanja obveznosti - od zneska 7.108,91 EUR od dne 18. 8. 2009 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 1.157,58 EUR od dne 17. 12. 2008 dalje do prenehanja obveznosti.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131581/2008 z dne 6. 2. 2009 ter ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 18.066,39 EUR ter tožene stranke v višini 1.710,24 EUR. Terjatvi je pobotalo v višini 1.710,24 EUR ter toženi stranki naložilo plačilo 16.356,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.346,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje toženec. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče materialnopravno zmotno uporabilo pogodbeno klavzulo „ključ v roke“, saj ta v skladu z 659. členom OZ kot tudi 34. členom PGU pomeni, da dogovorjena cena vsebuje vsa dela (tudi nepredvidena in presežna dela), ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. Dodaja, da četudi bi v konkretnem primeru šlo za naknadna dela, ki v osnovno pogodbo niso vključena, bi morali pravdni stranki ceno za tovrstna dela določiti s posebno pogodbo oziroma z aneksom. Ker takšna pogodba ne obstaja, meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je šlo v konkretnem primeru za dodatno naročena dela, do obračuna katerih je tožnica upravičena. Dodaja, da sodišče zmotno ni upoštevalo ugovora, da terjatev tožnika po računu št. 108/2008 še ni zapadla. V obrazložitvi je sicer takšen ugovor navedlo, nato pa se do njega ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja tudi na zmotno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ko je sodišče zasip objekta štelo kot dodatna dela. Objekt, pri katerem obodni zasip ni opravljen, je namreč konstrukcijsko nedokončan. Dodaja, da cena za zasip ne more biti 1.157,56 EUR, saj se v spisu nahaja ponudba tožeče stranke, v kateri je postavka za zasip ocenjena z 880,00 EUR. Ob tem bi sodišče moralo upoštevati, da je bil objekt zasut le do polovice, zato tožnici pripada lahko zgolj terjatev v višini 440,00 EUR. Glede sanacije zidov se nadalje sklicuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja, čeprav je bila le-ta predlagana (pripravljalna vloga z dne 12. 5. 2010). Dodaja, da bi sodišče v skladu z izvedeniškim mnenjem sanacijo zidu moralo upoštevati v okviru odpravljanja napak in ne po cenah za dodatna dela, pri tem pa bi moralo upoštevati tudi dejansko razvrednotenje objekta, saj izvajalec k sanaciji ni pristopil v skladu s pravili stroke. Dodaja, da bi tožeča stranka kot strokovnjak morala opozoriti toženo stranko (naročnika) o morebitnih pomanjkljivosti dokumentacije ali potrebi po nepredvidenih delih ter za vsak odmik od pogodbenih del pridobiti pisno soglasje naročnika.

3. Sodišče je napačno presodilo tudi pobotni ugovor toženca, saj ni upoštevalo, da je tožencu nastala škoda zaradi zamude na strani tožnice. Nadalje ni upoštevalo stroškov sanacije objekta v višini 2.500,00 EUR, ki jih je toženec utemeljeval z računi, predloženimi v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2010. Sodišče je tako zmotno štelo, da toženec v tem delu ni predložil dokazov. Iz enakega razloga je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor iz naslova stroškov odvetnika, saj je bil račun za navedeni strošek kot dokaz predložen v pripravljalni vlogi. Sodišče je nadalje nekritično sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je stroške gramoza ocenil na največ 3 EUR/m3, pri čemer se ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da so ti stroški 23 EUR/m3, kar je identično ponudbi, dani s strani tožnice. V tem delu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dodaja, da svetlobni jaški predstavljajo dela, zajeta s pogodbeno klavzulo „ključ v rok“, zato bi jih morala tožnica vgraditi na lastne stroške, o čemer pa sodba nima razlogov.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru med strankama ni bila sklenjena pogodba s klavzulo „ključ v roke“. Izvajalec del je namreč garantiral fiksnost cene, izvedeno delo pa se je obračunalo po ponudbenih cenah, zmanjšanih za komercialni popust po sistemu „ključ v roke“ (5. člen Gradbene pogodbe - priloga B3). Če pogodba vsebuje to klavzulo, se izvajalec zaveže, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo (659. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ). Kadar je cena s klavzulo ključ v roke določena le za posamezna dela (npr. izgradnja do III. gradbene faze) in ne za celoten objekt, obsega takšna cena vrednost tistih del, za katere je s pogodbo določena, in sicer ne glede na dejansko količino potrebnih del(1). Kljub zmotni uporabi materialnega prava v tem delu, pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba s takšno klavzulo ne vključuje dodatnih del. Gre za dela, ki s pogodbo niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa dodatno zahteva, da se opravijo.

7. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, katera dela so bila izvedena dodatno in ne predstavljajo del, dogovorjenih z gradbeno pogodbo, pravilno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca gradbene stroke R. G. Ta je namreč z vpogledom v gradbeni dnevnik in ostalo listinsko dokumentacijo natančno navedel, katera dela, vtoževana z računi št. 12/2008, 134/2008 in 108/2008, vsebinsko predstavljajo dela po pogodbi in katera dela so dodatna, ki v pogodbo niso vključena. Izvedenec je nadalje izčrpno obrazložil, zakaj določenih del, ki jih je tožeča stranka obračunala kot dodatna dela, šteje za predvidljiva dela, brez katerih izgradnja objekta do III. gradbene faze ne bi bila mogoča. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni priznalo del terjatve po računu št. 134/2008 (zasip objekta) in št. 108/2008 (horizontalna izolacija pod zidovi in vgradnja pvc trikotnih letev). V tem delu pritožba tudi neutemeljeno navaja, da bi morala biti vtoževana terjatev po računu št. 134/2008 nižja. V ponudbi (predračunu), ki kot priloga Gradbene pogodbe vsebuje cene za opravljena dela, se namreč postavka zasip objekta ne nahaja, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bila za ta dela dogovorjena cena 800 EUR.

8. Pritožnik tudi zmotno meni, da bi bilo potrebno vsa dodatna dela določiti z aneksom k Gradbeni pogodbi. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno štelo, da za odobritev takšnih del zadošča že podpis gradbenega dnevnika s strani nadzornika. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da odobritev dodatnih del izhaja tudi iz Pregleda obračuna dodatnih del na stanovanjski hiši ... z dne 22. 4. 2008 (priloga A6), podpisanega s strani nadzornika strank S. B., ki je na podlagi 3.č člena Gradbene pogodbe nastopal v imenu tožene stranke. Pritožbeno sodišče nadalje pripominja, da imajo naravo dodatnih del tudi spremembe pogodbenih del po naročnikovi zahtevi (na primer spremembe vrste ali obsega del zaradi spremembe projekta, spremembe kakovosti materialov in podobno). V tem primeru spremembo vsebine pogodbenega razmerja povzroči že sama enostranska izjava naročnika (izročitev spremenjene projekte dokumentacije izvajalcu (2)) in zato ni potrebno, da o spremembah pogodbeni stranki dosežeta soglasje.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede toženčevega ugovora za znižanje cene. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge, navedene v 14. točki sodbe. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je bil predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja pravočasno podan (pripravljalna vloga z dne 13. 5. 2011, list. št. 108), vendar pa pritožbeno sodišče meni, da dopolnitev ni bila potrebna, saj je izvedenec na vsa vprašanja, ki jih je tožena stranka želela dodatno razjasniti, odgovoril že v izvedenskemu mnenju z dne 15. 4. 2011. Tam je tako zapisal, da zaradi napake pri postavitvi zidov ne bodo nastali večji stroški ogrevanja, če se bo v kasnejših fazah gradnje objekt dodatno izoliralo. Ob tem je tudi navedel meritve, ki potrjujejo, da bo sanacija napake z dodatno toplotno izolacijo sten možna (str. 19 izvedenskega mnenja), kar je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo in tožencu delno priznalo ugovor za znižanje kupnine zaradi višje nabavne cene toplotne izolacije.

10. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora. Ker toženec računov, na katere se je sicer skliceval v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2010, nikoli ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo pobotni ugovor iz naslova stroškov za pripravo Predloga za izvedbo sanacije nezapolnjenih spojic med zidaki Porotherm s P+E ter stroškov odvetniškega zastopanja v predpravdnem postopku. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki glede pogodbene kazni, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj razlogi za zamudo z izvedbo del niso bili na tožeči strani (primerjaj točko 17 sodbe). Glede stroškov in količine odpeljanega gramoza je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP), saj se višina zneska oziroma količina odpeljanega gramoza iz predloženih dokazov ni mogla jasno ugotoviti. Ob tem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno večjo težo podelilo izpovedbi tožnika. Toženec je namreč na zaslišanju izpovedal, da mu ni znano, koliko gramoza je bilo odpeljanega in kakšna je bila njegova cena, pritožbeno sklicevanje na ponudbo tožnika, iz katere naj bi izhajala cena v višini 23 EUR, pa je neutemeljeno, saj se takšna ponudba v spisu ne nahaja. Pravilna je tudi zavrnitev pobotnega ugovora iz naslova stroškov vgradnje svetlobnih jaškov, saj tožeča stranka navedenih stroškov v tem postopku ne vtožuje.

