Jedro

Verjetnost, da bi tožeča stranka v vtoževanem obdobju zaslužila dobiček, ki bi bil enak preteklemu poslovanju, je glede na ugotovljeno dejansko stanje (zaprtje hotela za štiri mesece, slabše poslovanje v vtoževanem obdobju) padla pod 50 odstotkov, zato metoda izračuna izgubljenega dobička na podlagi preteklega poslovanja ni (več) ustrezna. Izgubljeni dobiček je namreč dobiček, ki bi ga tožeča stranka ustvarila v vtoževanem obdobju, če ne bi prišlo do prekinitve Pogodbe.

Pri izračunu izgubljenega dobička ni pomemben zgolj prihodek, ki bi ga tožeča stranka ustvarila, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, ampak je potrebno upoštevati tudi stroške, ki bi ji ob tem nastali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22085/2013 z dne 19. 2. 2013 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču tožeče stranke, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za enostranski odstop od Pogodbe št. 000 o postavitvi www točke in medsebojnem poslovanju z dne 10. 5. 2010 (v nadaljevanju Pogodba) pred potekom njenega trajanja (kršitev 10. člena Pogodbe), da je kršila konkurenčno klavzulo iz Pogodbe in s sistemom tožeče stranke ni ravnala skladno s Pogodbo, saj je vanj samovoljno posegala (kršitev 4. člena Pogodbe). Kljub temu je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala, da vtoževani znesek izgubljenega dobička ustreza znesku dejanske škode. Tožeča stranka je namreč izgubljeni dobiček izračunala na podlagi povprečne prodaje v dvanajstih mesecih pred toženkinim neupravičenim odstopom od Pogodbe (in ne da bi natančneje pojasnila odhodke, ki jih zaradi odstopa od Pogodbe ni imela), namesto da bi izhajala iz dejanskega obsega poslovanja tožene stranke v vtoževanem obdobju.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je izračun izgubljenega dobička glede na „normalen tek stvari“,(1) kot se ga je poslužila tožeča stranka, pravno priznan in praviloma tudi najpogostejši način računanja izgubljenega dobička. Vendar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje na podlagi neprerekanih navedb tožene stranke(2) ugotovilo, da je bil hotel v vtoževanem obdobju štiri mesece zaprt in poslovanje slabše kot v obdobju, ki ga je za izračun izgubljenega dobička upoštevala tožeča stranka.(3) S tem pa je, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, tožena stranka uspela izpodbiti domnevo, da bi tožeča stranka po normalnem teku stvari dosegla enak dobiček (pod pogojem, da bi ga sploh pravilno vtoževala in kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) kot pred prenehanjem Pogodbe. Ali povedano drugače: verjetnost, da bi tožeča stranka v vtoževanem obdobju zaslužila dobiček, ki bi bil enak preteklemu poslovanju, je glede na ugotovljeno dejansko stanje (zaprtje hotela za štiri mesece, slabše poslovanje v vtoževanem obdobju) padla pod 50 odstotkov, zato metoda izračuna izgubljenega dobička na podlagi preteklega poslovanja ni (več) ustrezna, trditve pritožnice, da je dokazala, da je hotel pred škodnim dogodkom posloval uspešno skozi vse leto pa nerelevantne. Izgubljeni dobiček je namreč dobiček, ki bi ga tožeča stranka ustvarila v vtoževanem obdobju, če ne bi prišlo do prekinitve Pogodbe. Le v kolikor bi bilo poslovanje po prekinitvi Pogodbe v bistvenem podobno (tj. s stopnjo verjetnosti večjo od 50 odstotkov), bi za njegov izračun lahko uporabili višino dobička iz preteklega poslovanja. Sicer takšna preslikava odpade in bi morala tožeča stranka, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri izračunu izgubljenega dobička upoštevati dejanski obseg poslovanja tožene stranke v vtoževanem obdobju. Tega pa tožeča stranka ni storila (čeprav bi lahko od tožene stranke na podlagi 227. člena ZPP zahtevala predložitev listin o poslovanju v vtoževanem obdobju ali glede na novo ugotovljene okoliščine poslovanja zahtevala dokazovanje višine izgubljenega dobička z izvedencem), temveč je vztrajala pri izračunu, ki je temeljil na preteklem, v bistveno drugačnem poslovanju tožene stranke in ne da bi natančneje pojasnila stroške v višini 21,25 EUR.

