Jedro

Izmenjava informacij o ohranjanju vrste v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe pomeni širšo obliko znanstvenega sodelovanja, ki ne obsega zgolj posredovanja podatkov o trenutno živih primerkih. Zahteva po živem primerku posamezne živalske vrste ves čas delovanja živalskega vrta bi bila v nasprotju s smislom in namenom Direktive ter Uredbe, ki želita doseči čim širše sodelovanje živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Če bi bila zahtevana fizična prisotnost primerka, bi to pomenilo, da bi živalski vrt izgubil možnost sodelovanja pri raziskavah takoj, ko primerek pogine, kljub temu, da bi imel večletne dragocene podatke o tej vrsti. Živalski vrt tako ne bi mogel več deliti znanja o vrstah, ki jih je v preteklosti gojil in o katerih ima edinstvene podatke. S tem ne bi mogel prispevati k ohranjanju vrste z izmenjavo znanja, pridobljenega iz dolgoletnega opazovanja.

Izrek

I.Tožbi zoper odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35606-59/2023-2550-27 z dne 11. decembra 2024 se ugodi, ta odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 469,70 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Tožeča stranka je dne 8. maja 2023 pri Ministrstvu za naravne vire in prostor (v nadaljevanju: tožena stranka) vložila vlogo z zahtevkom za izdajo dovoljenja za zadrževanje živali prosto živečih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu po prvem odstavku 3. člena Uredbe o živalskem vrtu in živalskemu vrtu podobnem prostoru (Uradni list RS, št. 37/03; v nadaljevanju: Uredba o živalskem vrtu). Tožena stranka je dne 11. decembra 2024 izdala odločbo št. 35606-59/2023-2550-27 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zavrnila zahtevek tožeče stranke (1. točka izreka). Odločila je še, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo prosto živečih vrst sta glavna cilja Direktive Sveta 1999/22/ES z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih (v nadaljevanju: Direktiva), ki je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena z Zakonom o ohranjanju narave, na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba o živalskem vrtu. Dovoljenje za prikazovanje živali v živalskem vrtu pridobi pravna ali fizična oseba, če izpolnjuje pogoje iz prvega in drugega odstavka 4. člena Uredbe o živalskem vrtu, med katerimi je tudi pogoj sodelovanja pri raziskavah (1. točka prvega odstavka 4. člena). Ministrstvo je ugotovilo, da tožeča stranka v ujetništvu zadržuje in namerava prikazovati javnosti 20 živali, ki pripadajo desetim vrstam sesalcev: lama, dvogrba kamela, rjavi medved, himalajski tar, volk, tiger, rakun, kozorog, azijski polosel in indijski ježevec.

3.Glede nosatega medvedka je tožena stranka ugotovila, da ga je tožeča stranka sicer navedla v vlogi, vendar je na ustni obravnavi izjavila, da je poginil, želi pa ga v prihodnje ponovno pridobiti. Na podlagi strokovnega mnenja ZRSVN je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka za svoje živali zagotavlja minimalne pogoje zadrževanja v ujetništvu v skladu s Prilogo I Odredbe o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu. Tožena stranka je ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz 2. do 6. točke prvega odstavka in drugega odstavka 4. člena Uredbe o živalskem vrtu.

4.Vendar pa je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ni izkazala izpolnjevanja pogoja iz 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe in sicer, da sodeluje pri raziskavah, ki so v korist ohranitvi najmanj ene vrste, učenju ustreznih veščin ohranjanja narave, izmenjavi informacij o ohranjanju vrst ali gojitvi v ujetništvu za doseljevanje ali ponovno naseljevanje vrst v naravo. Tožeča stranka je v vlogi navedla, da je za prihodnje obdobje dogovorjeno sodelovanje z živalskim vrtom na Češkem. K vlogi je priložila pogodbo o sodelovanju z E. z dne 21. marca 2023 (v nadaljevanju: Pogodba), ki velja za obdobje petih let. Iz Pogodbe izhaja, da bo tožeča stranka živalskemu vrtu na Češkem posredovala podatke o nosatih medvedkih, ki jih zadržujejo v ujetništvu. Podatki se bodo uporabljali za namene raziskav dolgoživosti nosatih medvedkov. Tožena stranka je po opravljeni ustni obravnavi ugotovila, da tožeča stranka nosatih medvedkov ne poseduje več. Po mnenju tožene stranke zato izmenjava informacij o ohranjanju te vrste ni več mogoča, saj tožeča stranka ne more posredovati podatke o vrsti, ki je ne poseduje in torej ne more spremljati njenega razvoja in raziskovati dolgoživosti te vrste v ujetništvu.

5.Tožena stranka je nato tožečo stranko pozvalo na predložitev dokazil o sodelovanju v drugih raziskavah. Tožeča stranka je navedla, da še vedno sodeluje z živalskim vrtom na Češkem, namerava ponovno pridobiti nosate medvede, z živalskim vrtom namerava sodelovati tudi na področju zveri in njihove genetike, vendar dokazila o tem ni predložila. Tožena stranka je ugotovila, da je to negotovo bodoče dejstvo, na podlagi katerega ne more z gotovostjo ugotoviti izpolnjevanja pogoja. Prav tako s sodelovanjem z živalskim vrtom na splošno ni izkazan konkreten ohranitveni ukrep.

6.Tožena stranka je nato zaključila, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni dokazala, da z raziskavami dejavno prispeva k varstvu in ohranitvi prosto živečih živalskih vrst ter k ohranjanju biotske raznovrstnosti in tožeči stranki zavrnila izdajo dovoljenja za zadrževanje živali prosto živečih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

7.Tožeča stranka nasprotuje tej odločitvi tožene stranke in je vložila tožbo v upravnem sporu. Odločbo tožene stranke izpodbija v celoti, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

8.Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ napačno označil tožečo stranko stranko kot A., saj takšen pravni subjekt ne obstaja. Odločba se nanaša na neobstoječo osebo in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti. Uveljavlja, da so bile v postopku storjene absolutno bistvene kršitve določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj tožeči stranki ni bilo omogočeno, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožeča stranka se tekom postopka pred upravnim organom ni mogla izjaviti glede pravilne uporabe materialnega prava, stališča upravnega organa o nemožnosti izmenjave informacij ter stališča, da tožeča stranka ne more posredovati podatkov o vrsti, ki je ne poseduje več.

9.Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da je upravni organ zavzel stališče, da dejansko stanje ni dognano do te mere, da bi lahko vsebinsko presodil o zadevi, kljub temu pa je izdal zavrnilno odločbo. S tem je kršil načelo materialne resnice. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno.

10.Glede očitane napačne uporabe materialnega prava navaja, da je stališče upravnega organa preozko in pravno napačno. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ne razpolaga več s primerkom nosatega medvedka, ji ne onemogoča posredovanja podatkov o nosatih medvedkih živalskemu vrtu na Češkem. Tožeča stranka je imela primerek nosatega medvedka 15 let in v vsem tem času skrbno beležila vse podatke, ki so pomembni za raziskave dolgoživosti te vrste. Ti podatki ostajajo znanstveno relevantni za raziskave, ki jih izvaja živalski vrt na Češkem. Glavni namen Pogodbe je izmenjava informacij, pridobljenih na podlagi opazovanja življenja, navad, obnašanja in ohranitve nosatega medvedka. Te podatke si lahko tožeča stranka izmenjuje z živalskim vrtom na Češkem kljub temu, da s primerkom trenutno ne razpolaga več. Podatki, pridobljeni med življenjem nosatega medvedka, so neponovljivi. Tožeča stranka predstavlja edini vir teh specifičnih informacij. Z vidika raziskovalnega dela gre za neprecenljiv prispevek. Noben predpis na nacionalni ali EU ravni ne predpisuje pogoja, da mora pravna ali fizična oseba razpolagati z živim primerkom neke vrste, da bi lahko sodelovala pri raziskavah v korist izmenjave informacij o ohranjanju vrst. Upravni organ je materialno pravo napačno uporabil, ko je določbo 1. točke 4. člena Uredbe razlagal ozko, brez upoštevanja vseh relevantnih okoliščin. Upravni organ je spregledal, da tožeča stranka sodeluje z B., C. in D. V sklopu teh sodelovanj prav tako pride do izmenjave informacij o ohranjanju vrst. To nedvomno pomeni raziskovalno delo, ki je v korist ohranitvi najmanj ene vrste. Do tega se upravni organ ni opredelil, zaradi česar je dokazna ocena izostala. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno.