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko navaja, da do prevzema objekta dne 4. 4. 2008 ni prišlo. Iz primopredajnega zapisnika (priloga A8) namreč izhaja, da se zaradi ugotovljenih napak pri izvedenih delih določi deset dnevni rok za odpravo pomanjkljivosti, nakar se opravi ponovni pregled in prevzem objekta. Takšna zahteva po odpravi napake je skladna tudi z 637. členom v zvezi s 660. členom OZ. Ker do prevzema objekta v aprilu 2008 ni prišlo, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je račun št. 108/2008 (gradbena dela po končni obračunski situaciji) zapadel že 30. 9. 2008. Iz enakega razloga tudi ni zapadel še neplačani del računa št. 12/2008, saj je tožena stranka do odprave napak njegovo plačilo utemeljeno zavrnila. Navedeni terjatvi sta tako lahko zapadli šele dne 18. 8. 2009, ko je bil tožnici s strani toženca izročen končni prevzemni zapisnik (priloga B9) in ne 16. 3. 2008 oziroma 1. 10. 2008 kot je zmotno ugotovilo sodišče. Takšen zapisnik namreč velja, čeprav ga tožeča stranka ni podpisala. V skladu z 114. členom Posebnih gradbenih uzanc (Uradni list SFRJ, št. 18/1977, v nadaljevanju: PGU) lahko zapisnik o sprejemu in izročitvi del sestavi tudi en sam pogodbenik brez drugega, če drugi pogodbenik neopravičeno odkloni sodelovanje v sprejemu in izročitvi ali se neopravičeno ne odzove vabilu, da sodeluje pri sprejemu in izročitvi del. Tožeča stranka se je v postopku sicer sklicevala, da zapisnika ni želela podpisati zaradi določbe o uveljavljanju pogodbene kazni in povračila škode, vendar po mnenju pritožbenega sodišča to ne more biti opravičljiv razlog za odklonitev podpisa. Primopredajni zapisnik namreč določa zgolj pravico toženca po uveljavljanju pogodbene kazni in povračila nastale škode, ki izhaja tudi iz 9. člena Gradbene pogodbe ter 635. člena OZ in bi kot taka morala biti tožniku znana. Čimprejšnja primopredaja del je nenazadnje tožniku celo v korist, saj njegova terjatev za plačilo izvedenih del, lahko zapade šele s končnim prevzemom gradbe (4. odstavek 12. člena Gradbene pogodbe). Pritožbeno sodišče je zato v obrestnem delu spremenilo V. točko izreka izpodbijanja sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo primopredajni zapisnik z dne 4. 4. 2008 in posledično zmotno štelo, da je do primopredaje del prišlo že navedenega dne (2. alineja 358. člena ZPP). Ker hkrati sodišče prve stopnje ni presodilo končnega prevzemnega zapisnika z dne 18. 8. 2009 (priloga B9), stranke pa so imele možnost obravnavanja tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče tek obresti od posameznih zneskov, vtoževanih v računih št. 12/2008 in 108/2008, štelo od dne 18. 8. 2009 do prenehanja obveznosti (3. alineja 358. člena ZPP). S predajo del je namreč tožeča stranka izpolnila svojo obveznost izgradnje objekta, zato je tožena stranka od prevzema objekta v zamudi s plačilom vtoževanih zneskov. Pritožbeno sodišče pa ni poseglo v tek obresti od zneska 1.157,58 EUR, vtoževanega na podlagi računa št. 134/2008, saj je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je šlo v večjem (s sodbo priznanem) delu za dodatno naročena dela, izvedena s strani podizvajalca podjetja P. d.o.o., ki niso bila niti predmet Gradbene pogodbe niti predmet del po končni obračunski situaciji. V preostalem delu je tako pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel (uspel je le v neznatnem delu zakonskih zamudnih obresti), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama.

(1) Primerjaj Plavšak, N. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1000

(2) V konkretnem primeru številni dopisi po elektronski pošti, v katerih je npr. zahtevano, da se vrata v otroško sobo nekoliko prestavijo (primerjaj prilogo A8).