Jedro

Ni utemeljena pritožbena navedba o odsotnosti tožničine aktivne legitimacije, saj lahko ta na podlagi inkaso cesije izterja odstopljeno terjatev v svojem imenu na svoj račun. Čeprav ostane terjatev v premoženjski sferi cedenta, je tožnica kot cesionar v razmerju do toženca pridobila položaj popolnega upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 17.277,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, navedenih v I. točki izreka. V presežku, za znesek 17.277,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 975,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je Pogodbi o poslovnem sodelovanju in Pogodbi o odstopu terjatev v izterjavo pripisalo vsebino, ki je ti pogodbi nimata, s čimer je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni imelo podlage za zaključek o inkaso cesiji, zato tožničina aktivna legitimacija ni podana. Pogodba o poslovnem sodelovanju ne omenja prenosa terjatve v izterjavo tožnici in je njeno tretjo točko mogoče razlagati le na način, da je tožnica za družbo A. A. d. o. o. opravljala storitve izdajanja računov in kontrole plačil. Iz besedila pogodbe namreč ne izhaja, da bi te storitve tožnica opravljala v svojem imenu in za svoj račun. Tako je mogoče razumeti izpovedbo B. B., da pogodbe urejajo, katera družba je pooblaščena za izdajo računov in za administrativne zadeve in da makedonska firma izdaja račune za srbsko firmo. Ker tožnica ni imela niti dejanske niti pravne podlage za izdajanje računov v svojem imenu in za svoj račun, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica si je inkaso cesijo izmislila za potrebe tega postopka. Navedbe v zvezi z aktivno legitimacijo je tekom postopka spreminjala, Pogodba o odstopu terjatev v izterjavo pa je pripravljena za potrebe tega postopka. S to pogodbo ni prišlo do prenosa terjatve, saj je iz nje razvidno, da naj bi zgolj potrjevala obstoj neobstoječe cesije iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o pravočasni predložitvi Pogodbe o poslovnem sodelovanju. V nadaljevanju toženec še navaja, da v konkretnem primeru cena storitev ni bila določena vnaprej, družba A. A., d. o. o., pa ni imela tarife. Ne drži, da je tožnica natančno pojasnila vse postavke vtoževane terjatve in da naj bi toženec posamezne postavke zgolj pavšalno prerekal. Tožnica je v svojih vlogah prepisala postavke iz računov in pripisala, s katerim elektronskim sporočilom naj bi C. C. te postavke potrdil. Toženec je v 5. točki vloge s 30. 12. 2013 od računa do računa navedel, za katere storitve ni dal soglasja in glede katerih tožnica ni podala niti trditev niti dokazov. Toženec je obrazloženo prerekal zneske v višini 11.156,00 EUR, sodišče je nanj nedopustno prevalilo dokazno breme. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je v vlogi s 30. 12. 2013 zatrjeval plačilo v višini 2.500,00 EUR, česar tožnica ni prerekala. Zmotna je ugotovitev, da je bil toženec naročnik storitev. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec kot izumitelj podpisoval pooblastila in da je vse storitve naročal C. C. Tožnica ni podala ustreznih trditev, na podlagi katerih bi se lahko vzpostavila kakršnakoli povezava s tožencem. Toženec je bil le izumitelj in je v tej funkciji poleg investitorja C. C. podpisoval pooblastila. Sodišče ni imelo pravice šteti naročil C. C. kot naročil toženca, toženec pa je zaradi spremembe tožbe imel pravico podajati nove navedbe in dokazne predloge. Sodišče ne bi smelo brez ustrezne trditvene podlage o zapadlosti terjatve ugoditi zahtevku v obrestnem delu. Ravno tako bi moralo odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sklenil z družbo A. A. (v nadaljevanju cedent), ustno pogodbo o zastopanju v okviru večjega števila nacionalnih prijav patentov in da je tožnica pridobila cedentovo terjatev na podlagi inkaso cesije. Tožnica je sprva vtoževani znesek zahtevala od toženca in C. C. Z vlogo z 18. 12. 2014 je tožbeni zahtevek zoper C. C. umaknila in isti znesek na podlagi iste trditvene podlage zahtevala zgolj od toženca.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica listino v tujem jeziku z naslovom Ugovor o poslovnoj saradnji predložila v prvi pripravljalni vlogi z 22. 11. 2013. 25. 11. 2013 je bil prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče je s sklepom določilo tožeči stranki 15 dnevni rok za dopolnitev tožbenih navedb. Narok je bil nato preložen. Ker sodišče tožnici ni naložilo, da v 15 dnevnem roku predloži overjen prevod v tujem jeziku predložene listine in je bil prvi narok za glavno obravnavo preložen, je tožničino predložitev overjenega prevoda na naroku za glavno obravnavo 23. 4. 2014 pravočasna. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je bil overjen prevod Pogodbe o poslovnem sodelovanju v spis vložen prepozno.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se strinja z ugotovitvijo, da je cedent odstopil vtoževno terjatev v izterjavo tožnici. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbo B. B. glede razmejitve pristojnosti med tožnico in cedentom v zvezi z izdajanjem računov je vzeto iz konteksta, saj je priča v nadaljevanju izpovedala, da pride pri vsakem računu do odstopa terjatve makedonski firmi (list. št. 122). Prvi člen Pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo (v nadaljevanju Pogodba) jasno določa, da je tožnica pooblaščena začeti sodne postopke za izterjavo vtoževanih računov, medtem ko njen drugi člen določa, da sta tožnica in cedent sklenila Pogodbo zaradi dokazovanja obstoja inkaso cesije med njima. Ker se tožničina aktivna legitimacija presoja glede na dejstva ob koncu glavne obravnave, ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je bila Pogodba sklenjena tekom pravdnega postopka. Ker Pogodba zgolj natančneje opredeljuje namen pogodbenih strank iz predhodno sklenjene Pogodbe o poslovnem sodelovanju, je neutemeljena pritožbena navedba, da Pogodba o poslovnem sodelovanju ne vsebuje dogovora o inkaso cesiji. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na temelju Pogodbe o poslovnem sodelovanju in Pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo ter na podlagi izpovedbe B. B. opravilo pravilen zaključek o obstoju inkso cesije. S pritožbenim očitkom, da je sodišče pogodbama pripisalo vsebino, ki je nimata, s čimer pritožba uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba po vsebini izpodbija opravljeno dokazno oceno pogodb, ki je, kot že rečeno, pravilna. Uveljavljeni očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na nepravilen prenos podatkov iz določene listine, česar po pritožba konkretizirano ne zatrjuje, temveč kritizira dokazno oceno, zaradi česar ta očitek ni utemeljen.

