Jedro

Ko je imetnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge svojo terjatev prenesel na fizično osebo na podlagi (veljavnega) pravnega posla, je morala fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015, torej v roku, ki je z zakonom predpisan materialni prekluzivni rok. Če pridobitve terjatve ni evidentirala do izteka roka, skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP ni bila upravičena uveljavljati zahteve za verifikacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1388/2018-12 z dne 14. 12. 2020, je tožena stranka ponovno zavrnila zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. .... Po ugotovitvi, da je tožeča stranka zahtevi predložila devizno knjižico št. ..., odprto pri A. d.d., Glavni podružnici Zagreb (v nadaljevanju Glavna podružnica Zagreb), iz katere je razvidno, da je (bila) imetnica devizne vloge B.B. (v nadaljevanju pokojna imetnica) in da naj bi na dan 31. 12. 1990 stanje na njej znašalo 62,67 FRF, 157.645,00 ITL, 6.362,31 DEM (z dvema kasnejšima dvigoma zneskov v višini 500,00 DEM in 2.000,00 DEM), 3.223,75 USD ter 311,97 CHF.

2. Tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka zahtevi priložila fotokopijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 12. 2011 (v nadaljevanju pravni posel), s katero je tožnica po pokojni imetnici pridobila devizno vlogo št. .... Tožena stranka je na podlagi podatkov, ki jih je poslala tožeča stranka ter podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da pravni posel (pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 12. 2011) ni bil evidentiran v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP. Tožeča stranka evidentiranja pravnega posla (pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 12. 2011) pri Glavni podružnici Zagreb pred 1. 12. 2015 ni izkazala, temveč je izkazala, da se je šele 22. 3. 2021 z elektronskim sporočilom obrnila na Glavno podružnico Zagreb. Iz dopisa Glavne podružnice Zagreb z dne 30. 3. 2021 ne izhaja, da bi tožeča stranka kadarkoli pred 30. 3. 2021 vsaj poskusila evidentirati pravni posel v zakonskem roku. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi pravni posel vsaj poskusila evidentirati v zakonskem roku, se takšnega imetnika, na katerega naj bi bila domnevno prenesena terjatev z neevidentiranim pravnim poslom, ne more šteti za upravičenca.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je ob osebni oddaji vloge za verifikacijo stare devizne vloge tožena stranka ni opozorila, da je bila tožnica dolžna evidentirati pravni posel do 1. 12. 2015, čeprav je bilo možno do navedenega datuma evidentiranje vloge po telefonu. Tožnica ob vložitvi vloge ni vedela, da je bilo potrebno evidentirati pravni posel. Dokumente je pregledala uradna oseba, zato tožnica ni štela, da je naredila kaj narobe. Ker jo je tožena stranka pozvala, naj pošlje dokazilo o evidentiranju pravnega posla šele 15. 3. 2021, je tožnica na A. d.d., Glavno podružnico Zagreb, zatem podala zahtevo za evidentiranje pravnega posla. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Navaja, da je pri odločanju v zahtevkih za verifikacijo vezana na načelo zakonitosti, torej tudi na tretji odstavek 6. člena ZNISESČP. Če vlagatelj vsaj kot verjetno ne izkaže izpolnjevanja pogoja evidentiranja oziroma poskusa evidentiranja ni podlage, da bi se mu priznal položaj udeleženca po ZNISESČP in mora tožena stranka takšno vlagateljevo zahtevo zavrniti. Tožeča stranka je tudi sama potrdila, da v predpisanem zakonskem roku, ki se je iztekel 1. 12. 2015, ni evidentirala ali vsaj poskusila evidentirati pravnega posla (pridobitve stare devizne vloge na podlagi dne 12. 12. 2011 sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri Glavni podružnici Zagreb), zato izpolnjevanja tega pogoja ni izkazala. Dodaja, da so bili potencialni upravičenci z javnim pozivom za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog jasno in pravočasno seznanjeni v Uradnem listu Republike Slovenije in v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem ozemlju Bosne in Hercegovine in Hrvaške ter tudi na spletni strani tožene stranke. V obravnavani zadevi je tožeča stranka imela možnost evidentirati pravni posel vse od dneva sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju (od 12. 12. 2011) oziroma od smrti pokojne imetnice (od 19. 1. 2012), pa tega v navedenem obdobju ni naredila. Zanika, da je v konkretnem primeru kršila temeljna načela slovenskega prava, saj je odločila na podlagi in v skladu z določili ZNISESČP, katerih ustreznost je v celoti potrdilo tudi ESČP. Obveznost evidentiranja pravnega posla izhaja iz zakona, pri čemer bi zadoščala že pravočasna aktivnost s strani vlagatelja (poslana priporočena pošiljka Glavni podružnici). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožeča stranka je poslala še eno pripravljalno vlogo, v kateri med drugim navaja, da je v Zagreb poslala dokazila za evidentiranje pravnega posla, ki ga ni pravočasno evidentirala, ker ni vedela, na kakšen način in v kateri obliki naj to stori.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje je uvodoma navedena odločba, ki jo je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi opr. št. I U 1388/2018-12 z dne 14. 12. 2020, s katero je sodišče v zvezi s staro devizno vlogo št. ... odpravilo tedaj izpodbijano odločbo tožene stranke št. 510-2585/2015/7 z dne 14. 5. 2018, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni imela možnosti izjaviti se o (ne)evidentiranju pravnega posla (pogodbe z dne 12. 12. 2011 o dosmrtnem preživljanju med tožnico in imetnico devizne vloge B.B.) pri Glavni podružnici Zagreb, četudi je pravočasno evidentiranje pravnega posla (pogodbe) ena od pravno relevantnih okoliščin glede na tretji odstavek 6. člena ZNISESČP. 8. V primeru, če sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek organu, ki je upravni akt izdal, se v skladu s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zadeva vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil izpodbijani upravni akt izdan.

