Jedro

V skladu s pogodbo mora leasingojemalec takoj vrniti predmet leasinga na svoje stroške na kraj, ki ga določi leasingodajalec. Če tega ne stori sam, to lahko stori leasingodajalec na njegove stroške. Pogodba tako že sama ureja način vrnitve predmeta leasinga, a zgolj pod pogojem, da je leasingojemalec o razdrtju obveščen. Obveščen mora biti tudi o kraju, kamor naj predmet vrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 7 I 2006/12264 z dne 24. 10. 2006, razveljavilo tudi v 1. in 4. točki izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi (2. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženca plačilo glavnice v višini 2.084,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 751,13 EUR od 18. 11. 2004 dalje, od 45,99 EUR od 25. 11. 2004 dalje, od 35,08 EUR od 05. 01. 2005 dalje, od 1.026,46 EUR od 02. 06. 2004 in od 225,34 EUR od 17. 11. 2004 dalje, vse do prenehanja obveznosti (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 224,70 EUR, v 15. dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno sojenje, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišče je nepravilno odločilo o zastaranju dela zahtevka. Tožeča stranka toži toženko iz naslova odškodninske odgovornosti, škoda pa je nastala šele po odvzemu vozila v novembru 2004. Predlog je bil vložen 12. 10. 2006, ko je zastaranje pretrgalo, zato do spremenjene tožbe dne 02. 12. 2008 še ni zastaralo, niti povišani zahtevek. Sodišče je ugotovilo, da je toženka poravnala le prvih 25 obrokov ter deloma 26 obrok dne 26. 08. 2002, ostalih pa ne, poleg tega ni vrnila predmeta leasinga, zato ji je bilo vozilo novembra 2004 odvzeto. Toženkino ravnanje je bilo konkludentno, saj po avgustu 2002 ni imela več namena plačevati leasing obroke. Nepravilen je zaključek, da naj bi tožeča stranka odvzela možnost toženki, da bi obveznost izpolnila ter da bi se bilo moč izogniti razdoru pogodbe. Sodišče je spregledalo 12. člen ZOR, ki govori o spoštovanju načela vestnosti in poštenja. Tudi če bi tožeča stranka v nasprotju z določili pogodbe o leasingu razdrla pogodbo, še ne pomeni, da ni podana odškodninska odgovornost toženke. Sodišče je napačno štelo, da je tožeča stranka lahko odvzela vozilo le v primeru, če je na pravilen način odstopila od pogodbe. Sodišče je pozabilo na določbe drugega odstavka 99. člena ZOR. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče B. H., ki je vodila odpoved pogodbe, česar sodišče ni izvedlo, zato je dejansko stanje ostalo neraziskano, podana pa je tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Leasingodajalec je z odvzemom in prodajo predmeta leasinga dejansko izbral opcijo odstopa od pogodbe, katerega je z neizpolnjevanjem svojih obveznosti zakrivila toženka, zato ima tožeča stranka možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka. To potrjuje tudi 17. člen ZOR. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka na podlagi določb 8.1 člena splošnega dela pogodbe o leasingu oziroma 13. člena posebnega dela te pogodbe (A6), ni pravilno s priporočenim pismom odstopila od pogodbe, poleg tega pa ni predhodno pisno pozvala leasingojemalca k izpolnitvi njegove obveznosti v določenem roku. Ker se poleg toženke tudi tožeča stranka ni držala zavez, ki izhajajo iz pogodbe, katero je sama ponudila v sklenitev toženkinemu pravnemu predniku, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da bi se tožeča stranka lahko izognila nastali škodi, če bi izpolnila zahtevo po pozivu k plačilu in razdrtju pogodbe s priporočenim pismom. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki utemeljujejo veljavnost in pravilnost s strani tožeče stranke razdrto pogodbo, saj to niso okoliščine, ki bi v predmetnem postopku vplivale na odločitev.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je toženka s svojim neplačevanjem v obdobju dveh let konkludentno pokazala, da od avgusta 2002 ni imela več namena izpolniti obveznosti. Takšna trditev ostaja na ravni domnev, ki pa je neutemeljena ob dejstvu, da je toženka in njen pravni prednik plačal skoraj tri četrtine obrokov (skoraj 26 od skupaj 35). Tudi če tožeča stranka ne bi posebej pozivala toženko na plačilo preostalih obrokov, kljub temu, da 13. člen posebnega dela pogodbe to zahteva, bi morala toženko obvestiti vsaj o razdrtju pogodbe s priporočenim pismom. V skladu z določilom 8.7 točke pogodbe mora namreč leasingojemalec takoj vrniti predmet leasinga na svoje stroške na kraj, ki ga določi leasingodajalec. Če tega ne stori sam, to lahko stori leasingodajalec na njegove stroške. Pogodba tako že sama ureja način vrnitve predmeta leasinga, a zgolj pod pogojem, da je leasingojemalec o razdrtju obveščen. Obveščen mora biti tudi o kraju, kamor naj predmet vrne. V predmetnem postopku tožeča stranka teh obveznosti ni izpolnila, toženka pa ne more nositi posledic za takšno opustitev tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko naj ne bi obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče B. H. Tožeča stranka namreč niti ni pojasnila, o čem naj bi priča izpovedala, poleg tega pa je sodišče prve stopnje o zahtevku lahko odločilo na podlagi priloženih listin. Tudi sicer pa pritožnik ne pojasni, kako je neizvedba omenjenega dokaza vplivala na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in so torej te pritožbene trditve v premajhni meri substancirane.

Nepotrebno je sklicevanje na 12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR), ki od udeležencev obligacijskih razmerij terja spoštovanje načela vestnosti in poštenja. Tožeča stranka je s tem, ko toženke ni obvestila o razdrtju pogodbe, kršila izrecne določbe pogodbe, kar samo zase predstavlja nevestno in nepošteno ravnanje. Sodišče je tudi pravilno uporabilo določbe 99. člena ZOR, saj je pogodbena določila interpretiralo tako kot se glasijo. Ta so dovolj jasna, da ne potrebujejo iskanja namena, kar poskuša prepričati pritožba. Če pa tožeča stranka opozarja na namen pogodbenih določb, pa je treba pojasniti, da je namen določb 8.7 točke pogodbe prav v tem, da se tožeča stranka, ob svojem pravilnem ravnanju, izogne vsem stroškom vrnitve predmeta leasinga. Tudi sklicevanje na določbe 17. člena ZOR (pacta sund servanda), glede na to, da je tožeča stranka sama kršila pogodbene zaveze, ni utemeljeno. Ta člen namreč ne zahteva, da zgolj ena pogodbena stranka ravna v skladu z zavezami, temveč vse, torej tudi tožeča stranka. Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da toženkino ravnanje ni bilo v nasprotju s pogodbenimi določili oziroma protipravno in da zato tudi ni izkazana njena odškodninska odgovornost oziroma obveznost plačati tožeči stranki nastale stroške.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker toženka ni odgovorna za nastalo škodo, se ni opredeljevalo do vprašanja zastaranja zahtevka.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.