8. Ni utemeljena pritožbena navedba o odsotnosti tožničine aktivne legitimacije, saj lahko ta na podlagi inkaso cesije izterja odstopljeno terjatev v svojem imenu na svoj račun.(1) Čeprav ostane terjatev v premoženjski sferi cedenta,(2) je tožnica kot cesionar v razmerju do toženca pridobila položaj popolnega upnika. Posledično so materialnopravno zmotne pritožbene navedbe, da bi lahko tožnica izterjala terjatev zgolj v imenu in na račun cedenta.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnica ni podala ustreznih trditev, na podlagi katerih bi se lahko vzpostavila povezava s tožencem. Tožnica je že v tožbi navedla, da sta toženec in C. C. pri cedentu naročila zastopanje v okviru večjega števila posameznih nacionalnih prijav patentov (list. št. 2). Da je bil toženec naročitelj na podlagi ustne mandatne pogodbe, jasno izhaja tako iz elektronske korespondence med tožencem in cedentom (priloga A 30) kot tudi iz izpovedbe B. B. Pritožbena navedba, da naj bi toženec pooblastila cedentu podpisoval kot izumitelj, pa na ugotovljen obstoj mandatnega razmerja ne more imeti vpliva.

10. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na vlogo s 30. 12. 2014, s katero je tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj deloma in pavšalno prerekal posamezne vtoževane račune. Toženec z ugovornimi navedbami (list. št. 48, 49) ni konkretizirano zanikal dejstva, da storitve iz posameznih vtoževanih računov niso bile opravljene. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica v dopolnitvi tožbe z 10. 12. 2013 dovolj natančno pojasnila postavke po posameznih računih ter dokazala, da je cedent izpolnil svoje dolžnosti iz prvega odstavka 768. člena OZ. Na ta način je tožnica prevalila procesno dokazno breme na toženca, ki bi lahko v skladu z 778. členom OZ zatrjeval in dokazoval, da vtoževana terjatev ne predstavlja običajnega plačila za opravljene storitve. Toženec pa v tej smeri ni podal konkretiziranih trditev.

11. Nedovoljene so pritožbene navedbe, da je bil toženec izumitelj in ne naročnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec šele po umiku tožbenega zahtevka zoper C. C. v pripravljalni vlogi s 25. 2. 2015 navedel, da ni bil niti naročnik niti plačnik storitev in da je bil zgolj izumitelj. Toženec takrat ni pojasnil v skladu s četrtim odstavkom 286. členom ZPP, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti. Tožnica ob umiku zahtevka zoper C. C. in povečanju tožbenega zahtevka zoper toženca svoje trditvene podlage ni spremenila, kar pomeni, da bi moral toženec ta dejstva ob ustrezni skrbnosti navesti najkasneje na preloženem prvem naroku za glavno obravnavo z dne 23. 4. 2014. 12. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženec v vlogi s 30. 12. 2013 zatrjeval plačilo v višini 2.500,00 EUR. Toženec v vlogi(3) ni postavil trditve o delnem plačilu vtoževane terjatve, saj se je skliceval zgolj na elektronsko korespondenco, kjer naj bi bilo navedeno plačilo zatrjevano. Pritožba pa tudi neutemeljeno napada odločitev v obrestnem delu zahtevka. Tožnica je že v tožbi podala ustrezno trditveno podlago za ugotavljanje zapadlosti terjatve in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni določno oporekal s strani tožnice opredeljenim datumom zapadlosti posameznih računov. Ravno tako ni utemeljeno izpodbijanje stroškovne odločitve sodišča, ki je ob upoštevanju vseh okoliščin primera pravilno upoštevalo delni uspeh pravdnih strank in z metodo proporcionalnega merila s pobotanjem ustrezno izračunalo stroške postopka.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zaradi česar je stroške odgovora dolžna kriti tožnica sama.

Op. št. (1): Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.03.2015, opr. št. II Cpg 407/2015, 9. odst. Op. št. (2): Prenos upravičenja za izterjavo pomeni, da lahko tožnica v svojem imenu izterja terjatev od dolžnika na cedentov račun (prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 23. 1. 2002, opr. št. III Ips 59/2001). V notranjem razmerju med cedentom in cesionarjem pa cedent pridobi obligacijsko pravico zahtevati, da mu vse, kar bo cesionar izterjal v svojem imenu, kasneje izroči (prim. II Cpg 407/2015, 8. odst.).

Op. št. (3): Prim. list. št. 50.