Jedro

V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil se odloča le na podlagi prosilčeve vloge, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu v splošno znanih okoliščinah v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v pritožbi zoper odločbo tožene stranke niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa), na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - pop. in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je na zaslišanju tožnik navedel, da naj bi že v letu 2002 kot član mladega foruma stranke PDK organiziral pomembna zborovanja, še bolj aktiven pa naj bi bil v letu 2003, ko naj bi kot opazovalec sodeloval na volitvah. Iz poročila OSCE izhaja, da v letu 2003 v Občini S.r. niso potekale lokalne, kot tudi ne splošne volitve. Na zaslišanju pa tožnik uradni osebi tožene stranke tudi na izrecno vprašanje ni znal pojasniti, v katere oblastne organe so bili takrat voljeni kandidati - tudi člani stranke PDK. Ker v letu 2003 niso potekale volitve, tudi ni bilo razloga, da bi se stranka PDK v primeru volilnega poraza preformirala v vojaško enoto in zato tudi ni podan zatrjevani poglavitni razlog za tožnikov izstop iz stranke PDK in sovražno obravnavanje tožnika v tej stranki. Ob izrecni tožnikovi navedbi, da je sodeloval kot opazovalec na volitvah v letu 2003, je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožnik pomešal dejstva oziroma pozabil, kdaj so potekale volitve, sodišče prve stopnje pa tožnikove navedbe o njegovi vidni politični dejavnosti šteje za lažno predstavitev razlogov za azil. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji prebival več kot leto dni. Če bi dejansko zapustil izvorno državo zaradi groženj v zvezi z njegovo politično dejavnostjo, bi za azil tudi po presoji sodišča prve stopnje zaprosil takoj, ko je vstopil na ozemlje varne države oziroma ozemlje Republike Slovenije. Kot posameznik, ki naj bi bil politično dejaven, bi se tožnik ob dejanski ogroženosti nesporno pozanimal za možnost pridobitve azila. Ker je prošnjo za azil vložil šele potem, ko je bil zaradi ilegalnega prebivanja prijet s strani policije in nastanjen v Centru za odstranjevanje tujcev v P., po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklepa, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Neverodostojne navedbe o politični dejavnosti oziroma izpostavljenem položaju v stranki PDK pa kažejo na to, da je tožnik lažno predstavil razloge za azil. Ker je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil z delovno vizo in zaradi dela, tožena stranka, glede na splošno znani gospodarski položaj Kosova in visoko brezposelnost tamkajšnjega prebivalstva, utemeljeno sklepa, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, neverodostojne navedbe glede njegove politične dejavnosti pa kažejo na to, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) v skladu z določbo 2. odstavka 50. člena ZUS in se je pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS, v azilni zadevi (Up-422/03-10 z dne 10.7.2003), ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da kljub temu, da je v zadevi tožnik v upravnem postopku oporekal verodostojnosti dokazov, ki jih je uporabila tožena stranka in je zatrjeval zmotno ugotovitev dejanskega stanja, Ustavno sodišče Republike Slovenije ni ugotovilo, da je bilo sodišče prve stopnje zavezano soditi na podlagi glavne obravnave, in sicer zato, ker tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak je pavšalno zatrjeval določene kršitve in trditev ni podkrepil s konkretnimi dejstvi. Takšno stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije pomeni, da ni dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora biti tudi po mnenju sodišča sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. Sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, saj pavšalne tožbene trditve sodišču prve stopnje ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je bila izpodbijana odločba izdana v tako imenovanem pospešenem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila ZAzil. Sodišče prve stopnje pa zato v skladu z 2. odstavka 67. člena ZUS sledi utemeljitvi in razlogom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Glede očitkov o tem, da naj v letu 2003 na Kosovem ne bi potekale volitve, je v svojem tožbenem ugovoru verodostojno pojasnil, da so bile politične razmere v obdobju okoli leta 2002 na Kosovu izredno nestabilne. V relativno kratkem času se je zvrstilo več volitev na različnih ravneh (lokalne, državne), pri katerih je sodeloval, poleg tega pa je od takrat minilo že več kot dve leti. Zato ni nič nenavadnega, če je napačno navedel letnico in to zato ne more biti razlog za zavrnitev njegove prošnje za azil. Poudarja še, da, ne glede na splošno znan slab gospodarski položaj Kosova, njegov socialni položaj tam ni bil slab, saj je v primerjavi z večino tamkajšnjega prebivalstva dobro izobražen in je gimnazijski maturant. Takratni in sedanji strukturi oblasti pa v njenih vrstah primanjkuje domačih izobraženih ljudi. Zato gotovo ne bi imel večjih težav z zaposlitvijo. Zato ni zapustil izvorne države zaradi ekonomskih razlogov, ampak zgolj zato, ker je bilo to iz političnih razlogov res nujno, saj je bil zaradi svoje politične pripadnosti preganjan.

Pritožbeno sodišče bi moralo opraviti glavno obravnavo in ga zaslišati, saj je njegova izpoved edino sredstvo, s katerim bi lahko prepričal sodišče. Svojih trditev namreč ne more potrditi z objektivnimi oziroma konkretnimi dokazi, saj so bili v izvorni državi uničeni, zato bi njegove navedbe lahko potrdile le priče s Kosova, ki pa zaradi ovir pri prestopu meje ne morejo priti pričati. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, zaradi česar dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja ter je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (o grožnjah s strani pripadnikov strank LDK in AAK in pripadnikov njegove stranke PDK; o razmerah v obdobju okoli leta 2002 na Kosovu, ki so bile izredno nestabilne in o volitvah v letu 2003 na Kosovem; in o tem, da ni zapustil izvorne države zaradi ekonomskih razlogov, ampak zgolj iz političnih razlogov, ker je bil zaradi svoje politične pripadnosti preganjan), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v tem primeru irelevantne. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil oziroma od njegovega zaslišanja med upravnim postopkom dne 21.3.2005 (zapisnik z istega dne v upravnih spisih). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata, saj tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil pa se odloča le na podlagi prosilčeve vloge, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu v splošno znanih okoliščinah v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.