11.Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek (podredno) ali vlogi ugodi in izda dovoljenje za obdobje desetih let (primarni zahtevek). Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

12.Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerim je predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Priznava, da je napačno navedla stranko z nazivom A., vendar pojasnjuje, da je tožeča stranka v vlogi sama uporabila ta naziv. Iz vsebine odločbe je jasno, na katero pravno osebo se nanaša. Ministrstvo se sklicuje na sodno prakso (sodba I Up 123/2018) in predlaga popravek pisne napake. Glede očitanih bistvenih kršitev pravil postopka navaja, da je bila tožeča stranka z zavrnitvenim razlogom seznanjena na ustni obravnavi dne 19. septembra 2024, kar je razvidno iz zapisnika. Tožeča stranka se je do stališča opredelila, zato je imela možnost izjave. Tožeči stranki je bila dana možnost, da se izjasni in predloži dokazila, kar pa ni storila. Dokazno breme je na tožeči stranki. Tožeča stranka je navajala zgolj posplošene trditve brez dokazil. Glede očitane napačne uporabe materialnega prava odgovarja, da je tožena stranka izhaja iz Pogodbe, iz katere je jasno razvidno, da je obveznost tožeče stranke omejena na posredovanje podatkov o nosatih medvedkih, ki v trenutku posredovanja prebivajo pri njej. Obveznost je vezana na dejansko posedovanje nosatega medvedka. Navedbe tožeče stranke o zbiranih podatkih so noviteta v tožbenih navedbah, ki v postopku izdaje dovoljenja niso bile predložene. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožeča stranka vključena v raziskave od konca leta 2023, kar pomeni, da je lahko vse relevantne informacije že izmenjala. Novih podatkov ne more pridobiti, ker osebkov ne poseduje več. Sodelovanje v raziskavi pomeni kontinuiran proces, ne zgolj enkratno predajo informacij. Raziskovanje zahteva celovit pristop, ki temelji na spremljanju in analizi življenja osebkov v realnem času. Iz tožbe izhaja, da tožeča stranka zbira živali z namenom, da jim nudi zavetišče, in ne z namenom doseganja glavnega cilja Direktive - ohranjanja biotske raznovrstnosti. Glede sodelovanja z B., C. in D. ministrstvo pojasnjuje, da je tožeča stranka te listine priložila kot dokazilo za izpolnjevanje pogoja iz 2. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe (izobraževanje in ozaveščanje javnosti), ne pa kot dokaz za raziskave. Gre za nudenje informacij, ne pa za raziskave v smislu izmenjave informacij o ohranjanju vrst.

13.V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka ponovi, da se izpodbijana odločba glasi na subjekt, ki ne obstaja. Odločba, naslovljena na neobstoječi pravni subjekt, predstavlja ničen upravni akt v skladu s 3. točko 279. člena ZUP. Tožeča stranka opozarja, da sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 123/2018, na katero se je sklicevalo ministrstvo, v bazi "Sodna praksa" ne obstaja. Navaja, da njene trditve niso nedovoljena tožbena novota, temveč dodatna konkretizacija že zatrjevanih dejstev. Zlasti pa ne gre za novoto ob upoštevanju, da tožeči stranki ni bila dana možnost opredelitve do nosilnih pravnih argumentov. Tožeča stranka izpostavlja, da je prav tožena stranka tista, ki v odgovoru na tožbo navaja nova dejstva in dodatne razloge, ki v izpodbijani odločbi niso bili navedeni. Iz zapisnika ustne obravnave ni razvidno, da bi ministrstvo navedlo, da je odsotnost nosatega medvedka razlog za zavrnitev vloge, niti ni razvidno, da bi ministrstvo oporekalo trditvi tožeče stranke o nadaljevanju sodelovanja pri izmenjavi podatkov s češko institucijo. Iz Pogodbe ne izhaja, da je sodelovanje omejeno izključno na trenutno posedovanje nosatih medvedkov. Pogodba opredeljuje široko zastavljen okvir znanstvenega sodelovanja. Iz upravnega spisa ni razvidno, kako je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka že izmenjala vse relevantne informacije. Te navedbe so pavšalne in se ne opirajo na nobene dokaze. Tožeča stranka je tožbi priložila 13 dovoljenj ARSO iz obdobja 2019-2022, iz katerih je razvidna očitna diskriminacija. ARSO je v primerljivih postopkih izdajal dovoljenja tudi vlagateljem, ki so zgolj navedli "bodoče sodelovanje v raziskavah". Posebej izstopajoč je primer dovoljenja št. 35601-106/2019-3, kjer je organ sprejel kot ustrezno zgolj namero o bodočem sodelovanju. Te razlike v interpretaciji ključnih pojmov "sodelovanja" in "izmenjave informacij" dokazujejo arbitrarnost odločitve in kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka je pripravljalni vlogi priložila tudi potrdilo družbe F., d.o.o. o sodelovanju glede raziskav na področju DNA profila psov in volkov ter genetskega določanja spola ptic.

