Jedro

Lastnik nezavarovanega motornega vozila mora plačati regres, če ne zatrjuje, da njegovo vozilo ni povzročilo škodnega dogodka. Zavarovalnica v takem primeru ni dolžna dokazovati civilnega delikta.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Plačilni nalog OS v Lj. I Pl ostane v veljavi glede toženca S. D.."

2. Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje, v znesku 5.700,00 SIT in pritožbene stroške v znesku 22.800,00 SIT v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje plačilni nalog I Pl 428/2000 z dne 13.4.2000 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 4.500,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožeča stranka navaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Nesporno je bilo med postopkom ugotovljeno, da je nesrečo povzročil Z. D. in da je lastnik nezavarovanega avtomobila bil toženec in da je D. uporabljal avto po volji toženca. V skladu s členom 41 ZOZP ima tožeča stranka pravico izterjati izplačano odškodnino od lastnika motornega vozila, ki ni sklenil zavarovalne pogodbe in od povzročitelja škode.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka ima pravico izplačano odškodnino tretji osebi skupaj z obrestmi in stroški izterjati od lastnika motornega vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne pogodbe in od povzročitelja škodnega dogodka, pri čemer oba odgovarjata nerazdelno (člen 41 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 70/94; v nadaljevanju ZOZP). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnikovo nezavarovano vozilo, ki ga je vozil Z. D. dne 8.12.1997 povzročilo prometno nezgodo tako, da je med zavijanjem na levo trčilo v vozilo, ki je stalo v semaforiziranem križišču zaradi rdeče luči, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati še ostale pogoje civilnega delikta (protipravno ravnanje in vzročno zvezo), pri čemer se sodišče prve stopnje nekritično in neutemeljeno sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča I Cp 1560/2001, ko pa je v tej zadevi šlo za povsem drugačno situacijo, saj je toženec trdil, da ni povzročil prometne nesreče. Ob tem, ko toženec ne trdi, da D. ni povzročil prometne nesreče niti ne ugovarja višini izplačane odškodnine tožeči stranki, ni potrebno ničesar dokazovati kot zaradi zmotne uporabe materialnega prava meni sodišče prve stopnje, temveč lahko zahteva regres direktno od lastnika nezavarovanega vozila (člen 41 ZOZP).

Zaradi navedenega je bilo pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti ter tožbenemu zahtevku ugoditi, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna (člen 358, tč. 4 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v celoti uspela z zahtevkom in toženec ji mora povrniti nadaljnje stroške nastale pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške, ki obsegajo sodno takso za sodbo (polovico po tar. št. 2 v zvezi z pojasnilom pod tč. e) in sodno takso za pritožbo (tar. št. 3/1).

Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 ZPP.