Jedro

Tožeča stranka je kmetijska organizacija, ta pa je peti predkupni upravičenec po vrsti, to je tako za kmetom, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, kot drugim kmetom. Glede na to ima kmet kot predkupni upravičenec prednost pred tožečo stranko, ki je kmetijska organizacija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota odobrila pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem s parc. št. 1061 k.o. … po sklenjeni kupni pogodbi z dne 1. 7. 2012 med A.A. kot prodajalcem in B.B. kot kupcem (1. točka izreka). Hkrati je odločila, da se pravni posel za promet z istim kmetijskim zemljiščem s tožečo stranko kot kupovalko ne odobri (2. točka izreka). Pri tej nepremičnini se v zemljiški knjigi izvede izbris zaznambe zaščitene kmetije (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je B.B. z vlogo z dne 2. 7. 2012 zaprosil pri UE Murska Sobota za odobritev pravnega posla pri prometu z zgoraj navedenim kmetijskim zemljiščem, vlogi pa je priložil pogodbo o sklenjenem pravnem poslu. Vlogo za odobritev pravnega posla je po svojem zastopniku vložila tudi tožeča stranka, vlogi pa ni priložila pogodbe, ampak se je sklicevala na sprejem ponudbe. Oba postopka odobritve pravnega posla sta bila združena v en postopek.

Upravni organ je ugotovil, da B.B. izpolnjuje pogoje iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ter tretjega odstavka 24. člena ZKZ in tako šteje za kmeta - fizično osebo, ki mu kmetijska dejavnost predstavlja glavno in edino dejavnost. Glede tožeče stranke je upravni organ ugotovil, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz petega odstavka 24. člena ZKZ, zato se ji prizna status kmetijske organizacije.

Oba sprejemnika ponudbe, to je tako B.B. kot tožeča stranka, sta v zakonitem roku izjavi o sprejemu ponudbe za nakup navedene nepremičnine vročila prodajalcu in upravni enoti v skladu z 21. členom ZKZ. B.B. je uveljavljal prednostno pravico do nakupa kmetijskega zemljišča po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, to je kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Upravni organ je ugotovil, da je tožnik lastnik parc. št. 1021, ki ga od zemljišča, ki je predmet prodaje, loči pot, to pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ne pomeni, da ne gre za zemljišči, ki mejita drugo na drugo v skladu z 2. točko prvega odstavka 23. člena ZKZ. Na osnovi tega upravni organ zaključuje, da B.B. izpolnjuje pogoj iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, ter 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Tožeča stranka izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, zato je prvostopni organ odločil tako, da je predmetni pravni posel med prodajalcem in B.B. odobril, glede pravnega posla sklenjenega s tožečo stranko pa odločil, da se le-ta ne odobri.

Takšno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da daje zakon kmetu mejašu prednost pred drugim kmetom po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ oziroma pred kmetijsko organizacijo po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Glede na to je odločitev prvostopnega organa, ki je štel B.B. za uspelega kupca kot kmeta, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na prodano zemljišče, pravilna.

Tožeča stranka, ki se s takšno odločitvijo ne strinja, vlaga tožbo v upravnem sporu. Poudarja, da leži zemljišče B.B., to je parc. št. 1021 k.o. … na drugi strani ceste oziroma poljske poti kot pa zemljišče s parc. št. 1061, ki se prodaja. Sosednje zemljišče s parc. 1060 k.o. …, katerega lastnik je tožeča stranka, pa leži ob celotni parcelni meji jugovzhodno od zemljišča s parc. št. 1061. Po mnenju tožeče stranke je to odločilno, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je bila vročena v odgovor tudi B.B. in A.A., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Oba se zavzemata za zavrnitev tožbe. B.B. pri tem dodaja, da ima ZKZ jasno določen vrstni red predkupne pravice. Na drugem mestu je kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, zato je izpodbijana odločitev pravilna, pri tem dodaja, da je na četrtem mestu, to je v 4. točki prvega odstavka 23. člena, naveden drug kmet, šele na petem mestu pa je navedena kmetijska organizacija, zato ima v vsakem primeru prednost pred tožečo stranko. Tudi A.A. v svojem odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka kot kmetijska organizacija šele na petem mestu kot predkupni upravičenec, zato ima vsak kmet prednost pred njo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

ZKZ v prvem odstavku 23. člena določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je na prodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS za Republiko Slovenijo.

B.B. je uveljavljal predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je predkupna pravica predkupnih upravičenec določena v zgoraj navedenem vrstnem redu, kar pomeni, da je na drugem mestu kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, na četrtem mestu je drug kmet. Tožeča stranka je kmetijska organizacija, ta pa je peti predkupni upravičenec po vrsti, to je tako za kmetom, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, kot drugim kmetom. Glede na to tudi sodišče zaključuje, da ima B.B., ki je kmet, kot predkupni upravičenec prednost pred tožečo stranko, ki je kmetijska organizacija.

Po obrazloženem je izpodbijani upravni akt tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.