Jedro

Trditveno in dokazno breme, da tožnica kot oškodovanka ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala višino škode, je na tožencu. V zvezi s tem je toženec ugovarjal le, da je iztržek od prodaje vozila prenizek in ne predstavlja tržne vrednosti za tovrstno vozilo, v tem okviru pa je treba obravnavati tudi toženčev ugovor, da so previsoko obračunani stroški odvzema vozila. S takšnimi pavšalnimi navedbami pa toženec ni podal zadostnih trditev o okoliščinah, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožnica storila vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL z dne 1.6.2010 ostane v veljavi v 1., 3. in 5. točki izreka. Odločilo je še, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.227,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb toženca, da iz prilog zadnje vloge tožnice ne izhaja, da bi opomine in odpoved toženec prejel. Te trditve je tožnica dne 14.11.2012 tudi potrdila, saj je navedla, da je pogodbe in opomine pošiljala na sedež leasingojemalca in na naslov poroka ob sklenitvi pogodbe, ne more pa je bremeniti, če nista prevzemala pošte. Tudi sama torej ni trdila, da bi pošto dejansko prejela. V zvezi z višino terjatve je tožnica predložila le listinske dokaze, vendar toženec ne razpolaga z znanjem finančne stroke, zato na podlagi listin ne more ugotoviti, ali je terjatev tožnice po višini pravilno obračunana. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje ugovor toženca, da je obračun glede na pogodbo o finančnem leasingu nepravilen in previsok šteti kot dovolj substanciran za to, da bi morala tožnica dokazati višino terjatve z izvedencem finančne stroke. Ker tožnica ni predlagala dokaza z izvedencem finančne stroke, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Glede iztržka od prodaje vozila je tožnica navedla, da je bila prodaja obeh vozil izpeljana skladno s splošnimi pogoji obeh leasing pogodb ter da je bila dosežena cena v okviru cene, za katero so se vozila prodajala na trgu. Ker pa je toženec ugovarjal, da je iztržek od prodaje prenizek in ne predstavlja tržne vrednosti za tovrstno vozilo, bi morala kot dokaz predlagati postavitev izvedenca avtomobilske stroke, kar ji je predlagal tudi toženec. Znano je namreč, da leasingodajalci prodajajo vozila pod ceno, izvedenska mnenja, ki so pridobljena s strani leasingodajalca izven sodnega postopka pa ni mogoče uporabiti, saj so pisana za plačnika. Ker tožnica ni tako postopala, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti kot nedokazan. Toženec je ugovarjal tudi, da so previsoko obračunani zatrjevani stroški odvzema vozila v višini 2.700,00 EUR, za katere je jasno, da so nesorazmerno visoki. Zato bi morala tožnica dokazati svojo trditev z izvedencem ustrezne stroke. Ker tega ni storila, bi moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava in v skladu s pravili dokaznega bremena, v tem delu zavrniti tožbeni zahtevek. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je navajal, da iz dokazov, ki jih je predložila tožnica, ne izhaja, da bi toženec prejel opomine in odpoved pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da takšen ugovor ne predstavlja prerekanja prejema opominov in odpovedi s strani toženca. Poleg tega je pravilno pojasnilo, da v obravnavanem primeru takšen ugovor (da toženec ni prejel opominov in odpovedi pogodbe), ob upoštevanju pogodbenega statuta in glede na to, da gre pri pravici do odpovedi pogodbe za enostransko oblikovalno upravičenje, niti ni pravno relevanten. Njegovo pravno nerelevantnost pa utemeljuje tudi dejstvo, da je toženec k plačilu vtoževane terjatve zavezan na podlagi solidarnega poroštva in ne kot leasingojemalec.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da navedbe, s katerimi je toženec ugovarjal utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, ne omogočajo zaključka, da je toženec konkretizirano ugovarjal višini vtoževane terjatve. Z navedbo, da je "obračun v skladu s pogodbo o finančnem leasingu nepravilno obračunan in previsok", je toženec le pavšalno ugovarjal višini terjatve, ki jo je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 16.10.2012 natančno konkretizirala (in v tem okviru pojasnila tudi utemeljenost obračunanih postavk v pogodbenem statutu) ter jo dokazovala z listinskimi dokazi. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi moral toženec konkretno navesti, katere postavke obračuna niso pravilne in v čem je njihova nepravilnost. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da ga dolžnosti substanciranega ugovora zoper višino vtoževane terjatve razbremenjuje pomanjkanje znanja s področja finančne stroke. Iz pojasnjenih razlogov v obravnavanem primeru za ugotovitev dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica, ni bilo treba izvajati dokazov in pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti zaradi nedokazanosti višine terjatve z izvedencem finančne stroke, posledično ni utemeljen.

7. Trditveno in dokazno breme, da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala višino škode (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ), je na tožencu(1). V zvezi s tem je toženec v obravnavanem primeru ugovarjal le, da je iztržek od prodaje vozila prenizek in ne predstavlja tržne vrednosti za tovrstno vozilo, v tem okviru pa je treba obravnavati tudi toženčev ugovor, da so previsoko obračunani stroški odvzema vozila (kolikor je toženec s takšnimi navedbami meril na neskrbno ravnanje tožnice)(2). S takšnimi pavšalnimi navedbami pa toženec ni podal zadostnih trditev o okoliščinah, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožnica storila vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo. Prav tako v dokaz svojih trditev ni predložil dokazov. Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožnica s sodnimi izvedenci ni dokazala, da je bila s prodajo dosežena cena v okviru tržne cene, kot tudi ne primernosti nastalih stroškov odvzema vozila po višini, zato niso utemeljeni. Toženec je bil tisti, ki v zvezi z ugovorom, da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala višino škode, ni ponudil niti ustrezne trditvene podlage.

8. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno v celoti ugodilo, je pravilna tudi stroškovna odločitev, po kateri mora toženec povrniti tožnici vse potrebne izvršilne in pravdne stroške.

9. Po povedanem in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj Nina Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 225. (2) Toženčev ugovor v zvezi z zatrjevanimi stroški odvzema vozila, ki jih je tožnica zatrjevala v višini 2.700,00 EUR in jih dokazovala z listinskimi dokazi, je sicer sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pavšalen. Glede tega, da so stroški odvzema vozila tožnici dejansko nastali v zatrjevani višini, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov, temveč je navedeno, v skladu s 214. členom ZPP, štelo za priznano.