14.Predlagala je še izdajo odložitvene začasne odredbe, s katero bi sodišče zadržalo izvrševanje izpodbijane odločbe. Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrnilo, ker izpodbijana odločba ne predstavlja izvršljivega upravnega akta, izvajanje katerega bi bilo možno zadržati s predlagano začasno odredbo.

15.Tožena stranka je na pripravljalno vlogo tožeče stranke odgovorila s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo, 3. 9. 2025. V njej v bistvenem ponovi navedbe, ki jih je predhodno podala v odgovoru na tožbo. Ponovno poudari, da so navedbe tožeče stranke v tožbi glede podatkov, ki so pomembni za življenjske navade nosatega medvedka in jih je beležila v času, ko je osebek nosatega medvedka še posedovala, nova dejstva in nova vsebina, ki v postopku izdaje dovoljenja ni bila predložena in zato noviteta v tožbenih navedbah. Sklicuje se na zapisnik ustne obravnave z dne 19. 9. 2024 in trdi, da iz njega izhaja, da je bila tožeča stranka s stališčem tožene stranke nedvoumno seznanjena, saj je bilo izrecno navedeno, da nosatega medvedka nima več in da izmenjava informacij o ohranjanju te vrste ne bo več mogoča. Ta navedba predstavlja bistveno jedro razloga za zavrnitev vloge. Vztraja, da je iz Pogodbe jasno razvidno, da je obveznost tožeče stranke omejena izključno na posredovanje podatkov o nosatih medvedkih, ki v trenutku posredovanja teh podatkov prebivajo pri njej. Oziroma da je leta neposredno vezana na dejansko posedovanje oziroma prisotnost tega osebka v živalskem vrtu. Zavrača očitek tožeče stranke o diskriminaciji v primerjavi z drugimi strankami v istovrstnih postopkih. Priložila je več dovoljenj ARSO. V zvezi s temi dovoljenji tožena stranka pojasnjuje, da uredba o živalskem vrtu v 2. členu loči živalski vrt in živalskemu vrtu podoben prostor. Živalskemu vrtu podoben prostor je prostor, kjer se zadržuje manjše število vrst živali v ujetništvu kot pa v živalskem vrtu. Obveznost živalskemu vrtu podobnega prostora, ki so določene v 6. členu Uredbe o živalskem vrtu, se razlikuje od obveznosti živalskega vrta. Tako pogoj, ki bi živalskemu vrtu podobnemu prostoru nalagal obvezno sodelovanje v raziskavah, v 6. členu Uredbe o živalskem vrtu ni določen. Sklicevanje tožeče stranke na prej navedena dovoljenja je zato v obravnavanem primeru pravno nerelevantno, ker tožeča stranka ni zaprosila za dovoljenje za živalski vrt.

16.Sodišče je dne 10. septembra 2025 v tej zadevi opravilo glavno obravnavo. Glavne obravnave sta se udeležili obe stranki. Sodišče je na glavni obravnavi sprejelo prejelo dokazni sklep, s katerim je dopustilo dokaz z vpogledom v listine predmetnega upravnega ter sodnega spisa, zlasti v vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja z dne 8. maja 2023 z vsemi prilogami in dopolnitvami, pogodbo o sodelovanju z E. z dne 21. marca 2023, zapisnik o ustni obravnavi v upravnem postopku z dne 19. septembra 2024, izpodbijano odločbo tožene stranke. Upravni spis ter sodni spis sta se vpogledala in se v soglasju s strankama štejeta za prebrana. Dopustilo je tudi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke o okoliščinah sodelovanja z živalskim vrtom na Češkem in drugimi institucijami ter o zbiranju in vrednosti podatkov o nosatem medvedku. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izjavil, da sodelovanje z češkim živalskim vrtom presega zgolj nosatega medvedka. Glede obsega izmenjave je navedel, da ta obsega celoten krog, razmnoževanje, prehrana, namestitev. Glede nosatega medvedka je navedel,, da je bilo v 15 letih, kolikor ga je tožeča stranka imela v posesti, pridobljeno ogromno znanja in če je ta žival preminula, še ne pomeni, da ni izmenjave informacij. stiki s češko institucijo redno potekajo, tako po internetu kot fizično ob srečanjih.

Sodna presoja

K I. točki izreka

17.Tožba je utemeljena.