9. V takem primeru je pristojni organ, v konkretnem primeru tožena stranka, pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča tako glede materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Pristojni organ mora torej v takem primeru izdati nov upravni akt v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovimi stališči, ki se tičejo postopka, kar pomeni, da je v konkretnem primeru tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku vezana na stališča sodišča v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 1388/2018-12 z dne 14. 12. 2020. 10. Sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju upoštevala pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, izražena v navedeni pravnomočni sodbi opr. št. I U 1388/2018-12 z dne 14. 12. 2020, kot to zahtevajo določila četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1. Tožena stranka je v ponovljenem postopku namreč odpravila ugotovljeno procesno kršitev s tem, ko je tožečo stranko z dopisom seznanila z ugotovitvami in jo pozvala, naj se v danem roku 30 dni izjavi o ugotovitvah tožene stranke ter naj glede evidentiranja oziroma poskusa evidentiranja pravnega posla pri Glavni podružnici Zagreb, skladno z določili ZNISESČP, pošlje fotokopijo dokumentov oziroma dokazil, ki potrjujejo vsebino in datum evidentiranja oziroma poskusa evidentiranja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je v zvezi z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka pravočasno evidentirala ali poskušala evidentirati pravni posel, pravilno vključila v dokazno oceno tudi tožničino izjavo in priložene priloge z dne 15. 4. 2021. Ker je tako tožena stranka pravilno odpravila ugotovljene procesne kršitve in upoštevala stališča sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava v pravnomočni sodbi št. I U 1388/2018 z dne 14. 12. 2020, sodišče tožbene navedbe v zvezi s kršitvijo določb postopka zavrača kot neutemeljene.

11. Na podlagi prvega in drugega odstavka 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba oziroma pravna oseba po predpisih o deviznem poslovanju SFRJ, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena zakona. Zahtevo za verifikacijo pa je na podlagi tretjega odstavka 6. člena zakona upravičena uveljavljati tudi fizična oseba, ki je na podlagi veljavnega pravnega posla pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona, če je bila pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015. 12. Navedene zakonske določbe urejajo položaj, ko je imetnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge svojo terjatev prenesel na fizično osebo na podlagi (veljavnega) pravnega posla. V takem primeru je morala fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015, torej v roku, ki je z zakonom predpisan materialni prekluzivni rok. Če pridobitve terjatve ni evidentirala do izteka roka, skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP ni bila upravičena uveljavljati zahteve za verifikacijo.

13. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožeča stranka s pokojno imetnico sklenila pravni posel – pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 12. 2011, na katere podlagi uveljavlja pridobitev obravnavane devizne vloge. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnica ni pravočasno evidentirala pridobitve terjatve iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju do izteka materialnega prekluzivnega roka dne 1. 12. 2015. Sporno je ostalo le pravno vprašanje o pravilnosti uporabe tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP v konkretnem primeru, v posledici česar je torej zaradi zamude materialnega prekluzivnega roka za evidentiranje pridobitve terjatve ugasnila pravica uveljavljati terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge pokojne imetnice.

14. Ker je po navedenem izpodbijana odločba, izdana v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 1388/2018-12 z dne 14. 12. 2020, torej pravilna in zakonita, se sodišče sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15. Sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

16. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da tožnica predložene pogodbe z dne 12. 12. 2011 o dosmrtnem preživljanju sklenjene s pokojno imetnico devizne vloge B.B. ni pravočasno evidentirala pri Glavni podružnici Zagreb do izteka prekluzivnega zakonskega roka 1. 12. 2015), ni sporno, pač pa je ostalo sporno le pravno vprašanje o pravilnosti uporabe določila tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP v konkretnem primeru, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 sodišče odločilo brez glavne obravnave. O svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je tožnica lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku1. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.2 Tak je tudi obravnavani primer.

1 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 2 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge