Jedro

Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi kot pripadajoče zemljišče po merilih iz 43. člena tega zakona, last lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003. Ta domneva je izpodbojna, a je pritožnici, na kateri je trditveno in dokazno breme, v postopku ni uspelo izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se v obravnavani zadevi postopek ustavi v delu, ki se nanaša na nepremičnini s parcelnima številkama 323/144 in 323/156, obe k. o. ... (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je nepremičnina s parcelno številko 323/143 k. o. ..., pripadajoče zemljišče v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. (II. točka izreka). Ugotovilo je, da na delu nepremičnine s parc. št. 323/143 k. o. ..., ki je na skici, ki je sestavni del tega sklepa, obarvan z modro barvo, obstoji služnostna pravica pešpoti v korist nedoločenega kroga oseb, katere formalni imetnik je druga nasprotna udeleženka (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje prva nasprotna udeleženka ter predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za določitev pripadajočega zemljišča zavrne v celoti. Kot bistveno navaja, da v ZVEtL-1 ni nobene podlage za ugotovitev solastninske pravice predlagateljice na parceli 323/143 k. o. ... Predlagateljica sodišču ni predložila nobenega pravnega naslova, ki bi dokazoval pridobitev katerekoli stvarne ali obligacijske pravice etažnih lastnikov na tej nepremičnini. Pritožnica sicer sledi ugotovitvi sodišča, da njeno nepremičnino nujno potrebujejo pri uresničevanju njihove (so)lastninske pravice, vendar se nujno potrebna raba sosednje nepremičnine lahko brez zadržkov uredi z ustanovitvijo služnosti, ne pa s poseganjem v lastnino in brezplačno razlastitvijo nepremičnine. Sodišče je pritrdilo pavšalnim navedbam predlagateljice, da z nepremičnino gospodarijo in jo vzdržujejo etažni lastniki, vendar to nikakor ne more predstavljati predpostavke za pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini. Predlagateljica navaja, da je konkretno zemljišče od nekdaj namenjeno redni rabi stavbe in se sklicuje na upravno odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča k stavbi X-0000 Upravne enote L., izpostava ... z dne 16. 11. 1998. Po mnenju pritožnice je bil s to odločbo namen zemljišča določen na predlog neupravičenega predlagatelja in brez izpolnjenega pogoja o lastništvu ali drugega temelja za uporabo zemljišča. Ugotovitev sodišča, da je lastnik oziroma investitor ob prodaji posameznega dela stavbe pristal, da bo pravica souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, pripadla vsakokratnemu lastniku posameznega dela stavbe, je v nasprotju s tedanjo pozitivno zakonodajo, predvsem s tedaj veljavnim 7. členom Zakona o lastnini na delih stavb. Sodišče je spregledalo, da pravni prednik pritožnice ni bil prodajalec stanovanj iz družbeno usmerjene stanovanjske gradnje in očitek o razlastitvi za zasebne koristi, pri tem pa ni zmoglo konkretne obrazložitve in utemeljitve izgube stvarnopravnih upravičenj pritožnice oziroma je utemeljitev v nasprotju s pravnimi dejstvi, vpisanimi v zemljiški knjigi. Pritožnica se tudi ne strinja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se je sodišče sklicevalo na sodno prakso glede lastništva nepremičnin, pri katerih so bile vpisane v zemljiški knjigi osebe, ki pravice uporabe v prejšnjem družbeno lastninskem sistemu niso imele. Pritožnica meni, da v to kategorijo pravnih