18.Sodišče najprej zavrača navedbe tožeče stranke, da bi naj bila izpodbijana odločba nična iz razloga, ker je v njej prišlo do napačnega poimenovanja tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da iz celotne vsebine izpodbijane odločbe in naslova tožeče stranke nedvoumno izhaja, na katero pravno osebo se odločba nanaša in da se torej nanaša na tožečo stranko. Gre za očitno pisno napako pri navedbi naziva stranke, ki pa ne vpliva na identifikacijo stranke. Odločba se nedvomno nanaša na zavrnitev zahtevka, ki ga je pri toženi stranki podala tožeča stranka in nihče drug. V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso velja, da če je iz vsebine odločbe jasno razvidno, na katero osebo se odločba nanaša, nepravilna navedba naziva stranke ne pomeni tako hudo kršitev, da bi odločba bila nična. Gre za očitno pisno napako, ki jo je mogoče popraviti.

19.Sodišče zato ugotavlja, da izpodbijana odločba ne predstavlja ničnega upravnega akta iz razloga napačne navedbe naziva stranke. S tem ni podan nobeden izmed ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP. Vendar pa je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo iz drugih razlogov, ki so opisani v nadaljevanju.

Uporaba materialnega prava

20.Pravna podlaga za izdajo dovoljenja dovoljenja za zadrževanje živali prosto živečih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti je Uredba o živalskem vrtu in živalskemu vrtu podobnem prostoru (Uradni list RS, št. 37/03; v nadaljevanju: Uredba).

21.V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe mora pravna ali fizična oseba, ki želi zadrževati živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu ali živalskemu vrtu podobnem prostoru, pridobiti dovoljenje ministrstva, pristojnega za ohranjanje narave. Uredba je bila sprejeta na podlagi 24. člena Zakona o ohranjanju narave in je implementacija Direktive Sveta 1999/22/ES z dne 29. marca 1999 o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih. Ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo prosto živečih vrst sta glavna cilja Direktive.

22.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila o zahtevku tožeče stranke, s katero je ta zahtevala izdajo dovoljenja za zadrževanje živali prostoživečih vrst v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti v živalskem vrtu. V skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe lahko dovoljenje za prikazovanje živali v živalskem vrtu pridobi oseba, če izpolnjuje naslednje pogoje:

-sodeluje pri raziskavah, ki so v korist: - ohranitvi najmanj ene vrste, -učenju ustreznih veščin ohranjanja narave, - izmenjavi informacij o ohranjanju vrst ali gojitvi v ujetništvu za doseljevanje ali ponovno naseljevanje vrst v naravo;

-ter pogoje iz točk 2 do 6 (spodbujanje izobraževanja, ustrezne bivalne razmere, veterinarska oskrba, preprečevanje pobega, vodenje evidence).

23.Vlagatelj mora kumulativno izpolnjevati vse pogoje iz 1. do 6. točke, da pridobi dovoljenje. Tožena stranka je ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz točk 2 do 6, ni pa izkazala izpolnjevanja pogoja iz 1. točke - sodelovanja pri raziskavah.

24.Pogoj iz 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe torej določa, da mora živalski vrt sodelovati pri raziskavah, ki so v korist ohranitvi najmanj ene vrste, učenju ustreznih veščin ohranjanja narave, izmenjavi informacij o ohranjanju vrst ali gojitvi vrste v ujetništvu. Sodišče ugotavlja, da določba "ali", kar pomeni, da zadostuje že ena izmed navedenih oblik sodelovanja. Živalski vrt ni dolžan hkrati sodelovati pri vseh navedenih oblikah raziskav. Raziskava se lahko nanaša tako na ohranitev kot gojitvi vrste v ujetništvu.

25.V konkretnem primeru je sporno, ali poteka za izmenjava informacij o ohranjanju vrste nosati medvedek v okviru Pogodbe s češkim živalskim vrtom. Izmenjava informacij o ohranjanju vrste v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe po presoji sodišča pomeni širšo obliko znanstvenega sodelovanja, ki ne obsega zgolj posredovanja podatkov o trenutno živih primerkih. Kot izhaja iz tožbe in izjave zakonitega zastopnika na glavni obravnavi, tožeča stranka razpolaga s podatki, zbranimi v 15 letih opazovanja nosatega medvedka, ki vključujejo informacije o prehranjevalnih navadah, vedenju, zdravstvenem stanju, življenjski dobi, habitatu in drugih značilnostih te vrste. Zakoniti zastopnik je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil tudi specifiko svojega dela in sicer, da se ukvarja z zlorabljenimi živalmi in da ima zaradi svojega dela informacije o tem, kako jih rehabilitirati pri čemer teh informacij drugi živalski vrtovi praviloma nimajo. Na podlagi svojega dela ima tudi informacije o genetiki, o tem, katere živali so primerne za razmnoževanje. Takšne informacije, pridobljene iz večletnega opazovanja in specifičnih izkušenj z rehabilitacijo živali, po presoji sodišča predstavljajo dragocen prispevek k raziskavam in izmenjavi znanja o ohranjanju vrste, ne glede na to, ali živalski vrt trenutno poseduje živ primerek te vrste ves čas, ko poteka izmenjava informacij za namen raziskav in izmenjave znanja o ohranjanju vrste, obravnavani zadevi torej nosatega medveda.

