Jedro

Med tožnikom in prvo toženo stranko sicer ni obstajalo delovno razmerje, je bil pa tožnik pri tej stranki dejansko vključen v organiziran delovni proces na gradbišču, delo pa je izvajal po navodilih in pod nadzorom njenih delavcev. Zato je treba spor, v katerem tožnik uveljavlja plačilo odškodnino za škodo, ki jo je pri delu utrpel, šteti kot individualni delovni spor.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi zoper prvotoženo stranko (I. točka izreka), zaradi česar se zadeva v zvezi s tožbo zoper prvotoženo stranko po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v ... (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je za obravnavanje tožbenega zahtevka pristojno delovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka c. točke 5. člena ZDSS-1. V konkretnem primeru gre za odločanje o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je bil delavec napoten na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Do njegove delovne nesreče je prišlo izključno zaradi malomarnega ravnanja prvotožene stranke, k njej pa ga je na delo napotil njegov delodajalec. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o tem, da ni stvarno pristojno za obravnavanje zahtevka zoper prvotoženo stranko, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v spornem času zaposlen pri drugotoženi stranki kot pomožni gradbeni delavec. Drugotožena stranka je na podlagi kooperacijske pogodbe z dne 1. 1. 2005 prevzela izvedbo posameznih del na gradbišču prvotožene stranke. Pred pričetkom del je drugotožena stranka predložila prvotoženi stranki spisek delavcev, ki jih je določila za delo na gradbišču (20. člen kooperacijske pogodbe), pri čemer sta se stranki sporazumeli, da nosita iz naslova nezgod pri delu odgovornost vsaka za svoje delavce, do tretjih oseb pa glede na to, kateri delavec je povzročil škodo oziroma v čigavem upravljanju je bilo delovno sredstvo ali oprema, s katero je bila povzročena škoda. Tožnik se je dne 17. 8. 2005 poškodoval na gradbišču prvotožene stranke v kraju Postojna, ko je pri odkrivanju strehe padel v globino in si zlomil desno nogo. V sporu je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine zoper prvotoženo in drugotoženo stranko z zahtevkom, da se ugotovi njuna solidarna odgovornost za nesrečo pri delu.

Tožnik je med postopkom umaknil tožbo zoper svojega delodajalca oziroma drugotoženo stranko, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 22. 2. 2012 postopek zoper to stranko ustavilo. Zato je ostala odprta sporna zadeva samo med tožnikom in prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotožena stranka ni bila uporabnik, pri katerem bi bil tožnik zaposlen na podlagi določb od 57. do 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), pri čemer iz predloženih listin tudi ne izhaja, da je šlo za prenos delavcev oziroma za njihovo napotitev na delo od kooperanta k naročniku. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni stvarno pristojno za obravnavanje tožnikovega tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da v zadevi ne gre za delovni, temveč za civilni spor, glede katerega je v skladu z vrednostjo spora pristojno za obravnavanje redno, to je okrožno sodišče. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem v izpodbijanem sklepu ne strinja. V konkretnem primeru prvotožena stranka res ni bila uporabnik del na podlagi morebitne pogodbe o koncesiji oziroma pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu delodajalcu, temveč je bila v razmerju do drugotožene stranke na podlagi sklenjene kooperacijske pogodbe z dne 1. 1. 2005. Po navedeni pogodbi je drugotožena stranka predložila prvotoženi stranki spisek delavcev (med njimi tudi tožnika), ki jih je določila za delo na gradbišču prvotožene stranke. Med tožnikom in to stranko tako ni obstajalo (de iure) delovnopravno razmerje, vendar je pomembno, da je bil tožnik pri tej stranki dejansko vključen v organiziran delovni proces na gradbišču in je izvajal opravila po navodilih in nadzorom njenih nadrejenih delavcev. To pa je v sporu za presojo odgovornosti prvotožene stranke odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče opozarja na sprejeto sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnem primeru. Dejstvo, da stranki nista v razmerju delavec in delodajalec, ne spremeni pravnega temelja, ki izvira iz delovnega razmerja. V tej zvezi so delovna sodišča in pravila postopka pred temi sodišči kot specializiranimi sodišči prilagojena posebni naravi spornega razmerja. Zato je za reševanje sporov med strankama, ki nista v razmerju delavca in delodajalca, pristojno delovno sodišče (tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 38/2008). Tudi sicer je prvotožena stranka navedla (to je razvidno iz njenega odgovora na tožbo – list. št. 15), da je takrat v celoti skrbela za varnost na gradbišču, kakor tudi za dajanje navodil delavcem drugotožene stranke, ter jim odrejala delo, pri čemer je bil neposredni vodja tožnika delavec prvotožene stranke. V takšni situaciji pa je gospodarska družba kot izvajalka del dolžna poskrbeti za varnost neoviranega in varnega dela ne glede na to, v kakšnem pravnem razmerju je z njo delavec oziroma je zaposlen pri podizvajalcu (tako sodba Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1206/2009).

Ker je bila v konkretnem primeru organizacija dela na gradbišču, na katerem se je poškodoval tožnik, v celoti v domeni in pristojnosti prvotožene stranke, so po ugotovitvi pritožbenega sodišča podani razlogi za ugotavljanja odškodninske odgovornosti prvotožene stranke v delovnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da jo kot stvarno pristojno sodišče obravnava in odloči o tožbenem zahtevku po vsebini (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.