Jedro

V kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po členu 103/I KZ RS je ob izostanku posledic na oškodovanki mogoče dejanje opredeliti kot manj pomembno in izreči v skladu s členom 52 KZJ pogojno obsodbo.

Izrek

Pritožba javnega tožilca in pritožba zagovornika obd.

se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 15.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obd. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po čl. 103/I KZ RS in mu po čl. 52 KZ SFRJ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka in sicer 18.976,50 SIT ter 7.000,00 SIT povprečnine.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila javni tožilec in obdolženčev zagovornik.

Javni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče nepogojno kazen.

Obdolženčev zagovornik se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje.

Pritožbi obeh pritožiteljev nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon ter obdolžencu izreklo zakonito in pravilno kazensko sankcijo. Glede na pritožbena izvajanja obeh pritožiteljev pa pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe, ki jih v celoti sprejema, dodaja še naslednje: Skladno z obdolženčevim zagovorom o dejstvu, da je prišlo med obdolžencem in oškodovanko do določenega telesnega stika, katerega sledovi so ugotovljeni strokovno z analizo mikrosledov oblačil obeh udeležencev dogodka, ki pa ga vsak po svoje razlagata, vendar nobeden od teh kot spolno dejanje, ni dvoma. Obdolženec trdi, da gre zgolj za tesnejši fizični premik oškodovanke zaradi določenih razlogov izven predmeta kazensko-pravne zaščite. Oškodovanka pa je ravnanje razumela kot izrazit napad na življenje in telo, pa opis kot ga je podala oškodovanka, tako svojim svojcem kot tudi v zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom opravičuje zaključek, da je šlo s strani obdolženca za spolni napad na oškodovanko kot otroka, mlajšega od 14 let. Otipavanje oškodovanke po zgornjem delu telesa, vtikanje rok v oškodovankine hlače ter poskus oškodovanki sleči hlače, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot spolno dejanje, pri čemer obdolženčeva zavest o tem, da ima opravka z osebo, mlajšo kot 14 let, prav tako ni vprašljiva. Po oceni pritožbenega sodišča so podani vsi elementi očitanega kaznivega dejanja. Za dvom v izpovedbo oškodovanke, zaslišane kot priče in za eventuelno objektivno zmotno razlago oškodovanke o poteku dogodka, ki naj bi bila utemeljena na osnovi napačne zaznave razporeditve predmetov v garaži, kjer je do obravnavanega dejanja prišlo, po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za dvom v resničnost opisa samega ravnanja obdolženca z oškodovanko. Sama razporeditev predmetov po garaži očitno ni bila predmet posebne pozornosti oškodovanke, zato tudi ne more predstavljati drugačno izpovedovanje oškodovanke o razporeditvi posameznih predmetov, kot so bili ugotovljeni tako z zagovorom obdolženca kot z ugotovitvami ogleda po policijskih organih, podlage za dvom v resničnost opisa obdolženčevega ravnanja. Zato zagovornik s pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogel uspeti. Dejanje, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, pa kot že rečeno, kot spolno dejanje, storjeno proti osebi mlajši od 14 let, ima vse znake očitanega kaznivega dejanja, zato tudi pritožbeni očitek zagovornika v tej smeri ni sprejemljiv. Glede na rezultate dokaznega postopka ni nobene podlage za drugačno dejansko in pravno oceno od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je dovolj skrbno in kritično ocenilo tako izpovedbo oškodovanke zaslišane kot priče, kot tudi ostale posredne in neposredne dokaze, na osnovi katerih je ugotovilo dejansko stanje, ki je predmet krivdoreka v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sklicevanje na osebnost obdolženca kot družinskega očeta in prostovoljnega delavca z mladino ter nosilca odgovorne službene funkcije na delovnem mestu, v obravnavanem primeru ne vzbuja dvoma v prvostopne dejanske zaključke in zato za ponovitev postopka z izvedbo istih dokazov in za novo drugačno dokazno oceno ni nobene potrebe.

Prav tako ni utemeljena pritožba javnega tožilca, ki predlaga izrek nepogojne kazni. Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije ugotovilo očitno kot olajševalno okoliščino, da obdolženčevo ravnanje na oškodovanki ni imelo hujših posledic, ni pustilo psihične travme in je zato pogojno obsodbo oprlo na to okoliščino. Sicer pa je kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da je obdolženec storil dejanje v alkoholiziranem stanju. Kot obteževalno okoliščino pa je štelo prvostopno sodišče, da je obdolženec izrabil dekličino zaupanje in jo s pretvezo zvabil k sebi. Višino določene kazni pa je obrazložilo prvostopno sodišče s težo dejanja, ki se je odrazila tudi v dolžini v pogojni obsodbi določene preizkusne dobe.

Javni tožilec meni, da dejstvo, da deklica zaradi dejanja nima hujših posledic, ni okoliščina, na katero bi sodišče lahko oprlo izrek pogojne obsodbe, posebej pa opozarja, da je pri izrečeni kazenski sankciji povsem izostal generano-preventivni namen - učinek glede na to, da je spolnih zlorab veliko, zato izrečena pogojna obsodba tega učinka ne bo imela.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. Glede na podatke kazenskega spisa, ko je obdolženec prvič pred sodiščem in ima očitno družino z dvema mld. otrokoma, je ob dejstvu, da škodljivih posledic za oškodovanko obdolženčevo dejanje po ugotovitvah kazenskega postopka ni bilo, čeprav ne po zaslugi obdolženca, sam generalno-preventivni namen kaznovanja še ne narekuje izreka kazni, saj je pomembnost ali nepomembnost dejanja oz. manjšo pomembnost dejanja presojati tudi z vidika eventuelnih posledic kaznivega dejanja, ki pa v danem primeru niso nastopile. Zato je izrek pogojne obsodbe na mestu, zlasti ob primerno visoki zagroženi kazni in daljšem trajanju preizkusne dobe.

Vse obteževalne in olajševalne okoliščine, tudi tiste, na katere je v tej odločbi opozorilo pritožbeno sodišče in izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, torej ne narekujejo spremembe izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na čl. 98/I in 101. ZKP.