26.Glede na navedeno se sodišče ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi moral živalski vrt nujno posedovati živ primerek neke vrste, da bi lahko sodeloval pri izmenjavi informacij o ohranjanju te vrste. Takšna razlaga nima podlage v Uredbi o živalskem vrtu niti v Direktivi. Noben predpis na nacionalni ali EU ravni ne določa pogoja fizičnega posedovanja primerka kot predpogoja za sodelovanje pri raziskavah v smislu izmenjave informacij o ohranjanju vrste. Je pa seveda nujno, da živalski vrt takšne informacije še ima. Tožeča stranka je v postopku pred toženo stranko kot tudi v postopku pred sodiščem trdila, da takšne informacije glede nosatega medvedka ima, saj jih je pridobivala v obdobju 15 let, ko je posedovala nosatega medvedka.

27.Sodišče meni, da bi bila zahteva po živem primerku posamezne živalske vrste ves čas delovanje živalskega vrta v nasprotju s smislom in namenom Direktive ter Uredbe, ki želita doseči čim širše sodelovanje živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Če bi bila zahtevana fizična prisotnost primerka, bi to pomenilo, da bi živalski vrt izgubil možnost sodelovanja pri raziskavah takoj, ko primerek pogine, kljub temu, da bi imel večletne dragocene podatke o tej vrsti. Živalski vrt tako ne bi mogel več deliti znanja o vrstah, ki jih je v preteklosti gojil in o katerih ima edinstvene podatke. S ne bi mogel prispevati k ohranjanju vrste z izmenjavo znanja, pridobljenega iz dolgoletnega opazovanja.

28.Po oceni sodišča znanstvena vrednost podatkov, pridobljenih med večletnim opazovanjem primerka, ne preneha z njegovo smrtjo. Podatki o celotnem življenjskem krogu živali, od rojstva do smrti, so lahko še posebej dragoceni za raziskave dolgoživosti in drugih značilnosti vrste.

29.Ključno vprašanje v tej upravni zadevi je, ali je tožena stranka v celoti ugotovila, ali izmenjava znanstvenih podatkov med tožečo stranko in češkim živalskim vrtom dejansko poteka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da izmenjava informacij o ohranjanju vrste nosatih medvedkov ni več mogoča, saj tožeča stranka ne more posredovati podatke o vrsti, ki je ne poseduje več in torej ne more spremljati njenega razvoja in raziskovati dolgoživosti te vrste v ujetništvu.

30.Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejstvo izmenjave informacij v okviru znanstvenega sodelovanja tožeče stranke in živalskega vrta n Češkem in tako ni v celoti ugotovila dejanskega stanja glede sodelovanja tožeče stranke z živalskim vrtom na Češkem. Ni sporno, da je tožeča stranka v postopku pred toženo stranko vztrajala, da ta izmenjava poteka ne glede na dejstvo smrti nosatega medvedka. Iz zapisnika o opravljeni ustni obravnavi dne 19. 9. 2024. Izhaja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke na izrecno vprašanje pooblaščene osebe izjavil, "Pogodba je podpisana, trenutno na vsakega medveda ni, kljub temu sodelujem še naprej z E. Z ustanovo na Češkem bom sodeloval na vseh področjih v zvezi z zvermi in njihove genetike.". Iz navedene izjave ne gre razbrati, da bi se pogodba o izmenjavi podatkov v znanstvene namene zaradi smrti nosatega medvedka prekinila. Niti ne gre razbrati, da se ne bi več izvajala. Zaključek tožene stranke, da se zaradi smrti nosatega medveda Pogodba med tožečo stranko in češko ustanovo ne more več izvajati, tako nima podlage v izjavah tožeče stranke, niti v drugi dokumentaciji, ki se nahaja v upravnem spisu. Tožena stranka bi tako po oceni sodišča morala, zlasti glede na izrecno navedbo tožeče stranke, da se pogodba še naprej izvaja in da se podatki izmenjujejo, dodatno raziskati dejstvo, če ta izmenjava podatkov dejansko obstaja. Tega tožena stranka ni storila, ampak se je zadovoljila zgolj z lastno oceno, da ta izmenjava ne more več potekati iz razloga, ker je nosati medved, ki ga Pogodba omenja, v času postopka pred toženo stranko poginil. S tem je ostalo dejansko stanje v delu, ki je bistveno za odločitev tožene stranke o utemeljenosti zahteve tožeče stranke za izdajo dovoljenja za živalski vrt, nepopolno ugotovljeno. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgolj hipotetično predpostavila, da je izmenjava znanstvenih informacij že zaključena, ne da bi to dejansko ugotovila z izvedbo ustreznih dokazov.

