Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 873/95

ECLI:SI:VSRS:2000:U.873.95 Upravni oddelek

carinski zavezanec
Vrhovno sodišče
22. junij 2000
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V carinski listini navedeni glavni zavezanec prevzame jamstvo za obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga prevzemni carinarnici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M. št. 03.02 št. Up/I-4798 z dne 24.11.1994, s katero je organ prve stopnje zavezal tožečo stranko k plačilu carine in drugih uvoznih dajatev v višini 1.079.182,00 SIT za blago, prijavljeno po enotni carinski listini (v nadaljevanju: ECL) Carinske izpostave Š. št. 69840 z dne 2.6.1994, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je bilo s citirano ECL Carinski izpostavi Š. prijavljeno sporno blago: 22.138 kg belega kristalnega sladkorja v vrednosti 20.947,50 DEM z rokom predaje do 3.6.1994 Carinski izpostavi N.m. Navedeno blago prevzemni carinarnici ni bilo predano, kar je razvidno iz urgence Carinske izpostave Š. št. 1318 z dne 20.7.1994 Carinski izpostavi N.m., na katero je le - ta negativno odgovorila. Carinarnica M. je z dopisom št. 03.02 št. Up/I-4798 z dne 13.10.1994 carinskega zavezanca pozvala, naj dostavi dokazilo za izstop blaga iz države oziroma za njegovo carinjenje v Republiki Sloveniji. Le - ta se na poziv ni odzval, zato je Carinarnica M. z izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90 - CZ) obračunala carino in druge uvozne davščine tožeči stranki kot glavnemu zavezancu iz obravnavane ECL. Po določbah 1. odstavka 200. člena CZ mora prevoznik, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi prevoznimi sredstvi, predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in drugim uvoznim davščinam, ki se zaračunavajo pri uvozu takega blaga. S tem, ko je tožeča stranka izpolnila rubriko 50 v zadevni enotni carinski listini in se je tako zavezala, da bo v primeru, če prevoznik blaga ne bo predal, plačala vse uvozne dajatve, je bil prevoznik oproščen plačila varščine. Glede na to in glede na ugotovitev, da blago ni bilo predano, je carinarnica pravilno ugotovila carinskega zavezanca v smislu 24. člena CZ.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo kot nezakonito, ker meni, da je carinski zavezanec domači prevoznik V., L., ki je prevažal predmetno blago in se je s podpisom v rubriki 44 ECL, zavezal, da bo prevzemni Carinarnici N.m. prijavil in izročil blago, navedeno v isti ECL. Popolnoma zmotno je stališče tožene stranke, da se je s tem, ko je izpolnila rubriko 50 v ECL, zavezala, da bo plačala uvozne dajatve. V konkretnem primeru pa je celo rubrika 50 v ECL izpolnjena povsem brezpredmetno, saj gre za domačega prevoznika, prevozno sredstvo pa je bilo označeno s carinsko zalivko št. 042 (rubrika D v ECL). To pa pomeni, da je tožena stranka enostavno ignorirala določbe 94. in 200/2. člena CZ. Iz ECL je razvidno, da bi se moralo blago cariniti v N.m. in zato Carinarnica M. ne more biti krajevno pristojna, kar pomeni kršitev 5. točke 22. člena ZUP. Ker ji ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila ugotovljena v dokaznem postopku, so kršene določbe 143. člena ZUP. Carina je obračunana v nasprotju z določbami Odloka o preferenčnih carinskih stopnjah, ki predpisuje za blago makedonskega porekla carinsko stopnjo "prosto". Če blago ni bilo predano prevzemni Carinarnici v N.m., bi bilo lahko predano katerikoli drugi carinarnici v Sloveniji, v nasprotnem primeru pa so podani znaki carinskega prekrška po 11. točki 370/1. člena CZ. Iz 389. člena CZ izhaja, da je odgovoren za plačilo uvoznih dajatev za blago, ki je predmet prekrška, storilec prekrška, kar pa tožeča stranka ne more biti. Da bi se dejansko stanje v resnici popolno ugotovilo, bi bilo potrebno nujno zaslišati predstavnika uvoznika in prevoznika. Glede na določbe 93. člena CZ bi bila njena obveznost le subsidiarna, torej, če dajatve ne bi plačal carinski zavezanec, ki je prevoznik blaga, kot to določa 24. člen CZ.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v enotni carinski listini (v polju 50) navedena kot glavni zavezanec, kar niti ni sporno. S tem je prevzela jamstvo za obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga prevzemni carinarnici (1. odstavek 24. člena CZ). Zato ne more uspeti s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na prevoznika. Kakor hitro je organ prve stopnje ugotovil, da blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, je imel dovolj podlage za uporabo 2. odstavka 249. člena CZ in uvedbo carinskega postopka ter ni bil dolžan čakati na morebitno pravnomočno odločbo o prekršku. Iz dopisa Carinarnice M. št. 03.02 št. Up/I-4798 z dne 13.10.1994, ki je med upravnimi spisi, je razvidno, da je bila tožeča stranka pozvana, da v roku 10 dni dostavi dokazila, da je blago zapustilo območje Republike Slovenije, oziroma, da je bilo ocarinjeno, vendar se tožeča stranka na poziv ni odzvala. Poleg tega je imela možnost predložiti dokazila še v pritožbenem postopku, česar pa tudi ni storila. Zato niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvi pravil postopka iz 143. člena ZUP. Prav tako po presoji sodišča ni utemeljena tožbena trditev, da carinski organ prve stopnje za vodenje postopka ni krajevno pristojen (1. odstavek 250. člena CZ). V tem primeru je bil uveden postopek za plačilo carinskih in drugih uvoznih dajatev po uradni dolžnosti, zato je za carinjenje pristojna Carinarnica M., ki razpolaga z vsemi podatki. Tudi tožbenim navedbam, da tožena stranka ni upoštevala določb 94. in 200/2. člena CZ, ni mogoče slediti. Iz citiranih zakonskih določb CZ namreč ne izhaja, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo carinskih dajatev. Olajšave, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa se ne priznavajo po uradni dolžnosti, temveč bi jih morala uveljavljati tožeča stranka kot carinski zavezanec sama v rednem postopku carinjenja. Zato je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da so bile v obravnavanem primeru tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Določbe ZUS/77, ZUP in CZ je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia