Jedro

Sodišče prve stopnje je v skladu s čl. 327 ZKP med izpovedbo oškodovanke utemeljeno odstranilo obtoženca iz sodne dvorane, nato mu je predočilo tudi njeno celotno izpoved, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da naj bi bil nezakonito odstranjen iz sodne dvorane.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega E.P. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 97/I ZKP mora obtoženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je s citirano sodbo spoznalo obtoženega E. P. za krivega zaradi kaznivega dejanja posilstva po čl. 180/I KZ in kaznivega dejanja poskusa posilstva po čl. 180/I v zvezi s čl. 22 KZ, mu določilo posamični kazni dveh let zapora in izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v hišnem priporu in v priporu. Sodišče je oškodovanko napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odst. 92. čl. ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada oškodovankine poooblaščenke bremenijo proračun.

Zoper sodbo so vložili pritožbo obtoženčevi zagovorniki odvetniki Odvetniške družbe Č.. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ter predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obtoženčev zagovornik odvetnik B.K. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma izrek pogojne obsodbe, oziroma znižanje posamičnih in enotne zaporne kazni.

Višja državna tožilka NN je na seji senata predlagala zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, utemeljeno poklonilo vero oškodovanki, svoje razloge pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da sicer res obstaja neskladje med izrekom sodbe pod II., v katerem je kot sostorilec pravilno naveden mladoletni S.K. in razlogi izpodbijane sodbe na strani 4, kjer je naveden neki S., vendar gre za očitno pomoten zapis priimka mladoletnika, kajti že tudi na strani 4 izpodbijane sodbe pa tudi na straneh 6, 9, 10, 11, in 12 je pravilno naveden kot sostorilec mladoletni K.. Ugotovljena napaka zato ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, kajti iz podatkov v spisu je identiteta sostorilca jasno razvidna ne glede na to, da v spisu sploh ni omenjen noben S..

Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ da naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj iz izreka sodbe pod I. ne bi bilo razvidno, na kakšen način je obtoženec strl oškodovankin odpor, kajti izrek vsebuje vse zakonite znake obtožencu očitanega kaznivega dejanja posilstva, izrecno je tudi opisano, na kakšen način se je oškodovanka neuspešno branila, zaradi česar je obtoženec tudi dokončal kaznivo dejanje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da slika, omenjena v tej točki izreka, ni opisana v dokaznem postopku, pa pritožbeno sodišče samo pripominja, da je ta navedba protispisna, kajti mati oškodovanke je izrecno izpovedala, da je bila to manjša slika naslonjena na leseno letev ob postelji v oškodovankini sodbi (list. št. 207), oškodovanka pa je tudi izpovedala, da jo je pokazala policistom, vendar je niso vzeli (list. št. 215), ker jo je obtoženec vrgel na tla, pa se je tudi razbilo steklo.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje na predlog oškodovankine pooblaščenke na glavni obravnavi v skladu s čl. 327 ZKP začasno odstranilo obtoženca iz sodne dvorane, ker so bile zaradi strahu oškodovanke pred njim podane okoliščine, ki so kazale na to, da v njegovi prisotnosti ne bo upala govoriti po resnici, po vrnitvi obtoženca na zasedanje pa ga je izrecno seznanilo z njeno izpovedbo. Obtoženec je nato celo postavljal vprašanja in ji predočal, da laže, vendar je vztrajala, da "vse, kar sem povedala je resnica in ne laž" (list. št. 214). Glede na tako dejansko stanje je pritožbeno sodišče ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da naj bi bil obtoženec ob izpovedovanju oškodovanke nezakonito odstranjen iz sodbe dvorane.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo kot neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, češ da naj oškodovankina izpoved ne bi bila verodostojna, poleg tega pa naj bi bila tudi motivirana z njenimi zahtevami po odškodnini, podan naj bi bil dvom o grožnjah obtoženca in njegovih sorodnikov, zaslišane priče pa naj ne bi potrdile oškodovankinih navedb. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je poklonilo vero oškodovanki in prvim izpovedbam prič N. P. in J. S., ki sta kasneje poskušali spremeniti izpovedi, vendar sta potrdili, da sta v preiskavi izpovedali to, kar sta slišali od oškodovanke, ocenilo je tudi vse druge izvedene dokaze in ker pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje, se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, češ da je oškodovankin oče prijavil zadevo policiji brez njenega pristanka in vednosti ter da naj bi bila prisiljena k podpisu zapisnika, pa samo pripominja, da je bil oškodovanka stara komaj 16 let, njen oče kot njen zakoniti zastopnik pa je nedvomno imel pravico, da je tako ravnal, pri tem pa je sodišče prve stopnje dejstvo, da oškodovanka prvega kaznivega dejanja ni takoj prijavila, tudi obrazložilo z njeno prepričljivo izpovedbo, da je tako ravnala iz strahu pred obtožencem, iz istega razloga se je tudi bala podpisati kazensko ovadbo. Glede na verodostojnost oškodovankine izpovedbe so zato neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da naj bi podala krivo ovadbo in da v pogovoru z SOS telefonom ni izrecno omenjala posilstva ter da naj ne bi bilo nobenih materialnih dokazov, kajti poškodbe vratu je videla njena mati, o poškodbah pa je pripovedovala tudi po SOS telefonu. Glede na vsebino razgovora v tem zapisu je tudi nesprejemljiva pritožbena navedba, češ da naj bi bil to sestavni del vnaprej pripravljenega scenarija v želji po maščevanju in pridobitvi materialne koristi, ki ni obrazložena z ničemer, saj je obtoženec srednješolec, brez lastnih dohodkov ali celo premoženja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrečeno kazensko sankcijo in ocenilo, da ji ni mogoče odrekati pravičnosti in zakonitosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter jih tudi primerno upoštevalo pri določitvi posamičnih in izreku enotne kazni, pri tem je utemeljeno določilo za poskus posilstva enako kazen kot za dokončano kaznivo dejanje, kajti pravilno je upoštevalo, da sta bili dejanji storjeni eno za drugim v kratkem časovnem obdobju, obe pa na škodo iste oškodovanke.

Pritožbena navedba, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo mladosti obtoženca, je zato neutemeljena, ravno tako pa je iz podatkov v spisu razvidno, da ni točna navedba, češ da obtoženec do storitve dejanj v izpodbijani sodbi ni bil v ničemer problematičen, ravno tako očitno tudi ni uspešen dijak, saj naj bi bil kljub polnoletnosti šele dijak drugega ali celo prvega letnika srednje šole.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti zatrjevanih nepravilnosti niti takih, na katere mora v skladu s čl. 383/I ZKP paziti po uradni dolžnosti v korist obtoženca, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu pa določilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo povprečnine v znesku 50.000,00 SIT.