31.V skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP morajo organi v upravnem postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v skladu s tem načelom ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna, da lahko zakonito in pravilno odločijo o zadevi (prvi odstavek 8. člena ZUP). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek 8. člena ZUP).

32.V tej zadevi je tožena stranka po oceni sodišča kršila načelo materialne resnice, ker ni v celoti ugotovila obsega in narave sodelovanja med tožečo stranko in češkim živalskim vrtom. Zgolj ugotovila je, da nosatega medvedka ni več, in zaključila, da sodelovanje ni mogoče, ne da bi dejansko ugotovila, ali in kako izmenjava informacij poteka. Zaradi tega tudi ni izvedla ustreznih dokazov o tem, kakšne podatke je tožeča stranka zbrala v 15 letih opazovanja nosatega medvedka, ali so ti podatki znanstveno relevantni, ali jih je že izmenjala ali jih še izmenjuje, kako poteka izmenjava informacij o drugih vrstah. Tudi ni ugotovila, ali sodelovanje vključuje tudi druge vrste živali, čeprav je iz Pogodbe razvidno, da se sodelovanje lahko izvaja z izmenjavo informacij za zagotavljanje visokih standardov na področju zaščite in varovanja živali ter raziskav in izobraževanja, kar nakazuje širši okvir sodelovanja.

33.V izpodbijani odločbi je tožena stranka zapisala, da ni konkretno izkazano, kakšne raziskave bi se izvajale, kar kaže, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kljub temu pa je izdala zavrnilno odločbo namesto, da bi izvedla nadaljnji ugotovitveni postopek z namenom ugotovitve, ali tožeča stranka izpolnjuje tudi pogoj iz 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe..

Kršitev pravil upravnega postopka

34.Tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da se v upravnem postopku ni mogla izjaviti o ključni dejanski ugotovitvi in stališču tožene stranke, da izmenjava informacij ni mogoča brez fizične prisotnosti primerka nosatega medveda. Ta ugotovitev tožene stranke je bila izključni razlog za zavrnitev zahteve tožeče stranke za izdajo dovoljenja za živalski vrt. S tem smiselno uveljavlja kršitev načela zaslišanja stranke oziroma pravice do izjave iz 9. člena ZUP. Izrecno uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP¹.

35.Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke; prvi odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).

36.Uradna oseba, ki vodi postopek, zlasti določa, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka (tretji odstavek 145. člena ZUP).

37.Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Med ostalim je uradna oseba, ki vodi postopek dolžna stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP) in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

38.Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi (prvi odstavek 164. člena ZUP). Ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Dokazi se izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP).

39.Sodišče opozarja, da ima stranka med ostalim možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in se izjavi o izidu dokazovanja (3. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). To pravilo je odsev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave in iz nje izpeljanega temeljnega načela zaslišanja strank v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena ZUP). Ta pa se nanaša na dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe. Uporaba dokazov v ožjem pomenu vključuje tudi njihovo predstavitev, predstavitev njihove ocene in izida dokazovanja v obrazložitvi odločbe. Stranka ima torej pravico, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o njem izreče. Dokazi in rezultati dokazovanja morajo biti del obrazložitve odločbe.

40.V tej zadevi je na ustni obravnavi dne 19. septembra 2024 tožena stranka navedla (ugotovila), da tožeča stranka ne poseduje več nosatega medvedka. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožena stranka na ustni obravnavi tožeči stranki povedala, da fizična odsotnost nosatega medvedka pomeni, da izmenjava informacij ni več mogoča in da zaradi tega tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe. Tožena stranka je zgolj postavila vprašanje glede sodelovanja s češko institucijo, tožeča stranka pa je odgovorila, da se sodelovanje nadaljuje. Tožena stranka ni oporekala trditvi tožeče stranke o nadaljevanju sodelovanja niti ji ni povedala, da meni, da takšno sodelovanje ne izpolnjuje pogojev iz Uredbe. Šele v izpodbijani odločbi je tožena stranka prvič zapisala svoje pravno relevantno stališče, da izmenjava informacij o ohranjanju vrste ni več mogoča, saj tožeča stranka ne more posredovati podatke o vrsti, ki je ne poseduje.

