Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je vložil na zapisnik 14. 8. 2025. Iz njih je razvidno, da je že v predhodnih postopkih navedel razloge in predložil dokaze, ki niso bili upoštevani. Povedal je, kaj se mu je dogajalo na poti in po zapustitvi izvorne države. Nima novih dokazov, ima težave z ledvicami in vsemi desetimi prsti na nogah, ki so mu jih odrezali na poti. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je podal zaradi zdravljenja. Tudi če bi bil zdrav, se ne more vrniti v Maroko, saj tam ne bi našel dela, zaposlitve, ne bi imel dostopa do zdravstvene oskrbe, sociale. Njegovo stanje se je poslabšalo, v azilnem domu obiskuje zdravnika, ki mu predpisuje mazilo. Prosil ga je za napotnico za specialistični pregled, a je še ni dobil. Če bi bil v tem stanju vrnjen v Maroko, ne bi dobil ustrezne oskrbe in bi bilo njegovo življenje končano. V Maroku je zdravstvena oskrba na ničli, slabo je tudi šolstvo in ni dela.

3.Tožnik je vložil dve prošnji za mednarodno zaščito, prvo 18. 7. 2024, vendar pa je tožena stranka ustavila postopek s sklepom z dne 6. 8. 2024, ker je tožnik 31. 7. 2024 samovoljno zapustil azilni dom. Dne 14. 1. 2025 je tožnik vložil drugo prošnjo, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 14. 3. 2025 (16. 7. 2025 je postala pravnomočna, 25. 7. 2025 pa izvršljiva).

4.Po stališču tožene stranke tožnik kljub ustreznemu opozorilu uradne osebe ni navedel novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, saj je iz njegovih izjav razvidno, da je že v predhodnih postopkih navedel svoje razloge, ki niso bili upoštevani (dogodki na poti po zapustitvi izvorne države).

5.Tožnik svoj zahtevek utemeljuje s starimi zdravstvenimi razlogi (težavami z ledvicami in vsemi desetimi prsti na nogah, ki so mu jih odrezali na poti po zapustitvi izvorne države), do česar se je tožena stranka opredelila že v odločbi z dne 14. 3. 2025. Tožnik je sicer omenil poslabšanje zdravstvenega stanja, pri čemer meni, da v Maroku ni dobre zdravstvene oskrbe, a glede na to, da redno hodi v ambulanto azilnega doma, zdravnik ni ocenil, da je stanje tako slabo, da bi potreboval obisk specialista.

6.V zvezi s to okoliščino tožnik posplošeno zatrjuje, da ne bi dobil primerne zdravniške oskrbe v izvorni državi, vendar tega ne povezuje z zakonsko določenim razlogom preganjanja ali elementom resne škode, saj je iz njegove izjave razvidno, da ima država na splošno slab zdravstveni sistem. Zato uveljavljani razlog, torej slabo razvit zdravstveni sistem, ne predstavlja bistveno povečane verjetnosti za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. V skladu s sodno prakso Sodišče Evropske unije (sodba v zadevi C-542/13 z 18. 12. 2014) mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti le posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.

Tožnikove trditve

7.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8.Tožnik meni, da tožena stranka ni upoštevala njegovih navedb, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in "da tožnikova izjava prestavlja dokaz, ki je nastal potem, ko se je postopek v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito končal."

Odgovor na tožbo

9.V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

Dokazni postopek

10.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

11.Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

14.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1, 2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ,5 pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.6

15.Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

16.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

17.Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel, saj svoj zahtevek utemeljuje s starimi zdravstvenimi razlogi; zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

18.Glede na navedeno tožnik ne more uspeti s pavšalnim tožbenim ugovorom, da tožena stranka ni upoštevala njegovih navedb o poslabšanju zdravstvenega stanja, česar v tožbi niti ni konkretiziral. Po presoji sodišča se je tožena stranka podrobno opredelila do izpostavljene okoliščine (povzetek je razviden iz 5. in 6. točke obrazložitve te sodbe), tožnik pa v tožbi ni pojasnil, kako bi lahko njegovo zdravstveno stanje (težave z ledvičnimi kamni in amputirani prsti na nogi) povezali z resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Poleg tega je iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi razvidno, da so ga iz bolnice napotili nazaj v azilni dom in da dela na železnici kot monter (odstranjuje stare tire in postavlja nove), kar že samo po sebi nasprotuje njegovih sicer nedoločno opredeljenim trditvam o poslabšanju zdravstvenega stanja.

19.V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 14. 8. 2025 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da sta mu uradna oseba in njegov pooblaščenec postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, zato mu je bila po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji.

20.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

21.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

3Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

4Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

5Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).

6Prav tam (12. točka obrazložitve).

7Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.