oseb ne sodi. Glede obsega pripadajočega zemljišča se je sodišče sklicevalo na prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1, ni pa konkretno navedlo predpise, na podlagi katerih se je v tem postopku ugotavljalo in ugotovilo zemljišče, potrebno za redno rabo predmetne stavbe in posledično lastninsko pravico lastnikov stavbe. Pri ugotavljanju funkcionalne povezanosti zemljišča s stavbo se je sodišče oprlo zlasti na mnenje sodne izvedenke urbanistične stroke, katerega sestavni del so bile listine na USB ključku ali zgoščenki, ki pa pritožnici niso bile vročene. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Stališča izvedenke so napačna, na to je pritožnica opozorila v pripombah zoper izvedensko mnenje. V svojih vlogah je natančno in argumentirano pojasnila svoja stališča in ne drži, da trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Sodišče je v celoti in nekritično sledilo predlogu in vlogam predlagateljice in se sklicevalo samo na določbe ZVEtL-1, navedb pritožnice ni argumentirano zavrnilo, ignoriralo pa je tudi pravna dejstva, vpisana v javnih evidencah. Ta postopek bi bil v celoti nepotreben, če bi bila predlagateljica pripravljena na sporazumno ureditev pogojev za nemoteno funkcioniranje stavbe na odplačen način.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrženje pritožbe kot nepopolne oziroma zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica na podlagi določb Zakona o vzpostaviti etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1)1 predlaga določitev nepremičnine s parc. št. 323/143 k. o. ..., kot pripadajoče zemljišče v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. (ID znak stavbe: X-0000). V predlogu se sklicuje na obstoj pogojev za določitev pripadajočega zemljišča iz 42. člena ZVEtL-1, na obseg pripadajočega zemljišča po merilih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ter na domnevo iz drugega odstavka istega člena, po kateri se za pripadajoče zemljišče šteje tisto, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče. 6. Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje so bile sledeče ugotovitve: za obravnavano stavbo (zgrajeno pred letom 2003, o čemer ni spora) je bila izdana upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča2, iz katere izhaja, da predstavlja parcela 323/143 k. o. ..., ki je predmet tega postopka, v celoti funkcionalno zemljišče k stavbi; v naravi gre za zemljišče na severni, vzhodni in zahodni strani stavbe, ki v večjem delu predstavlja ozelenjeno površino, namenjeno vzdrževanju stavbe in emisijski zamejitvi, kjer se nahajajo tudi zabojniki za odpadke, v ostalem pa gre za tlakovano površino, namenjeno dostopu do vhoda v stavbo; s parcelo so gospodarili in jo vzdrževali etažni lastniki stavbe že od zgraditve stavbe; stavba je bila načrtovana v letu 1964 v okviru soseske 01 v ..., s skupnim zazidalnim načrtom sosesk 01 in 02, pri čemer je bila soseska načrtovana kot urbanistična, programsko in funkcionalno zaključena celota, v kateri je bil del zemljišč predviden za potrebe individualne redne rabe obravnavane stavbe, del za potrebe skupne redne rabe te in sosednjih stavb, del pa za potrebe redne rabe drugih stavb; celotna sporna parcela je bila namenjena in potrebna za neposredno redno rabo stavbe tako na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj iz časa izgradnje stavbe, kot tudi na podlagi ugotovljene pretekle urejenosti teh zemljišč v naravi in njihove pretekle redne rabe.