41.Tožeča stranka se tako do tega ključnega pravnega stališča tožene stranke ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe. To po presoji sodišča predstavlja kršitev pravice do izjave (kot izvedba načela zaslišanja stranke) iz 9. člena ZUP in 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. Če bi tožena stranka tožeči stranki na ustni obravnavi ali v pozivu na izjasnitev jasno povedala svoje pravno stališče, bi se lahko tožeča stranka opredelila do tega in predložila dodatne dokaze (na primer potrdilo češkega živalskega vrta o nadaljevanju sodelovanja, dokumentacijo o zbranih podatkih v 15 letih, dokaze o izmenjavi podatkov). Tega tožeča stranka ni mogla storiti, ker v postopku pred toženo stranko ni bila soočena s stališčem tožene stranke, da naj znanstveno sodelovanje s češkim živalskim vrtom ne bi bilo več možno zaradi smrti nosatega medveda.

42.Sodišče dodaja, da tožena stranka lahko odkloni izvedbo dokaza, če ta (1) ni pravno pomemben (dejstvo, ki bi se dokazovalo ni odločilno); (2) ni potreben (dejstvo je že dokazano) ali (3) ni primeren za ugotovitev določenega dejstva. Pri zadnjem je nujna previdnost, da ne nastopi vnaprejšnja dokazna ocena. Zavrnitev dokaza pa mora spremljati ustrezna razlaga.

43.Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja v tej zadevi, pri čemer je tudi kršila pravila upravnega postopka in sicer 9. člen ZUP in 3. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. V tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je kot izpodbojni razlog za tožbo navedeno, da je bistvena kršitev pravil postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Glede na navedeno je tožba utemeljena, zato ji je sodišče ugodilo iz razloga 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki.

44.V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti dejanski obseg in naravo sodelovanja med tožečo stranko in češkim živalskim vrtom, presoditi znanstveno vrednost podatkov, ki jih je tožeča stranka zbrala v 15 letih opazovanja nosatega medvedka in ugotoviti, ali ti podatki prispevajo k raziskavam, ki so v korist ohranitvi najmanj ene vrste, učenju ustreznih veščin ohranjanja narave, izmenjavi informacij o ohranjanju vrste ali gojitvi v ujetništvo za doseljevanje ali ponovno naseljevanje vrst v naravo (1. točka prvega odstavka 4. člena Uredbe). Ugotoviti bo morala ali izmenjava informacij vključuje tudi druge vrste živali, ki jih tožeča stranka poseduje in o katerih naj bi potekala izmenjava z živalskim vrtom na Češkem. Tožeči stranki bo morala omogočiti, da se izjavi o pravni presoji tožene stranke glede pogojev za izpolnitev 1. točke prvega odstavka4. člena Uredbe, še preden izda odločbo. Pri tem sodišče pripominja, da Uredba v 1. točki prvega odstavka 4. člena izrecno zahteva sodelovanje pri raziskavah, pri čemer se ne zahteva, da se sodelovanje dokazuje s pogodbami oziroma te niti niso nujne za dokazovanje takšnega sodelovanja. Vendar, sodišče pripominja, da mora takšno sodelovanje pri raziskavah dejansko potekati, da bi bil izpolnjen pogoj, 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe.

K II. točki izreka

45.Tožeči stranki je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila zaključena na glavni obravnavi, tožnika je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Dosojeni znesek stroškov znaša 385,00 EUR, povečan za 22% davek na dodano vrednost (pooblaščenec je zavezanec za DDV), skupaj torej 469,70 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

46.V skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 13. 12. 2006 je sodišče še sklenilo, da zakonske zamudne obresti od stroškov začnejo teči po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev (to je po preteku petnajstih dni od prejema te sodbe). Tožena stranka bo prišla v zamudo s plačilom šele, če jih v danem roku ne bo povrnila.

-------------------------------

1Ta določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, inter alia, v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

2Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018, 11. in 12. točka.

3Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločitvah Up-171/00-16 z dne 12. 7. 2001, 7. točka in Up-345/00 z dne 10. 1. 2002, 10. točka. Enako sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, 12. točka, I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018, 11. točka.

4Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, 15. točka.

5Dokazi in rezultati dokazovanja morajo biti del obrazložitve odločbe.

6Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016, 47. točka.

7Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o živalskem vrtu in živalskem vrtu podobnem prostoru (2003) - člen 4/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.