8. Tožeča stranka se v pritožbi sicer brani, češ da izdatki v višini 21,25 EUR niso relevantni, saj jih v pravdi ne vtožuje. Vendar je takšno stališče zmotno in še dodatno kaže na to, da tožeča stranka ne razlikuje med izgubljenim dohodkom in izgubljenim dobičkom. Pri izračunu izgubljenega dobička namreč ni pomemben zgolj prihodek, ki bi ga tožeča stranka ustvarila, v kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, ampak je potrebno upoštevati tudi stroške, ki bi ji ob tem nastali.(4) Konkretnih podatkov o slednjih pa tožeča stranka (kljub ugovorom tožene stranke)(5) ni podala,(6) čeprav je v sodni praksi že razčiščeno, da je na tožeči stranki (in ne na toženi stranki, kot se zavzema pritožnica) trditveno in dokazno breme glede izkazovanja višine izgubljenega dobička (tako glede prihodkov, kot odhodkov).(7)

9. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožeče stranke ocenilo po višini za neizkazanega, je glede na navedeno pravilna. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da določitev višine izgubljenega dobička po prostem preudarku (216. člen ZPP) v obravnavanem primeru ni možna. Citirani člen se uporabi kadar višine odškodnine na drugačen način (torej z dokazovanjem) ni mogoče ugotoviti ali pa bi to povzročilo nesorazmerne stroške. Ne daje pa sodišču podlage, da o višini (niti delno) odloča samo, brez ustrezne trditvene podlage, saj so stranke zavezane navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke (212. člen ZPP) – prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.(8)

10. Za sprejem navedene odločitve sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvesti glavne obravnave, saj je pravilno ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Sodna praksa in teorija sta namreč enotni, da predlaganje ustnih dokazov samo po sebi ne vključuje tudi zahteve za izvedbo naroka, temveč mora stranka izvedbo naroka predlagati izrecno.(9) Opozarjanje pritožbe, da je tožeča stranka s predlogom za zaslišanjem prič zahtevala izvedbo naroka, zato ne more utemeljiti smiselno uveljavljanje kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen v zvezi s drugim odstavkom 350. členom ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo tožeči stranki.

(1) Normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih. Povedano drugače, obseg oškodovančevih poslov (poslovanja), ki bi ga lahko utemeljeno (tj. z verjetnostjo, ki presega 50 odstotkov) pričakovali glede na normalen tek stvari, je enak obsegu oškodovančevega poslovanja v preteklih obdobjih, povečanem (oziroma zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih. Glej N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 950. (2) V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, zato so nerelevantne (ker gre za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa v skladu s prvim odstavkom 458. členom ZPP tudi nedovoljene) pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o slabšem poslovanju in zaprtju hotela v zimskih mesecih oziroma podatkov o višini prodanih internetnih vstopnic za vtoževano obdobje.

(3) Na te ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano in jih v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedb pritožnice, da ni vedela in ni bila dolžna vedeti kakšno je bilo poslovanje tožene stranke v vtoževanem obdobju, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

(4) Takšno stališče je v teoriji in sodni praksi nesporno – glej npr. N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 948, 949 ter 951 do 953, sodba VSL I Cpg 1226/2012 z dne 15. 4. 2014, sodba VSL II Cpg 833/2013 z dne 24. 4. 2014, sodba VSL I Cpg 217/2013 z dne 2. 12. 2013, sodba VSL II Cp 3631/2010 z dne 2. 3. 2011. (5) Tožena stranka je izrecno opozorila tožečo stranko, da pričakovani dohodek, ki ga vtožuje tožeča stranka, ni kar enak preteklemu povprečnemu dohodku, še zlasti, ker je hotel v vtoževanem obdobju posloval slabše in bil v zimskem času celo 4 mesece zaprt, in so drugačne navedbe pritožnice (da tožena stranka ni ugovarjala načinu izračuna škode) neutemeljene.

(6) Iz navedb tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti niti tega, koliko bi znašal izgubljeni dobiček ob normalnem teku stvari, saj na podlagi njenih trditev sploh ni bilo mogoče ugotoviti koliko znašajo stroški tožeče stranke, ki vplivajo na zmanjšanje prihodka, šele razlika med prihodki in odhodki (stroški) pa predstavlja izgubljeni dobiček kot pravno priznano škodo (132. člen OZ).

(7) Prim. sodba VS RS II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, sodba VS RS II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007, sodba in sklep VS RS II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007 z dne 13. 12. 2007. (8) D. Wedam Lukuć in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 400. (9) Glej N.Betetto in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722, sodba in sklep VSL II Cp 511/2011 z dne 28. 6. 2011, sodba VSL II Cp 2634/2012 z dne 27. 2. 2013 ter sklep VS RS III Ips 171/2009 z dne 7. 9. 2010.