7. Zgoraj povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo ter pravilno kot pravno podlago uporabilo določbe 42., 43. in 44. člena ZVEtL-1. V postopku ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne tistih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti postopka, ki naj bi bil v tem, da sodišče pritožnici ni vročilo celotne dokumentacije, na podlagi katere je sodna izvedenka podala izvedensko mnenje. Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodna izvedenka urbanistične stroke po izdelavi izvedenskega mnenja na naroku 13. 12. 2019 predložila v spis celotno urbanistično dokumentacijo, ki se nahaja v spisu na zgoščenki (priloga C8). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je za njeno mnenje relevantne dele te dokumentacije povzela v izvedeniško mnenje. Udeleženke postopka so torej imele najprej možnost, da podajo pripombe na izvedensko mnenje. Pritožnica je to tudi storila. Poleg tega pa bi lahko zahtevala tudi vpogled v dokumentacijo na zgoščenki v spisu, a tega ni zahtevala. Pritožnici zato ni bila v ničemer odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

9. Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za odločitev, da predstavlja parcela 323/143 k. o. ... pripadajoče zemljišče k stavbi A. Pritožnica vztraja, da predlagateljica tega ni dokazala z ustreznim pravnim naslovom, v preteklosti veljavni predpisi pa da tudi niso omogočali izgube njenih stvarnopravnih upravičenj. V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi citirane določbe odločitev o tem, da je obravnavana parcela pripadajoče zemljišče k stavbi v lasti etažnih lastnikov, pravilno in v celoti utemeljilo tako z vidika funkcionalne povezanosti zemljišča s stavbo, torej da gre za zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, kot tudi s pravnega vidika, ki odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. Predvsem v 21. - 24. točki obrazložitve je predstavilo pretekle pravne podlage, po katerih so lastniki stavbe pridobili lastninsko pravico na njenem pripadajočem zemljišču. Med predtranzicijske predpise, ki so omogočali lastninjenje po ZLNDL, sodi tudi Zakon o lastnini na delih stavb3. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilnih razlogov sklepa o tem ni potrebno ponavljati.

10. Po mnenju pritožbe bi morala predlagateljica sodišču predložiti pravni naslov, kot dokaz pridobitve stvarne ali obligacijske pravice na obravnavani nepremičnini tudi zato, ker naj bi v nasprotnem primeru šlo za poseganje v lastnino pritožnice in brezplačno razlastitev nepremičnine, ki jo je ta pridobila z odplačnim pravnim poslom. Tudi ta pritožbeni očitek je treba zavrniti. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi kot pripadajoče zemljišče po merilih iz 43. člena tega zakona, last lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003. Ta domneva je izpodbojna, a je pritožnici, na kateri je trditveno in dokazno breme, v postopku ni uspelo izpodbiti. Kot je bilo v primeru tovrstnih ugovorov v sodni praksi večkrat poudarjeno, je ureditev po ZVEtL-1 namenjena čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imetnikov pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa. Izhodišče je v tem, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oziroma pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču ni bil potreben poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe4. 11. Prvi odstavek 43. člena ZVEtL-1 določa merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenke urbanistične stroke glede parcele 323/143 k. o. ..., ugotovilo, da je bilo to zemljišče, upoštevaje navedena merila, v celoti namenjeno in potrebno za neposredno rabo stavbe po kriteriju iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Sicer pa to zemljišče v razmerju do stavbe predstavlja ozelenjeno površino, namenjeno vzdrževanju stavbe in emisijski zamejitvi, prostor za zabojnike za odpadke, v ostalem pa tlakovano površino, namenjeno dostopu do vhoda v stavbo (2. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Glede pretekle rabe zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že od zgraditve stavbe s to nepremičnino gospodarijo in jo vzdržujejo etažni lastniki (3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Na pripombe pritožnice zoper izvedensko mnenje, ki jih v bistvenem povzema v pritožbi, je izvedenka odgovorila in mnenje še dodatno utemeljila ob zaslišanju na glavni obravnavi in je zato sodišče prve stopnje njeno mnenje utemeljeno sprejelo kot strokovno argumentirano in zato prepričljivo. Očitki pritožbe, da izvedenka napačno razume vsebino prostorskih aktov in ostalih podlag, na katere je oprla izvedensko mnenje, je očitno neutemeljeno.

12. Drugi odstavek 43. člena ZVEtL-1 vsebuje domnevo, da se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe, a le v primeru, če se z uporabo meril po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 ne dokaže drugače. V obravnavani zadevi je bila izdana takšna upravna odločba, v kateri je bilo kot funkcionalno zemljišče določeno prav v tem postopku obravnavano zemljišče (9. 12. 1998 je odločba postala pravnomočna). Pritožnica te domneve ni uspela izpodbiti na način, kakor ga opredeljuje prvi odstavek tega člena in tudi v pritožbi se sklicuje zgolj na napačno vsebino odločbe, neupravičenega predlagatelja ter poseg v svojo lastninsko pravico. Tudi te očitke je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo v 10. točki obrazložitve.

13. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP). Pri tem se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 34/2017. 2 Odločba RS, Upravna enota L., Izpostava ..., št. 000/97 z dne 16. 11. 1998 (priloga A2). 3 Uradni list FLRJ 16/59 in kasnejši, ki ga je nadomestil v letu 1976. 4 Več o tem v Poročevalcu DZ z dne 25. 4. 2017 o Predlogu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), redni postopek EPA 1926-VIII ter v članku Mateje Tamare Fajs in Jureta Debevca, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, revija Odvetnik, 4/2017.