Jedro

v primeru, ko je pristojnost za sojenje prenesena na drugo sodišče na podlagi 105. a člena ZS, morajo biti za prenos pristojnosti podani posebej tehtni razlogi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju teče pravdni postopek zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe in posledičnega izbrisa vknjižbe iz zemljiške knjige. To sodišče je zadevo prejelo na podlagi prenosa pristojnosti v skladu s 105. a členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).

2. Okrajno sodišče v Šentjurju je najprej sprožilo spor o pristojnosti, potem ko je Višje sodišče v Celju predlog zavrglo, pa predlagalo delegacijo pristojnosti. Navaja, da gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah in da je podana izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Žalcu. Vodenje postopka pred tem sodiščem bi bilo tudi najbolj ekonomično, saj se dokazni postopek še ni začel in bo treba zaslišati vsaj 3 osebe, opraviti ogled nepremičnin, postaviti izvedenca, kar vse terja 3 - 4 naroke. Dodatna razdalja bo za vse udeležene znašala vsaj 560,80 km. Tožniku, ki je starejša oseba, bi izvedba postopka bližje njegovemu bivališču, olajšala dostop do sodišča. Prenos pristojnosti nazaj na Okrajno sodišče v Žalcu bi po njegovi oceni optimalno in ekonomsko olajšal izvedbo postopka. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča I R 66/2000. 3. Predlog ni utemeljen.

4. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog strank ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

5. Po določilu 105. a člena ZS se lahko pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče. Namen tega določila je na eni strani razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, na drugi strani pa pospešitev postopkov, saj se bodo zadeve pred manj obremenjenimi sodišči hitreje obravnavale. Zato je prenos pristojnosti v takem primeru ne le v interesu (preobremenjenih) sodišč in uspešnejšega delovanja sodstva kot celote, temveč tudi v interesu strank in zagotavljanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker uveljavljen sistem krajevnih pristojnost temelji na personalnem kriteriju tožene stranke (46. in 47. člen ZPP), je z vidika strank praviloma najbolj ekonomično, da postopek vodi krajevno pristojno sodišče, vsaka sprememba pristojnosti zato tudi pomeni povečanje stroškov. To je pri sprejemu ZS predvidel tudi zakonodajalec, pa je ocenil, da bo zaradi delegacije pristojnosti zadeva bistveno hitreje rešena, kar pa je brez dvoma velika prednost v primerjavi z nekoliko višjimi stroški (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 102/2006). Prenos pristojnosti kljub nekoliko višjim stroškom udeleženih v postopku torej opravičujejo sistemski razlogi, ki za zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja državi in sodiščem nalagajo ustrezne ukrepe.

6. Zato v primeru, ko je pristojnost za sojenje prenesena na drugo sodišče na podlagi 105. a člena ZS, dejstvo, da imajo stranke in pooblaščenci ter priče in sodišče dodatno pot in dodatne stroške, ne more biti razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP in s tem preprečeval prenos pristojnosti po 105. a členu ZS, pač pa morajo biti za prenos pristojnosti podani posebej tehtni razlogi, ki jih Vrhovno sodišče ni našlo.

7. Ker tudi izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Žalcu za sojenje v tej zadevi ne more utemeljiti prenosa pristojnosti, je Vrhovno sodišče predlog za prenos pristojnosti zavrnilo.